Že tretjič ta dan pometam teraso pred lokalom. Okrog štirih popoldne je in sonce pripeka. Smo v začetku avgusta in vse o čemer razmišljam v tem trenutku je, kako bi se vrgla v morje, ki je čez cesto, kakšnih 30m stran.

Sem le ena od mnogih tujk v tej blesavi državi. V Italijo sem prišla, za razliko od večine drugih, zaradi ljubezni, moj fant je namreč Italijan. Ko sem se preselila k njemu, po dveh letih veze na daljavo, sem imela velike probleme z jezikom, ker sem perfekcionist. Ne znam odpret ust in bleknit, kadar nisem sigurna vase. Govorila bom, ko bom zares znala. Zdaj že govorim, če sem v to prisiljena. Vsaj trudim se. Kot natakarica to pač moram.

Delam v lokalu, ki je praktično na plaži. Pa ni to kak majhen pajzelj. Kje neki. V bistvu je precej velik lokal, z okrog dvajsetimi mizami v notranjosti in ogromno teraso. Za vse to sem sama. No, v resnici nikdar nisem sama. Dopoldne in zvečer delam s šefom, ki je barman, popoldne pa z njegovo ženo. Delam cele dneve. Vikendov ni. Najboljše kar se mi zgodi vsak tretji teden je, da delam kak dan samo po štiri ure dopoldne, potem pa imam preostanek dneva prosto. In te dneve vedno komaj čakam. Šef je kar v redu človek, njegova žena pa je neznosna. Ne mara me, nesramna je in večkrat se nad mano dobesedno izživlja. Kot recimo danes, ko pri štiridesetih stopinjah, že tretjič pometam teraso, ki je čista. Ne mara me ker sem Slovenka. Slovanka. Ciganka. Tujka. In še ponosna povrh vsega. Povedala sem ji, da nisem prišla v Italijo služit denarja. »Tukaj mi ni TREBA biti.« Sem ji rekla. »Tukaj sem, ker sem zaljubljena v Italijana.« Nisem ji všeč. Ne prenese ponosnih tujcev. Ne prenese tujcev na sploh. Zanjo smo vsi cigani.

Sodelavka je Albanka. Zadnjič je prinesla za malico domač burek. »Boš poskusila, Maria Grazia?« Je šefici pomolila pod nos košček. Ženska je naredila tak fris, kot, da bo bruhala. Odkimala je. »Ne, hvala.« »Daj no, saj je čisto, obljubim!« je še kar vztrajala sodelavka. Prijelo me je, da bi mlatila okrog sebe. Še najbolj pa me je prijelo, da bi sodelavko na gobec. Pa kaj za vraga je narobe s tabo, ženska! Čisto?! Pa kaj smo za njih? Umazane podgane?? Seveda sem ostala raje tiho. Naši Albanki je ime Remila. Ker si imena nikakor ne zapomnim prav, jo kličem Do-re-mi.

Lokal v katerem delam, stoji sredi področja na katerem je Mussolini v svojih časih  zgradil kolonije, kjer je dandanes kup centrov za rehabilitacijo. Recimo da 10 km, ena sama kolonija. Naše stranke so invalidi, psihiatrični bolniki, najdejo pa se tudi čisto običajni ljudje, saj je v neposredni bližini hotel. Ni mi dolgčas. Ljudje me imajo radi, ker sem prijazna, še posebej moški, ker jim pustim, da z mano flirtajo. Pri tem se zabavam. Konec koncu so, čeprav na invalidskih vozičkih, še vedno moški. In povrh vsega tipični Italijani, kar pomeni zvrhan koš pretirancije in dramatiziranja. Mislim, da zmorem določeno mero sočutja, brez, da bi se mi smilili. To je ljudem všeč. Še posebej invalidom. Imamo tudi take, ki jim dajem pijačo po slamici, ker ne morejo sami. In kdaj se komu po nesreči sname vrečka z urinom, kar je treba potem pobrisati. S tem nimam problemov, čeprav je šefica vsakič vsa penasta. Res ne vem zakaj, saj brišem jaz. Težači mi, da s tem, ko jim recimo pomagam piti, zgubljam čas in, da nisem negovalka, ampak natakarica.

