Dobro. Če sem že začela, bom tole reč objavila do kraja. Kljub premoru. Še kar nekaj je je. Ne vem zakaj, ampak še enkrat bi rada poudarila (očitno je to pomembno :P), da je to zgodba, da ne pišem o sebi, ali natančno po sebi... To je nekaj kar počnem. Izmišljujem si druge svetove... Opisujem svetove, ki jih poznam, ki sem jih morda od blizu ali daleč doživljala, poznala, opazovala... Čudna mešanica, skratka. Je pa nekaj, kar je nastajalo več let in morda bom objavila ravno zato, ker bi jo končno rada pospravila v predal. V njej je veliko aktualnih reči... Presenetljivo. A pravijo, da ni naključij... Tudi meni se zdi ta misel vedno bližje... Ne vem pa kaj pomeni...

Bila je trda tema in nekajkrat sem že celo podvomila v to, da bo sploh prišel. Potem pa sem se spomnila vseh večerov, ko sem ga takole čakala in se jezila sama nase, ker dejstvu, da zamuja pripisujem tako pomembnost. Vedela sem, da bo prišel ob čisto svojem času, kot on to pač naredi in poleg tega, se mu to sploh ne bo zdelo nič takšnega. Zanj dogodki in njihov razvoj, niso imeli takšne blazne pomembnosti in teže kot zame, ali pa vsaj na popolnoma drugačen način. Kljub temu pa sem ponovno začutila bodico v svoj ego in rahlo jezo, ki me je spravila v smeh, ker je bila tako znana. Kako vedno in zmeraj uveljavlja svojo, hkrati pa ne moreš biti nanj niti dolgo jezen, hkrati ga nekako spoštuješ, ker je unikat, kot je človek le lahko… On in njegov stil pač… Ali pa je to le pogled skozi rožnata očala? Sem spet tam? Ali ni  le neodgovoren tip, ki se ne ozira kaj prida na druge, ki ne premore dovolj spoštovanja do okolice, da bi svoja dejanja prilagodil na njen nivo zaznavanja? Zavzdihnila sem.

Okrog enajste, sem od daleč zaslišala zvoke avtomobila. Prižgala sem luč na prednji terasi in se umaknila nazaj v dnevno sobo, kjer sem imela napeto slikarsko platno, da bi še dodala tistih par potez, ki sem si jih zamislila. Ali pa zgolj, da bi zakrila očitno. Namreč, da sem ga ves čas čakala in se prav po otročje bala, da ga ne bo… Naj se kar znajde. Ne bom ga čakala pred hišo. Bog ve, da sem ga nekdaj dovolj in preveč čakala… Oblečena sem bila v trenirko in z lasmi spetimi nekam tja v tri dni. Trmasto. Nisem vedela zakaj bi si posvečala kaj več pozornosti kot navadno. V vseh teh letih sem se tudi jaz spremenila, nisem bila več tako odvisna od tega kaj si drugi mislijo o meni in vsa moja nekdanja naprezanja, da bi bila popolna, so se mi zdela smešna. Pred vsem pa je bilo smešno, s kakšno vnemo sem si tisti trenutek vse to dopovedovala.

Korakov na terasi ni bilo. Po tem, ko se je avto ustavil, je bila sumljivo dolgo tišina. Vprašala sem se ali naj bi se skozi steklo in stene koraki sploh slišali. Potihoma sem stopila k oknu v kuhinji in pogledala ven. Nekaj časa je trajalo, da so oči razčlenile temo zunaj in začele pravilno modelirati okolico. Zazdelo se mi je, da stoji zraven avtomobila in gleda v hišo, kot, da se ne bi mogel odločiti. Seveda me je takoj zagledal, saj sem bila verjetno kot madež na svetli podlagi. Senca se je odlepila od temnega ozadja in stopila k oknu.  Pohitela sem k vhodnim vratom in odprla.

»Zdelo se mi je, da sem slišala avto, pa nisem bila prepričana…« Sem rekla in se na silo nasmehnila, čeprav sploh nisem vedela kako naj bi se obnašala.

»Hja… V tejle temi tukaj, nisem vedel ali sem sploh na pravem kraju.«

Naredil je korak naprej in me neprisiljeno objel, kot to pač ljudje počnejo, nekaj kar mi je bilo še vedno tuje. Precej trdo sem mu vrnila objem in ga cmoknila na lice. Ta sproščena, vljudnostna gesta, uvod v družabnost, nekaj…. kar me je vedno tako dvoumno odbilo in spravljalo v zadrego. Obrnila sem se na peti in z roko, morda za spoznanje preveč uradno, nakazala naj mi sledi v dnevno sobo. Oziral se je po prostoru in se s pogledom ustavil na odprtem kaminu, kjer je gorel majhen ogenj.

