Sedim pred praznim zaslonom in trikrat pomislim, preden iz sebe začnem metati črke. Pa ne zato, ker bi me bilo strah ali sram, ali ker bi bila brezvoljna. Enostavno zato, ker se začenjam spraševati, ali ima sploh smisel pisati o rečeh, ki se mi podijo po glavi. Tematika, ki sem jo menda že ničkolikokrat načela…

Ena od zanimivih plati tega, da ima človek psa, je poleg te, da se ti seveda odpre popolnoma nov svet, ki zate, brez, da bi ti bilo to v interesu, sploh ne bi obstajal, tudi spoznavanje drugih pasjih lastnikov. In kajpada, to ni vedno tako pozitivna reč, kot bi človek pričakoval. Opaziš določene človeške lastnosti, ki, v kolikor nimaš otrok, pač do tebe nekako ne pridejo. Oziroma jih ne opaziš.

No, prejšnji teden, sem se čisto nehote zapletla v internetni prepir, na neki pasji internetni strani, ko mi je izjava določenega provokatorja dvignila tlak v tej meri, da sem mu povedala kaj si o njem mislim. Neumnost pač, saj mi je bilo takoj jasno, da je bila njegova izjava podana z namenom ustvarjanja konflikta, kaj pa. Malo manj jasno mi je bilo, kako to, da so se ga povečini komentatorji elegantno izognili. Hudiča, precej takih internetnih debat sem že videla in vem kako lahko se zgodi, da se, lepo zakriti z vzdevki, ljudje na nekoga spravijo, in ga zmeljejo v prah…. Nič.  Pa vseeno. Jaz sem se morala oglasit, ni hudič. Seveda v mejah vljudne komunikacije,  kar pa se, kot sklepam, niti slučajno ni nadaljevalo v tej maniri. Na žalost nisem čepela pred računalnikom in sem zato komentarje zamudila. Sklepam pa tudi, da so bili, glede na moderatorjevo reakcijo, ki je celo debato odstranil, precej žaljivi. In hvala bogu, si mislim (da je bila odstranjena).

Razlog, da me je stvar razkurila, tiči v tem, da že lep čas, po sili, toleriram pišmevuhovsko obnašanje določenih ljudi, ki jih na svojih sprehodih z Lajko, dnevno srečujem. Vedno se zgodi isto. Prideva do vrha hriba, kjer vsak dan, točno ob isti uri srečava dve ženski, s tremi psi. Jaz imam seveda Lajko na povodcu, trije psi, ki gredo naproti, pa so obvezno spuščeni. Torej, se ustavim in stojim na mestu, kot idiot, med tem, ko vsaj ena od prej omenjenih žensk lovi svojega neubogljivega psa (ali dva), ki seveda teče proti meni. Pa še to jih verjetno niti privezali ne bi, če ne bi že prej, vsaj nekajkrat zatežila. Namreč, trije spuščeni, proti enemu privezanemu psu, so v primeru najhujšega krdelo. Vsak dan je ista zgodba. Pa se vprašam kako to, da se ne da tega narediti preden se srečamo. Srečujemo se namreč redno. Zakaj hudiča sem vedno jaz tista, ki sredi svoje poti obstanem in moram počakati, tista, ki imam psa privezanega? A moja psica pa nima pravice do svobodnega gibanja? Jaz nimam pravice do svobodnega gibanja? Plus, ženski me gledata z zgovornim izrazom na obrazu. To je tista zateženka, s tistim zmešanim psom.  Tup. Stigma. Samo zato, ker ne pustim, da se v mojo psico vtikajo tuji psi, za katere ne vem kako natančno se bodo obnašali. Pa Lajka večinoma, ko se srečamo niti pisne ne.

Mislim, da mi, v kolikor ne želim stika, ni potrebno nikomur razlagati zakaj ne. Pa naj gre zame osebno, ali za mojo psico.

Da ne bo pomote. Razumem, da vsak pasji lastnik potrebuje prostor, kjer lahko psa spusti in mu pusti, da se prosto giblje. Ampak mislim, da se da to storiti tako, da se malce prilagodiš in upoštevaš okoliščine. Seveda to storim tudi sama, s to razliko, da opazujem okolico in imam svojo žival vedno na očeh. V kolikor vem, da mi bo nekdo prišel naproti, jo privežem.

