Članek
Umeščanje v kalup
Objavljeno Sep 06, 2016

Sem opna,

tresoča se  v statiki nevihtnega večera.

 

Čarovnikov zajec in nevede glavni akter čarovniškega trika.

Vem, le to, da sem se znašla vmes.

Debelo gledam z angora očmi in skrivam podbradke v angora puli.

 

Sem klopotača z eno glavo, a sedmimi imeni.

Pulim luske na lastnem repu ...  An, ban, pet podgan ...

Zdi se, da mi nagajajo hormoni.

 

Sem potepuški pes,

v navalu sreče zadrem zobe v ljubkovalno izproženo dlan svojega rešitelja.

Ko prejmem brco, pri tem bolestno uživam.

 

Sem napol suha reka, mlačen veter, trhel štor.

Pozabila sem že kaj naj bi bil moj namen,

prav tako, ali sem kdaj kaj vedela o njem.

 

Sem stokrat reinkarnirana duša,

stara, a neumna,

mlada, a nerodna.

V mojih očeh se preliva krivda preteklih življenj.

Nosim jo seboj in iščem primerno drevo, s primernim predalom.

 

Sem navadna kmečka tepka.

Bogato obrodim, sem sama po sebi umevna.

Topla in lesnata, prisotna in olesenela. 

Sama stojim ob svoji hiši in jo varujem.

Tresem se namesto nje, drhtim, pokljam in moji listi pojejo zanjo.

 

Sem vražji goban.

Spominjam na  drugo gobo.

Včasih se me kdo razveseli in me utrga.

Ko se me dotakne pomodrim, zato me odvrže.

Napaka! Kakšen nesmisel! In koliko bolečine v svrho takega absurda.

 

Sem navadna kmečka lastovka.

Ko tišči h tlom, letam nizko.

Ščebetam v odsotnosti vetra in trmasto napletam svoje majhne misli proti jugu.

Kljub temu, da dobro vem:

 

Vrata so le na vzhodu.