»Sicer ni potrebe po ognju… Verjetno… Ampak všeč mi je.« Sem se zasmejala in si domišljala, da sem prebrala kaj si misli. Postavil se je zraven mize in iz nahrbtnika, ki si ga je snel z rame, potegnil steklenico vina. Vrtel jo je v roki, kot bi preučeval kakšno je.

»Tole sem kupil…  Ne vem kakšno je, upam, da je kaj vredno.« Pomolil mi je steklenico. »Ne vem ali sploh piješ ali ne… Ljudje se spremenijo… Poznam veliko takih,  ki so postali popolni abstinenti… No, upam, da nisem udaril v prazno.«

Zasmejala sem se.

»Ni nobene bojazni, da bi postala popolni abstinent, bi rekla… Nimam potrebe po takšnih omejitvah.«

Brez besede sem izginila v kuhinjo, po odpirač za buteljke in dva kozarca. Sama sebi sem se zazdela komična. Vljudnostne zadeve, uradnost in podobno sranje… Hitro, da gost ne bi čakal!!  Ha! Kot bi se za trenutek prelevila v neko drugo žensko, zadržano, vljudno in vedno na preži... V resnici pa sem bila izgubljena v situaciji in sem s takimi kretnjami le zakrivala robove brezna pred katerim sem se opotekala. Ko sem se vrnila, je sedel z nogami iztegnjenimi na stolu pred njim in gledal v ogenj. Njegova neprisiljenost je bila takšna kot nekdaj, morda le za akcent bolj zamolkla. Ugasnila sem luč in pustila ubiti svetlobi plamenov, da je po prostoru risala oranžne valove ter se mu usedla nasproti.

Segel je po steklenici in jo začel odpirati.

»Ne vem… Ampak danes zjutraj me je kar malo vrglo, ko sem videl kako si odreagirala... Si v redu, Taja?«

Njegovo vprašanje me je zbegalo, ampak trudila sem se odgovoriti, brez, da bi začela z nepotrebnim zapletanjem.

»Sama ne vem… Sklepam, da sem ok… Ne vem pa točno kaj misliš s tem?«

»Hočem reči… Povej no, kako živiš? Kaj počneš?« Z očmi je ošinil mojo sliko v delu.

Nisem vedela kaj naj mu na to rečem. Že, če bi sama sebi postavila isto vprašanje, bi ugotovila, da je težko odgovoriti na nekaj, na kar si ne upaš iskreno odgovoriti. Navajeno sem nastavila glas.

»No… Živim v Ljubljani… V centru… Z Damianom… Pa saj to veš… Imam butik, ki pa zadnje čase ne nese dobro…kriza…kaj pa vem…. Sicer pa….« utihnila sem in pomislila kaj naj rečem, da bi skrila praznino. Zazdelo se mi je, da ta isti stavek zadnje obdobje neprestano ponavljam, kot bi se izgovarjala.

Prehitel me je. »Damian? Si srečna z njim? Lepo dela s tabo?«

»Damian skoraj ne zna drugače… To je že ok… No, vsaj večinoma. Včasih pač tudi on ne zdrži raznih pritiskov… Problem sem jaz, bi rekla… Srečna? Pha… Po pravici povedano… Kaj pa sploh to pomeni? Ne vem. Mislim, da nisem pretirano srečna... «

Zdelo se mi je, kot, da se z njim o tem ne morem pogovarjati.

»In zato si tukaj sama?« Gledal me je na tisti način, ki mi je dal občutek, da od mene pričakuje nekaj več. Srhljivo znano.

»No… ne, saj je prišel z mano… ampak, veš… Damian je mestni človek, on se tukaj dolgočasi, vse to mu nič ne pomeni. Jaz pa… Ugotovila sem, da sem pravzaprav ta kraj zelo pogrešala, pa se tega niti nisem zavedala…. Malo časa zase sem pogrešala… to je vse.«

Pokimal je in zdelo se mi je, da natančno ve kako se počutim, tudi, če mu tega nočem povedati. Tako, kot je bilo včasih. Zmotilo me je.

