Enakopravnost. Ta pojem se mi zdi v kontekstu moški-ženska smešen. Kakšna enakopravnost neki, v tem času? V Sloveniji imamo ženske volilno pravico od leta 1945. Zaposlene smo, vozimo avtomobile, kupujemo nepremičnine, se udejstvujemo v gospodarstvu, politiki itd. Če pa si še tip ženske kot jaz (ki če je treba šraufam, švasam, delam na višini, belim, brusim, lopatam...), potem sploh ni kakšne debate o tem, da bi bila od moškega hudo »odvisna«.

Nismo si pa enaki. To pa drži. In prav je tako. Priznam, da ne premorem take fizične moči kot »dec« in zato pač nekatera dela zame avtomatsko odpadejo. Zmorem pa zato marsikaj, česar moški načeloma ne(ne posplošujem). Recimo, če potrebuješ, ti naredim super make up, frizuro, skvačkam šal ali spečem torto. Tudi pri čustvih in razmišljanju si nismo enaki. Hvala bogu. Vedno pravim, bog ne daj, da bi imela moškega, ki bi bil moja natančna kopija!

Večkrat poslušam ženske debate o feminizmu. Naj povem, kaj mi gre v nos pri feministkah. Morda je feminizem, kot gibanje leta 1900 imelo smisel, brez dvoma. Če bi rekla, da ne, bi bila verjetno to manjša izdaja moji »ženski« rasi. Ampak dandanes se mi zdi trapasto. Ženske bi rade bile enakopravne. Že sam pojem se mi zdi zgrešen, saj že dolgo ne gre več za enakopravnost. V resnici, bi rade imele moške, ki bi jih spoštovali. Rade bi zamenjale vloge, saj se jim zdi, da smo vse predolgo tičale doma za šporhetom. Meni se zdijo deljene naloge smiselne. Nič nimam proti, če ženska dela, moški pa doma kuha. Razmišljam pa, da je najbrž že razlog zakaj je po navadi obratno. In tako je bilo v vsej zgodovini človeštva. Ženske so bile doma z otroci, skrbele so za dom in vrt, med tem, ko je moški lovil, se bojeval, delal. Če razmišljaš, kaj je lažje? Mislim, da ne eno, ne drugo ni lahko. Stvar je le v tem, da imamo pač pripadniki istega spola podobna nagnjenja in biološke predispozicije za stil življenja. V modernem času so se stvari malce zakomplicirale. Ženske smo začele hoditi v službo. Se pravi, dandanes večinoma žensk hodi v službo, poleg tega pa tudi skrbi za otroke, dom, vrt in v mnogo primerih tudi za svojega moškega. To nam gre v nos in bi rade zamenjale vloge.

Potem pa se zgodi, da moški ni več moški! Katera prava ženska si pa želi copato, lepo vas prosim! Se pravi, če je tip prijazen, strpen, priden, pomaga doma, kuha, pere, sesa, se ne zapija okrog s prijatelji, je gotovo copata.  Kaj bi rade? Bi rade imele takšnega, ki vas bo s kakšno klofuto kdaj pa kdaj postavil na pravo mesto, ali bi rade copato? Za primer dajem žensko, ki zahteva od moškega, da jo tretira, kot sebi enako, potem, pa ta ista ženska doživi živčni zlom, če ji recimo moški kot dami ne odpre vrat v kakšno stavbo in pusti, da vstopi prva. In potem se čudimo, da moški pravijo, da smo muhaste. Mislim, da so moški ob vseh teh pričakovanjih »modernih žensk«, včasih upravičeno zbegani.

Svoj čas sem poznala tri »mestne« feministke. Pa še lezbijke za povrh vsega. Bog pomagaj, še dandanes se smejem, ko se spomnim »tavečje«. Alergična na moške kot hudič. Mislim, da so se je celo malo bali. Upravičeno, saj je zgledala kot kakšen tovornjakar. Za moškega pa po moje ni nič bolj strašljivega, kot ženska, ki se obnaša in izgleda kot dec! Zanjo- pravzaprav za vse tri so bili moški svinje. In še eno stvar sem si zapomnila. Pa ne samo od teh treh, to sem namreč slišala od mnogo žensk. Vsi moški so isti. Ne, drage moje, vsi moški niso isti in to lahko povem iz lastnih izkušenj. So taki in so onaki, hvala bogu, da nam je mati narava dala možnost izbire, ker če ne, bi bil pa res dolgčas.

In ko berem zmeraj več člankov, ki govorijo o tem, da pravih moških ni več, pri tem razmišljam takole. Malo manj se govori o fenomenu »super žensk«(pri nas zelo pogost). To so ženske, ki svoje življenje popolnoma posvetijo možu, otrokom, domu, so vzorne gospodinje, imajo hiše kot iz škatlice, pri tem pa popolnoma pozabijo na svoje potrebe. Nimajo hobijev, zanimanj, znotraj so prazne in se po navadi šele v drugi polovici življenja začnejo zavedati, da je z njihovim življenjem nekaj hudo narobe ter pri tem pogosto krivijo svoje partnerje. Kako je eno in drugo povezano? Moški, ki niso »pravi moški«, so večinoma sinovi »super žensk«, med tem ko njihove hčere postanejo kopije svojih mam. Normalno, saj so od malega opazovali svojo mati, kako kot robot streže celi družini, brez, da bi zase zahtevala karkoli v zameno. Brez, da bi kam šla, si kaj privoščila, si vzela čas zase. In pred vsem, si postavila meje! Otrokom se to zdi povsem normalno. Podobne vzorce iščejo tudi pri svojih partnerjih. Torej. Stvari so med seboj povezane in tako moški, kot ženske nosimo odgovornost za generacije ter odnose, ki pridejo za nami. Ženskam pa bi rekla naslednje.

Moški so samo moški. Bog pomagaj, jaz jih imam rada. Pa naj bodo to tisti pravi- preznojeni, umazani, robati, ali pa copate- prijazni, ustrežljivi in marljivi. Nikdar ne bomo enake in nesmiselno je po tem stremeti. Ne moremo pričakovati, da nas bo »pravi moški« zadovoljil(na kakršenkoli način že) do te mere, da bomo srečne in izpopolnjene do konca življenja. Lahko pa si postavimo svoje meje in poizkusimo narediti svoje življenje dovolj bogato, da bomo lahko vzgojile generacije, ki bodo na ženske gledale drugače, kot so naši dedki ali očetje.