Včeraj je prišla skupina Beljgicev. Prizadetih Beljgijcev, z dvema vzgojiteljema. Zasedli so teraso in vsak posebej naročili pijačo. Šef je šel preiskat skladišče in iskal kakšen sok, ki mu je potekel rok trajanja, češ, saj kaj bodo pa mogli tile buteljni. Pod avtomatom za pivo, imamo vedno postavljen plastičen kozarec, ker pipica malo pušča. Ko sem se namenila natočiti kozarec piva za enega od teh »buteljnov«, mi je pomignil, mi vzel kozarec iz rok in na skrivaj skapljano vsebino postanega piva, ki je že bogve koliko časa tako kapljalo in se nakapljalo, prelil vanj, potem pa še malo čez iz pipice, tako za peno, mi ga porinil v roke in rekel naj ga nesem tistemu revčku. Debelo sem gledala. »A se ti zdi to ok?« Nestrpno je pomahal z roko in me rahlo porinil, češ ne ugovarjaj. Kaj sem pa hotela. Dvakrat sem se skoraj spotaknila, ker me je bilo sram, ampak na koncu sem ga le postavila pred možakarja sredi štiridesetih, ki me je sila prijazno gledal, kot kakšen otrok. Obrača se mi želodec.

Pozno je že. Končno sem doma. Vse me boli. Spet sem delala 12 ur. Pijem Cuba libre in se pripravljam na to, da bom šla v posteljo. Alex poleg mene že smrči. Ne razume zakaj sem tako nesrečna tam v tistem lokalu. Denar je denar, pravi. Vroče je za znoret. Pogledam na uro. Pol enih zjutraj, 36 stopinj in 80 procentov vlage. Odprla sem vsa okna in balkonska vrata, ampak nič ne pomaga. Zrak se ne premakne. Loteva se me tesnoba. Malo prej sem šla pod mrzel tuš, pa že čutim mokro pod pazduhami.

Spet v službi in spet drgnem. Tokrat stekla na vratih in oknih. Z alkoholom. Stojim na lojtri in vsake toliko me od hlapov kar skoraj zmanjka. Sonce neusmiljeno tolče, ura je skoraj poldne. Alkohol zaradi vročine prehitro izhlapeva in na steklu pušča belkaste lise. Šefica je spet sadistično razpoložena. Na živce ji grem in zato me v največji vročini pošilja delat takšne stvari. Med tem ko drgnem, se z dvema Milančanoma pogovarja o tem kakšna nadloga smo tujci. Vse slišim. Vem, da na koncu z rezultatom ne bo zadovoljna, saj so šipe res lisaste. Vprašam se, ali bom morala še enkrat od začetka. Kar vre mi v glavi. Najraje bi ji zabrisala tisto cunjo v glavo in šla domov. Fizično me zmanjkuje. Po dvanajst ur na dan delam že dva tedna, brez premora.

Sreda avgusta je že in bliža se moj izpit za umetnostno zgodovino. Enostavno nimam energije, da bi se učila. Poizkusila sem ponoči, pa me je zmanjkalo. Skrbi me. Včeraj sva se z Alexom skregala, ker sem izrazila željo, da bi malo prej prenehala z delom v tistem lokalu. Tako bi morda še uspela naštudirat snov za izpit. Pogodbo imam do prvega septembra. To bi pomenilo dvesto eurov manj. Pravi, da sem sebična. K vragu naj gre. Mislim, da sem na robu živčnega zloma.

Že tri dni sem doma. Šla sem k zdravniku in zaigrala trebušno gripo. Dal mi je pet dni bolniške in zdaj se učim kot zmešana. Alex me grdo gleda. Včeraj me je klical šef in prosil, če lahko pridem delat, kljub temu, da naj bi bila bolna. Rekla sem, da ne morem. Danes me je spet klical in predlagal, da naj dam odpoved. Tako mu ne bo treba plačevati bolniške. Prizadene me. Tolažim se s tem, da je imela gotovo prste vmes njegova žena. Jutri naj bi šla po plačo in po svoje stvari.

Odklenem stanovanje. Še vedno nisem odprla kuverte z denarjem, ki sem jo dobila. Porinila sem jo v torbico in odšla kolikor hitro je bilo mogoče. Poslovila sem se še od ljudi. »Več od tega si vredna!« Mi je celo rekel gospod, ki je celo poletje prihajal v lokal. Čeprav se še vedno ne morem otresti občutka manjvrednosti, mi to nekaj pomeni. Vsaj ljudje so me imeli radi. Zanima me koliko od tega kar se je dogajalo, so opazili. Odločim se in odprem kuverto. Preštejem denar. Plača za cel mesec, čeprav še ni konec avgusta. Še enkrat preštejem. Nisem se zmotila. Šef očitno z denarjem upravlja sam.