»Kaj pa ti, Max? Hočem reči… Kar se mene tiče, se v vseh teh letih ni zgodilo nič presunljivega… Kaj pa ti? Nisem dobro vedela kaj naj si mislim ves ta čas…«

Pokimal je in si prižgal cigareto.

»Verjetno bi res lahko malo razložil stvari… Torej… Verjetno lahko začnem kar od začetka… Kaj naj rečem… Moja konjska zabloda se ni nehala kar tako zlepa. Po tem, ko je umrla Maja sem zabredel še globje, če je to sploh možno… Odselil sem se od doma, pravzaprav sem letel ven, starši so me postavili na cesto… Ne takoj, ampak, ko so videli, da mi je vseeno… Nikogar več ni bilo… Vsaj nikogar, ki ne bi bil del tistega, kar je bilo narobe… Vseeno mi je bilo za ves svet. Resnično. Kradel sem, lagal… Kaj naj rečem… Izgubil sem se v tistem svojem mehurčku in navidezni resničnosti…. Saj veš kako gre… Droge naredijo svoje. To je trajalo še recimo štiri leta. Ves ta čas pa… Vse tisto kar sem potrgal…. Pa ne, da bi me zgolj pekla vest… Postalo je neke vrste fiksacija, nekaj na kar sem se lahko obešal, bolestno… ker sem si želel, da bi bilo drugače, pa nisem videl načina… Verjela ali ne, nikoli nisem zares hotel verjeti, da si dejansko odšla, se odstranila… Bilo je, kot, da gre le za nekakšen nesporazum… Zakaj nisem odgovarjal na sporočila? Še sam ne vem…. V tistem trenutku je bilo preveč strašljivo… Nisem imel odgovorov… Lažje je bilo pustiti pri miru in se delati, da nič ne pomeni. Prestaviti… Naredil sem si podobo, sliko o tebi, o sebi… Tebe, kot nečesa, kar bi lahko bilo, s tem mislim sicer bolj simbolično, vez s svetom, mir, povezava z vsem kar je bilo sploh vredno povezave… In takih stvari je bilo vedno malo… Premalo… Izgubljen in zajeban čas, epizoda, življenje, občutki krivde… Sčasoma je prerastlo v bolestno zagrenjenost. Potem pa tako in tako nisem več razmišljal o ničemer, ne o sebi, ne o tebi, ker se je vse skupaj zgrnilo name. Droga je včasih čudovita stvar. Izbriše svet. Pa saj to veš…. Šlo je tako daleč… Življenje takrat, ves nesmisel, da pač nisem mogel več. Trenutek, ampak to je druga zgodba…. ko bi si, ali skrajšal muke, ali pa to, kar sem v končni fazi tudi naredil. Izvohal komuno v Franciji ter se pobral tja. Tam sem bil dobro leto in pol. Program naj bi sicer trajal dlje časa, ampak odločil sem se in se vrnil domov predčasno. Zakaj?.... To je malce težje razložiti… Veliko ljudi ravno zaradi tega dvomi vame. Še vedno. Čakajo…. Da bom spet padel… Ampak….enostavno… Zares sem razvozlal stvari. Spoznal sem nekaj čudovitih ljudi, ki so mi pomagali… na tak ali drugačen način… Včasih je dovolj zelo malo, veš…. Prav banalno je in težko je razložiti ta preklop v percepciji, ki se ti zgodi… No, če imaš srečo… Mislim, da sem imel srečo… Zavedel sem se, da moram stvari pustiti v preteklosti. Zavestno sem se odločil, da nočem več živeti na tak način. Bil sem in sem še vedno tako prepričan vase, da sem se odločil nadaljevati od tam, kjer se je nekoč zataknilo. Zdi se mi da mi je čas omejen… Nimam časa, mudi se mi živeti… Zakaj bi prebil še leto in pol v nekakšnem umetnem okolju, v tujini… Ko me je pa vse vleklo nazaj domov?  Razumeš?«

Malce je potihnil in se presedel na stolu.

»Ko sem se vrnil je bilo težko. Ljudje me še vedno gledajo postrani, veš? Kdo bi jim zameril…. Če bi me videla v najslabšem obdobju, bi ti bilo jasno… Odprl sem firmo, bolj na blef, kot s kakšnimi hudimi željami po karieri…  Se začel ukvarjati z naravnimi stvarmi… Vse sorte…. In tako sem zašel v Belo krajino. Tukaj mi je všeč.  Čudovito je, mir…. Nihče me ne pozna, nobenih preiskujočih obrazov in neprestanega dvoma… Ko sem si to lahko privoščil, sem začel kupovati gozd. Imam kar nekaj gozda, a veš? Tukaj in bolj južno. Tukaj sem  postavil kočo. Vsake toliko pridem za teden ali dva… Včasih tudi čez vikend.«

Malce je utihnil.

