Posvečeno vsem tistim moškim, ki so me s tem vzdevkom zmerjali in vsem tistim, ki se jim zdi fino, da nekomu prilepiš tako opisno ime, brez, da bi v resnici vedel kaj se dogaja pod lupino ;).

Če bi bila princeska …

… Bi živela v visokem stolpu s pogledom na bežeče oblake, menjave sonca in lune ter veter, ki premika zrak.

Zaukazala bi izdelati zlat mehanizem. Stroj. Veliko zlato kolo, z mehkimi belimi peresi. Moj mali polinezijski služabnik, bi poganjal kolesje, jaz pa bi gola ležala spodaj, kjer bi se puhasta peresa, skozi majhne, zlate dlačice, komaj dotikala moje kože. V tesnobno nebo bi vpila od nespolne naslade.

Obute bi imela zašiljene svilene copatke, ki bi jedro kožo mojega podplata božali z mehkobo sluzastih polžev, ki jih mimogrede pohodiš na nočnem sprehodu, po vrtu polnem rose.

Moje telo bi ovijale prosojne tančice modrikastih tonov, nebesno modre, frfotajoče, plavajoče, da bi se barvno povezala z etrom višave mojega stolpa. Mraza ne bi poznala. Poleti in pozimi bi majhni rumeni oprode v moje sobane, nalagali oranžno žarečo žerjavico. V luknjičaste, bronaste posode.

Moj obraz bi bil bel kot sneg, gladek kot porcelan. Pogled oster, ličnice izklesane. Šarenice strupeno modre z ognjeno-zlatim vencem.

Moji lasje bi se razrasli kot robidovje. Divje in skodrano. Vili bi se po hrbtu čez moje boke in božali nežno vbokane vhode v moje telo. Pustila bi jih rasti stoletja, saj bi s transcendenco zaustavila svoj čas.

Moje oči bi dobile globok rubinast lesk, skozi modrino ledu, nevajene preračunavanja in preiskovanja. V mojem svetu neznanka ne bi obstajala. Gotovost je večnost, večnost je kapital. Kapital je tekoč zrak, ki se skozi pljuča manifestira v življenjskost.

Moje ustnice bi bile nežne, mehke in mesnate, kot cvetni lističi tropske cvetlice. Neokušene, namenjene samotnim čutnim nočem, ko je lastno telo najboljši in edini instrument.

Jedla bi le ocvrte labodje kožice. Piščanci so tako prekleto zemeljska in frfrasta bitja, labod pa graciozno drsi po gladkih vodah in leta v jatah, pluje in krmari v gostem zraku.

Kopala bi se v osličjem mleku. Gola, odprta, z lebdečimi prsmi, bi ležala v topli, gosti, medli, sladki tekočini ter pustila, da jo moje celice, moja vulva, moje pore vsrkajo in zaklenejo vase.

Ponoči bi tesnobno sanjala sanje o nekem neznanem bitju, ki se prikrade v mojo posteljo, privije ob moje vroče telo, si ga podredi in zapolni vse vlažne praznine. Zbudila bi se z nemim krikom na obrazu in zavedanjem, da obstaja zunanji svet.

Moja samost bi bila moj atribut, moja osamljenost moja umetnost. V dolgih urah, tiktakajočih soban, napolnjenih s kukavicami, bi stopala v ritmu večnosti. Hodila bi sem in tja. Moj obrat bi bil v smeri vzhod-zahod. Moj fokus, melanholija juga. Ostra in ponosna. Hladna in prazna …