Članek
On
Objavljeno Feb 12, 2014

Razvlečene niti moje zavesti se lepijo nazaj na njega,

vedno znova, spet in spet.

Moja prazna lupina grabi za mehkim polnilom, toploto določenega dotika,

ki iz nje naredi neprebojen oklep.

Njegove magične lovke se me držijo, prisesale so se na moje eterično telo, nikoli ne popustijo.

V mojih prsih so vzdihljaji, genkobno-sladki, osamljeni.

Njegov glas je puščica med rebra mojih možganov,

kot elektrika, ki sproži drget v mojih mišicah.

Njegov poklon je bolečina in misel o neki sreči, ki je ni...

O nekem miru, ki ne obstaja.

Njegovo telo je plamen, ki ugaša mojega v topi bolečini.

On je on.

Domišljija o nedosegljivem,

realnost življenja,

črni kodri nepopolnosti.

On je človek, a lasti si me kot žival.