»Kar se pa tiče tebe… Ne vem… Zdaj razmišljam popolnoma drugače o vsem tistem… Odločil sem se prevzeti odgovornost. To je bil del procesa, veš… Na splošno, glede preteklosti.  In resnično mi je žal. Tole danes…. Želim si, da bi bilo drugače.  Vprašala si ali bi te poklical tudi, če se ne bi srečala…. Odkrito povedano… Ne vem…. Mislim, da ne.… Stvari sem moral pač izpustiti. Sploh tisto neumno in nerealno sliko, ki sem jo imel takrat. In dojeti, da živiš svoje življenje, ki je šlo svojo pot. Zdelo se mi je, da bi bilo klicarjenje lahko malce sporno. Potem sva se pa takole srečala… Zdaj pač ne morem zanikati vsega skupaj… Prehudo naključje bi bilo…«

Kot bi začutil znak za stop je utihnil. Čudno, poizkušala sem si priklicati v spomin kdaj sem ga slišala tako dolgo govoriti v kosu. Vedno je bil konkreten, ampak z malo besedami. Nisem vedela kaj naj rečem. Vse kar je povedal sem si tako ali drugače že tisočkrat sama predstavljala v svoji glavi, ko sem si hotela razložiti, kaj se je z njim zgodilo.

»Max…predstavljala sem si… No…tudi ta možnost je bila… Da si mrtev. Nisem si upala zavrteti številke… Enostavno…«

Moj glas je bil hripav in s tem stavkom sem mu povedala preveč, potem pa hitro popravila.

»No… vesela sem, da je s tabo vse v redu. In predvsem… Da si se rešil drog.« Sem dodala in se mu popačeno nasmehnila.

S trenutnim prebliskom, me je instinktivno rešil, da se nisem spet začela preveč zapletati v tisti občutek preteklosti.

»Zavrteti številko? A se še vedno tako reče?«

Takšna neumna in domiselna pripomba, ki je bila zanj tako značilna, me je seveda spravila v smeh.

»Kaj pa ti?« me je vprašal. »Nikdar mi nisi povedala kaj se je zgodilo s tabo… Menda si tudi ti nehala z drogami? No, v to nisem nikdar dvomil… Pravzaprav si bila ti že takrat v popolnoma drugem filmu… Ko sem te nazadnje vdel, se o tem nisva pogovarjala.  Ali pač? Če odkrito povem, se ne spomnim hudo dobro kaj sva sploh se… «

»Se spomniš… Dan po tistem, ko sva bila nazadnje skupaj… preden je umrla Maja? Se pravi, takrat, ko sva se skupaj zadela…«

Pokimal je.

Spreletelo me je po hrbtu in vedela sem da bom povedala po pravici.

»Naslednji dan sem se zbudila, že trezna… Totalno premaknjena. Besna in prizadeta… Prizadelo me je kako si me potegnil za sabo in kako sem ti dovolila… «

Malce sem se ustavila, dvomeč vase in v sam smisel tega kar sem govorila… Z roko sem šla skozi lase in ugotovila, da se spet nekontrolirano tresem.