Zakaj, bi me kdo vprašal? Ker imam slabe izkušnje. Ker sem bila že deležna tega, da je naproti prihajajoč pes napadel mojo, nič hudega slutečo psico, ki se je seveda branila in ker sem bila potem jaz tista, ki je vskočila v pasji ravs, med tem, ko je lastnik napadalke gledal kot tele.  Posledično, je kasneje to poskušala izvesti tudi Lajka. Pa saj je logično, tako bi bila v primeru nevarnega psa v prednosti.

Vedeti morate to, da se zavedam, da imam psico, ki lahko soudeleženca v ravsu ubije, ali rani. Ni napadalna, je pa od tistega pripetljaja naprej previdna in prestrašena. Včasih se obnaša defenzivno, kar mimogrede lahko pripelje do konflikta. Tega pri psu nikdar več ne popraviš. Lahko rečem, da sem zares poizkušala vse, da bi bila ob neznanih psih spet sproščena, pa mi ni popolnoma uspelo. Moja nesposobnost? Res? Rada bi dobila v paco tistega idiota, ki je svoji psici na nek način dopustil, da je napadla mojo, samo zato, ker si je mislil »ah, moja pa že ne«, pa naj mi plača pasjega psihologa.

Torej, ne vem. Ali je kdo od vas že videl pasji pretep? V tem kontekstu zlahka uporabim besedo »zveri«. In mislim, da je mišljenje, da je tvoj pes popolnoma nenevarno bitje, lahko zelo zmotno. Vraga, slišala sem za primer, ko je Yorkshirski terierček, bivši sošolki odgriznil konico prsta. No, kakorkoli. Kljub temu, da je zame moja psica dušica in najbolj milo bitje na svetu, stvari pač ne puščam naključju. Namreč, nimam igrače. Imam psa, ki se ga ne da ravno programirati.

Potem ti pa, ob pozivu neke kinološke skupine, ki apelira na ljudi, naj imajo pse v urbanih okoljih privezane, in naj jim nikar ne pustijo, da rinejo v neznane pse, nek idiot izjavi, da je njegova psica vedno spuščena ter da bo tako tudi ostalo. Sploh ne vem kaj bi na to rekla. Najraje bi butala z glavo v zid. Najraje z njegovo.

Očitno se VEDNO najdejo ljudje, ki bodo, ne glede na ves ostali svet delali po svoje. In ja. To lahko sprejmeš in si večno tiho, se prilagajaš, hodiš okrog s privezanim psom, med tem, ko se isti idiot, katerega psica je napadla tvojo, mimo tvoje hiše vsak dan šeta kot minister, brez povodca seveda, se njegova psica po naključju samovoljno znajde na tvojem vrtu, ti pa si le vesel, da se je dobro izteklo… Potem, ko pa izjaviš, da boš začel s prijavami, si pa ti tisti, ki je nesposoben, tvoj pes je »nevaren«, samo zato, ker je privezan po pravilih, itd, itd….

Inšpektorji opravljajo svoje delo z namenom. Od zdaj naprej me sploh več ne zanima kako in kaj. Imam dovolj. In kar je najlepše, to pasjo situacijo lahko brez težav prevedem tudi na druge sfere javnega življenja pri nas. Na zdravstvo, javno upravo, na stotine krivic, ki se ljudem vsakodnevno dogajajo, na stvari, ki se jih ne počne po pravilih, zaradi katerih nekateri redno jebejo ježa, med tem, ko jo tisti, ki jim pač ni mar, vedno poceni odnesejo in furajo svojo, lagodno in brez najmanjše skrbi ter... konec koncev… Ali bom res le ena od raje, od vseh ostalih, ki so večno tiho? Ki so sprijaznjeni z vsem drekom, ki se jim zgodi? Ki vidijo krivice, ampak, sama ne vem zakaj nimajo(mo) jajc ali volje ali sredstva, da bi ukrepali? Eden od čudakov, ki (vsaj določena) pravila vzamejo za nek način sobivanja in jih upoštevajo, pa četudi jih nihče drug ne? Pa četudi jim niso vedno po godu? Jebeš tako apatijo. Pa saj smo res idioti. V mojem primeru, jezen idiot. Ampak, to je vse ok. Jeza je pri meni vedno prvi korak, preden začnem z brcanjem (beri: akcija-reakcija).

Pač. Bo že držalo. Človek se lahko z marsičim sprijazni, marsikaj spregleda. Ampak, kaj to pomeni zate, za tvojo suverenost? Koliko časa še? Kdaj si lahko rečeš, da si svoje življenje zares prijel v svoje roke? Vsaj poskušal? Odgovoril na svet okrog sebe? Sploh kdaj? :D