Celo življenje nekaj »trpimo«. Zase vem, da sem bila vzgojena v tem duhu. Je treba potrpeti. Trpeti je treba za lepoto, za zdravje, za boljše odnose, za napredek. Ne vem od kje ta ideja. Res je, da je naš odrešenik za nas  trpel na križu- če pogledam iz vidika naše fine krščanske tradicije. Bolj boš trpel v tem življenju, lepše ti bo v posmrtnem, ali naslednjem, ali kako že….Ne bom spet začela o karmi in podobnem :).

Zakaj je tako narobe, če pač ne maram enolončnice s kolerabo in fižolom? Neštetokrat sem že slišala, da sem samo izbirčna in, da se moram pač prisilit, k temu, da mi bo všeč, češ, da je dobra zame.  Zadnjič recimo, ko sem omenila mami, da me je strah gastroskopije, mi je odvrnila, da pač v življenju MORAM tudi malce potrpeti. Da sem si za težave kriva sama-kaj pa ne jem enolončnice-zdaj pa ćuti i trpi. Na splošno je ona prepričana, da je trpljenje zdravo. In mislim, da smo na splošno nekako v to prepričani. Podzavestno morda. Bratje in sestre, trpimo, da ne bo vse tako omledno in da se bo enkrat nekaj poznalo! Da bo na koncu konkretna razlika med tem in posmrtnim življenjem. Ker, bolj boš tukaj trpel, slajša bosta med in mleko v nebesih. In blagor ubogim v duhu, ker njihovo bo nebeško kraljestvo.

Če pa že ne trpimo preveč, imamo občutek krivde. To mi je zelo domače. Trenutno sem brezposelna in bogu in državi kradem čas in denar. Roko na srce, zares se trudim, da bi si našla zaposlitev, ampak me že konkretno vse mineva, ker očitno zame v tej državi ni nikjer prostora.

Že nekaj časa nazaj sedim v pisarni, na zavodu za zaposlovanje pri svoji »osebni svetovalki«, na raportu. Ženska je takšna, kot bi pravkar priletela iz kakšnega ameriškega instantnega pranja možganov. Kar poskakuje gor in dol na svojem pisarniškem stolu, se vrti sem in tja ter mi pri tem zavzeto pridiga. Zgleda, da imam probleme na področju trženja. Same sebe, se pravi. Čeprav se sliši, kot, da sem tapoceni kurba, malo sklonim glavo- niti ne vem zakaj, mogoče, ker me prime, da bi jo s svinčnikom pičila v čelo-in vdano pokimam. »Jah….res je. Ne znam se prodajat.« Kaj mi pa preostane. Država mi daje socialno podporo. Tega me je bilo do pred kratkim sram. Oziram se po pisarni in si ogledujem en kup kiča, ki ga ima ženska obešenega po steni. Nič hudega ji ni. In v svoji koži se počuti odlično in pomembno. Za trenutek se počutim manjvredno in zapeče me vest. »Kakšno delo bi pa vi rada opravljala?« Me vpraša. Glede na to, da je to popolnoma abstraktno vprašanje, če upoštevaš dejstvo, da je meni in njej že prej jasno, da pač z mojim poklicom nimam kaj pričakovati, presenetim sama sebe ko odprem usta. »Tako kot vi.« Debelo gleda. »Kako to mislite?« Me začudeno vpraša. »Ja imela bi takole lepo pisarnico, s slikami po steni(s slikami, ki so vsaj na nekem nivoju) in pogovarjala bi se z ljudmi. V zadregi se zasmeje. »Veste, moje delo je zelo odgovorno….zanj moraš biti usposobljen.« Pokimam in ostanem tiho. Ko pregleda vse v zvezi z mano in pove vse kar je imela pripravljeno, ugotovi, da z mano nima kaj početi. Na kakšen tečaj me nima smisla pošiljat, ker že tako in tako super govorim tri jezike….računalnik tudi obvladam….Ni kaj.

Zakaj me ni več sram in se ne počutim krivo, da ne najdem zaposlitve? Priznam, da je po vsej verjetnosti z mano narobe več stvari, ki me pri tem ovirajo, ampak z državo, ki ima univerzitetno usposobljene ljudi, in jim je med študijem celo dodelila štipendije za študij v tujini, potem pa ti ne najdejo zaposlitve, je gotovo nekaj narobe. Prebiram razne objave in članke in polemike na temo dela na črno. Ja kaj pa naj počnemo ljudje? Ne najdem redne zaposlitve, tudi preko avtorskih pogodb me neradi zaposlujejo, študentski status mi je potekel, s.p. pa za gotovo ne bom odpirala, saj bi bil to samomor. Kaj mi preostane? Hvala bogu, če dobim delo na črno! In ne mi zdaj jamrat, kako eni vlečemo socialke, potem pa delamo na črno in živimo kot lordi. Moja socialka znaša 180 evrov. Kar se pa dela na črno tiče- če mi je kdo nevoščljiv, da sem hodila farbat fasade, brusit in barvat žlebove, prenavljat stanovanja ipd., za zelo male denarje, pa še to samo parkrat, in to niti ni bistveno pripomoglo k mojemu blagostanju, pa tudi prav. O delu na črno. Ko boste dragi moji(tisti, ki pišete take bedarije), enkrat še svojo odgovornost pri tem prevzeli, pa kakšnemu majstru rekli »Ne, ne želimo ceneje brez računa, hočemo plačati davek«, potem se lahko pa naprej pogovarjamo. Tisti ki ste tako pametni- vi mi najdite službo. Delam vse. Če ni nič v moji stroki, grem pa tudi za avtomehanika. Se bi že naučila. Sicer bi potem poslušala-kot sem že- ne sanjaj srce, ali pa ljubica, ali pa mačka ali pa kaj podobnega in »Joj, a veš koliko moških bi prišlo popravljat avtomobile? Bi te imeli za maskoto, kot na kakšnem koledarju!« In prosim, ne govorite mi, da s svojo socialko lahko preživim! Lahko pri atiju in mamici. Ampak to ni fer, ne do njiju, ne do mene, ki mislim, da bi imela vso pravico-in čas bi že bil, za lasten začetek in nekakšno prihodnost!

Verjetno sem kar nekajkrat skrenila s teme, ampak danes sem v tiltu.  Dovolj imam občutka, da bi me moralo biti nečesa sram, da bi morala potrpet. Zakaj le? Potrpet, ja. Ko bom vedela, da nekaj končno delam zares zase in ko bom imela možnost vsaj za misel o neki prihodnosti.

Haugh.