»Bilo je tako boleče očitno kaj se dogaja, pa tega nisem hotela videti, razumeš? Nisem hotela, dokler si se še kdaj prikazal… Ko pa sem se tisti večer, vsa zadeta pogledala v ogledalo, s tistimi očmi in pogledom, kot nekdaj…. Plus v nekakšnem jebenem trikotniku, v katerem nisem vedela kje mi je sploh mesto… No… Pravzaprav zame nikdar ni bilo mesta, to je bilo jasno… Sem se počutila izigrano na celi liniji… Kako si mogel biti taka laž? Kako si mi mogel pustiti,  da sem se spet zadela, mi celo prigovarjati… Po vsem kar sem ti povedala o sebi…? Čudno, a ravno konj je bil očitno potreben, da se mi je do kraja uprlo. Naslednje jutro sem uničila vse stvari, ki so me spominjale nate in zlila v stranišče ves metadon, ki sem ga imela pri sebi. To je v grobem… Potem pa sem odšla v center… Spoznala nekega tipa, s katerim sva se celo noč prevažala po Ljubljani in kadila travo… Nek jebeni taksist…. Med tem, ko je vozil, me je puščal v lokalih, kjer sem ga čakala, da je opravil s strankami. Tako tuje je bilo in umazano in želela sem, da bi bilo umazano, da bi se me dotaknil, me izkoristil, ponižal, oskrunil, karkoli, samo, da bi zabrisalo tisto bolečino takrat… Prav bolno. Pa me seveda ni. Videl je. S tistimi hladnimi očmi…. In zdela sem se mu usmiljenja vredna… V enem od teh lokalov… in takrat sem bila že nakrizirana… mi je enostavno zmanjkalo filma. Zadeta od trave in nakrizirana… Predstavljaj si. Sanjska kombinacija… Verjetno me je pošteno obrnilo, se niti ne spominjam dobro… Razen tega, da mi je bilo vseeno… Menda sem se znašla na obvoznici, vsa mokra od dežja in napol brez pameti. Našel me je Damian. Vsaj tako pravi. Po naključju se je pripeljal mimo, če hočeš verjeti ali ne… No jaz ne vem kaj naj bi si o tem mislila, mislim, da ni bilo naključje… Nikdar si ga niti nisem upala preveč spraševati… Ker niti ne vem kaj bi z odgovorom…. A ni to čudno? Govorim o lastnem partnerju…«

Prižgala sem cigaret in globoko vdihnila.

»Odpeljal me je k sebi domov. Menda sem ga prosila. Da nočem biti sama in nočem nazaj tja… Karkoli je tja pomenilo… Mislim….A veš… Znanec, prijatelj, tip, ki sem mu bila všeč, me je pospravil k sebi domov… Tam sem bila dober teden in skoraj nisem vedela zase. Poklical je moje starše in zdravnika... Vse bo ok, je rekel, nič hudega ne bo… Po svoje srhljivo… Menda so mi dajali injekcije s pomirjevali in uspavali…. Tisti teden sploh nisem vedela zase, še manj kje sem. V tisti blodnji sem marsikaj govorila… Damian je potem vse uredil. Iz telefona mi je celo izbrisal tvojo telefonsko številko, ker je menil, da slabo vplivaš name. Takrat sem verjela, kar vdala sem se, vsega je bilo preveč… Par mesecev sem bila kot, da bi padla z drugega planeta, ampak on je bil ves čas nekje blizu. Saj veš… Tisti občutek, ko si na novo čist kot solza… Kot da ti je koža pretesna in kar na enkrat vse doživljaš stokrat amplificirano? Vse. Jebene sončne vzhode, dež, luže, svetlobo, ljudi… Kar metalo me je, lep čas… Dokler se nisem, tistikrat brez drog, naučila ponovno potlačiti lepo nazaj, od kjer je prišlo. Njemu pa se je zdelo fascinantno…. Tako je vsaj rekel. Nekaj neprecenljivega, kar ga je spomnilo na otroštvo… Nikoli nisem bila prepričana, ali bi vse to zares verjela, jemala resno… Na koncu, sva pristala skupaj. Težko je razložiti. Toliko sem mu bila dolžna… Po svoje…. In imela sem ga rada, na svoj način… Na drugačen način… Zdelo se je logično. Dal mi je vse. Bilj je potrpežljiv. Takrat... Butik, stanovanje v katerem živim, vse je njegovo… Vse to, njegova druščina, prijatelji… Pa na žalost ni bilo nikdar dovolj. Ne vem kaj je pravzaprav narobe z mano ali z njim, ali z vsem skupaj….«

 Presedel se je. Gledal me je, kot, da nebi dobro razumel tega kar mu govorim.

»Hočeš reči, da ti je dejansko on izbrisal mojo številko? In sicer? Bi me kdaj poklicala?«

»Ne vem.« Sem odgovorila po pravici. »Obljubila sem si, da te ne bom… Ampak po tistem, ko je umrla Maja in si se prikazal pri meni… Včasih sem si zaželela, da bi te lahko. Kasneje sem od nekoga spet dobila tvojo telefonsko številko… Pa te le nisem. Spraševala sem se kaj je s tabo, zato sem ti pisala. Včasih je bilo le kot potreba, da bi vedela. Spraševala sem se ali bi čutila, če te ne bi bilo več…«

»Taja in ti si mu to pustila? Da je on odločil kaj se bo zgodilo s tabo? Potem pa kaj…? Si se ga pač navadila? Sem te pravilno razumel? Po vsem tem, po vsem tistem… Kakšno življenje je to?«

Skomignila sem z rameni. »Komplicirano je bilo in zaupala sem mu. Dolžna sem mu bila. Se to sliši trapasto?«

»Bi rekel…« Je odsekal. »Kaj le je mislil tip… In kje si se ti tako izgubila?  Ali se človeka lahko kar čez noč spremeni v nekaj drugega…« Je začel in se hitro ustavil.

