Pravijo, da ima človek v življenju samo par pravih prijateljev. Priznam, da jih sama, nimam veliko. Lahko jih naštejem na prste ene roke. So pa zato ti tisti pravi, za katere lahko dam brez pomislekov roko v ogenj.

Kaj je to prijatelj? Nekdo, ki ne sodi tudi če ne razume. Nekdo, ki posluša. Nekdo, ki ti pove odkrito, v obraz, kadar misli, da delaš narobe. Nekdo, ki lahko živi kilometre stran od tebe, ampak boš hkrati vsakič, ko ga spet vidiš, vedel, da si z njim povezan. Nekdo, ki ti bo vedno pripravljen pomagati, ko boš prosil za pomoč. Nekdo, ki te vidi takšnega kot si in te ima takega rad. Še vedno mislite, da imate trideset prijateljev? Jaz vem natančno koliko jih imam in ti so za celo življenje.

Pojem samota, je verjetno za povprečnega človeka eden najbolj zastrašujočih. Ljudje smo socialna bitja, živimo v večjih ali manjših tropih, včasih celo v čredah :). In to nas tolaži, ker tako zlahka pozabimo na dejstvo, da smo v resnici vedno sami. Kaj nas dela same? Zavest, duša? Dejstvo, preko katerega ne moremo in sicer, da je naše telo le nekakšna škatla v kateri se skriva dejanska esenca in bistvo vsakega posameznika. To nas ločuje.

Smo bitja, ki se večinoma prilagajajo pravilom okolice, pa naj bo to družba, ali ekosistem. Po pravilih reprodukcije in instinkta ohranitve vrste, nam je nekako v genih, da si večinoma želimo biti del neke širše družine ali skupine. Misel na to, da bi ostali sami, zavrženi, se nam zdi grozljiva.

Sama sem edinka, zato mi samota ni tuja. Že kot otrok sem si bila prisiljena ustvarjati svoje svetove, saj sem bila pogosto sama s seboj. Zanimivo je to, da mi ni bilo nikdar dolgčas. Zadostovala je domišljija. Navadila sem se na to, da sem si izmišljevala zgodbe, kar me je včasih popolnoma zaposlilo. Verjetno sem bila čuden otrok. Z odraščanjem so se stvari začele spreminjati. Začele so se izmenjave obdobij samote, in obdobij druženja. Razvila sem se v precej socialno bitje. In ko sem odkrila radosti družabnega življenja, se je tudi pojavil strah pred samoto. Včasih me je neizmerno strah, kot bi pozabila, da sem sama sebi dovolj.

Da ne bo pomote. Z ljudmi nimam problemov. Lahko se zaklepetam s komerkoli, grem na kavo…. Niso pa zato avtomatsko prijatelji. Recimo temu znanci. Večkrat sem od fanta slišala, kako malo prijateljev imam in kaj za vraga je narobe z menoj. Ne vem.  Pač vsakega ne dojemam takoj kot najboljšega prijatelja. Nimam potrebe po tem. In celo na jetra mi gre scena v tem mestu. Ljudje, ki se »družijo« v svojih grupah in ne marajo ostalih grup. Obrekovanje, zahrbtnost, skrivanje. Počutim se tuje. Na živce mi gre small talk, ko tako in tako veš, da je pogovor brezvezen, pa se vseeno trudiš, še sama ne vem zakaj sploh, saj točno vem, da tam ni in ne bo ničesar. Druženje. Vsak s svojim kozarcem v roki, toliko kozarcev, kot je pač potrebno, da se sploh kaj »dogaja«, pa čeprav je vse samo trenutno in namišljeno v alkoholnem idiotizmu. Jasno mi je, da je to izguba časa. Pa da ne bom zdaj igrala svetnice. Še vedno grem od časa do časa ven in tudi kak kozarček spijem- če sem seveda za to pri voji.

Zanimajo me drugačne stvari. Ljudje, ki jih lahko začutim brez raznoraznih pripomočkov. Vsakodnevne teme me dolgočasijo. Politike in pritoževanja čez sistem imam poln kufer. Prav tako opravljanja. V bistvu me prav malo briga kdo, kaj za kaj, kje in kako. Bi pa rada povedala tistim, ki se vtikajo vame(še posebej eni osebi, ki tega itak verjetno ne bo brala), da naj pred svojim pragom pometajo. Če za vsakim šankom v mestu nekoga poznaš, še ne pomeni, da imaš ogromno prijateljev. Točno koliko jih imaš, se izkaže, ko nekoga potrebuješ in velikokrat se zgodi tako, da takrat ni nikogar.