»Pustiva Damiana, prosim… Nekako mi ni do pogovora o njem… In sploh… Le kako bi ti vedel kdo sem…« Sem rekla hladno.

Pokimal je in ostal tiho. Vedela sem, da ga grize. Še zlasti Damian, ki ga nikdar ni prenašal.

»Max?« sem se zaslišala, še preden mi je uspelo na silo zapreti usta. »Kaj pravzaprav bi rad od mene?« Zavedla sem se, da moje vprašanje deluje odbijajoče. Nisem hotela tega. Želela sem si le razumeti kaj se bo zgodilo od tistega trenutka naprej.

Zbegano me je pogledal in ostal kar nekaj časa tiho.

»Ne vem. Rad bi te poznal. Spet. Rad bi tvojo prisotnost v svojem življenju, vsaj mislim… Zdaj ko sva se spet srečala… To mislim, da bi RAD… Kar pa seveda ne pomeni, da si mi to dolžna. Razumeš?« Je rekel zamišljeno.

Pokimala sem.

»Rad bi ostal čez noč, rad bi, da mi zjutraj pokažeš hišo, zemljo…. kuhal s tabo…. kaj vem... pospravljal, malenkosti… Se takole pogovarjal… Rad bi, da prideš v moj gozd… Vse mogoče bi RAD.  Zadovoljna?«

Debelo sem ga gledala.

»Zdaj pa mi povej kako to ni izvedljivo in, da se ne spodobi in, da se boš morala kmalu vrniti k njemu… Prav. Potem pa bi rad vsaj to, da bi si dala priložnost in malce živela. Kot ti. Taka kot si. Ni nujno, da ima to sploh kašnega opravka z mano, čeprav bi to rad.«

Zagledala sem se, kako Damianu razkazujem posest, njegov obraz, na katerem se riše vljudna brezbrižnost in dolgčas. On pa bi RAD…? Kot, da se mi sanja… Zelo poduhovljeno bi to rad, nevsiljivo… In hkrati s tisto neslišno zahtevo v pogledu, ki je kljuvala po meni… Jebemti, zakaj čutim sama ljubezen tako posesivno?  On pa… Po tej plati se mi je zdel drugačen kot nekdaj. Ni bilo več tiste zlobne odločenosti in občutka moči, ki ga je pri tem doživljal… Gotovo si nikdar ni mislil, da to zaznavam… Pa seveda sem, vedno…. Oh… oh.. Vraga, rad… Tudi jaz bi rada, in imam rada, pa čeprav ne smem.

»Ne bom rekla tega…« sem rekla potihoma.

»In? Kaj te torej ustavlja? Je res tako nemogoče?«

Skomignila sem z rameni in se mu zagledala v obraz. Nekaj tiste hudomušnosti je še ostalo izpred let, vendar pa je bil pred vsem resen. Človek pred mano je bil miren. Lesk v očeh je nekoliko ugasnil, kot bi bil malenkost osenčen in glas je bil malenkost tišji. Ali je bil to sploh še moj Max? Bolj ostrih potez in bolj natančen? Kot, da bi natančno vedel kaj dela, v nasprotju z mano.

»Odločil se bom namesto tebe. Danes ne grem nikamor. Spim lahko tudi v avtu… Vseeno mi je.  Od tebe ničesar ne pričakujem, ne ustraši se prehitro. Ko se boš jutri zjutraj zbudila, boš sama vedela kaj bi rada. Ok?«

Malce negotovo sem pokimala in se zagledala v kamin. Super, Taja. Spet se bo nekdo drug odločil namesto tebe. Ali bi se sama odločila enako? Nisem si znala odgovoriti.  Ostala sva tiho in dolgo gledala ogenj, ki je samo še tlel. Niti dotikala se nisva, a vseeno je bil občutek intime. Tega ljudje ne razumejo. Da je včasih več intime v trenutkih, kjer ni nikakršne telesnosti. Bila sem zadovoljna, da je tam. Prisotnost po kateri sem tako dolgo hrepenela? Toplota in posebne vrste zaupanje do moškega… To sem pogrešala. To je bilo tisto.  Zdel se je prastar občutek, ki ga dolgo ni bilo.