Sedim v jacuzziju, oziroma, po slovensko v masažnem bazenu. Sicer še ni mehurčkov, čakam. Komaj sem se usedla v toplo vodo, že pričenjam skoraj škiliti od ugodja. Navadno imam probleme z umirjanjem zavesti, zato tudi nisem tip človeka za meditacijo. Postanem nervozna, ker ne znam umiriti misli. Možgani mi non stop delujejo in misli me včasih prehitevajo. Zdaj pa čutim, da imam tako rekoč prazno glavo. Brez misli. No, brez, če izključim misel o tem, da nimam misli.

V savno hodim, ker me toplota pomirja. Že od nekdaj. Nekako dobim asociacijo, kot, da sem cela pokrita z odejo. Na toplem se počutim varno. Zato ne maram zime. Zame ni hujšega od mraza.

Mehurčkov še kar ni, ampak v resnici me niti ne moti. Sedim v vodi in strmim predse. Malce se moram vzeti v roke, da ne postanem prehitro nestrpna.

V masažnem bazenu se mi pridružita dva moška. En starejši in en mlajši. Neznanca. Nekako se izognemo pogledom v oči in se namestimo vsak zase tako, da se niti slučajno nihče nikogar ne dotika. To, da nisem več sama me malce zmoti. Vsi smo sicer goli, ampak, ker ni mehurčkov, je to tudi zelo dobro vidno. Nezavedno se usedem tako, da kolena potegnem k sebi in se tako zakrijem pred pogledi.

Z goloto nimam problemov. Je še ena stvar, ki je zame zelo sproščujoča. Po navadi grem na morju na nudistično plažo. Ni lepše stvari, kot plavati v morju brez kopalk, ko te nič ne veže, na sebi nimaš nikakršne »mokre cunje«. Občutek je osvobajajoč. Mogoče se komu zdi neumno, ampak tako se človek nekako sprijazni sam s sabo. Ničesar več ne skrivaš. Ni oblek, ni ličil….pozabiš malo na vso to maškarado, ki se jo gremo v vsakdanjem življenju.

Potem pa se takole v savni znajdem sama in me ljudje preučujejo. Kot, da je to čudno. Da pridem sama, namreč. Po navadi ljudje prihajajo v parih.

Ko takole razmišljam o vsem tem, se počutim rahlo ogroženo. Kljub temu, da si večkrat ponovim: »Pa ne bodi no neumna, punca….kaj te pa brigajo drugi, tukaj si zato, da si sama s sabo!« Postanem malce nestrpna in se odstranim iz jacuzzija.

V finski savni imam srečo. Sama sem. Pa ne, da bi me ljudje v resnici motili, ampak nekako se mi ne da ukvarjati z vsemi njihovimi projekcijami, ki jih zaznam na sebi.

 Temperatura zraka dosega do 90 stopinj. Ker je suh, to niti ni tako grozno. Topim se in čutim, kako se mi v glavi stvari spet razvozlajo. Koncentriram se na dihanje. Šele po petih minutah začutim kapljice znoja, ki me narahlo žgečkajo, ko drsijo proti tlom. Tišina je. Slišim samo rahlo pokljanje lesa in sikanje vročih kamnov v peči.

Potem pa vstopi mlad par. Sicer je v prostoru precej temno, ampak razločno vidim, kako me oba preučita. Vsak po svoje. Ženska me pogleda ocenjujoče in celo z rahlo zamero, češ, kaj imaš pa ti tu za iskat sama, moški, pa rahlo v zadregi. Občutek imam, kot, da v zraku obvisi vprašanje. Kaj iščeš? Pozornost moških, dokaz, da si lepa, lepo oblikovana, boljša od drugih žensk? Spet postanem nervozna. Še enkrat si rečem, da so te misli trapaste. Kljub temu, se odločim, da imam dovolj in grem ven.

Zakoračim v japonsko kopel. Lepo počasi. Voda ima 40 stopinj. Telo potrebuje čas, da se privadi na temperaturo. Potopim se do vratu in poslušam svoje srce, kako pospešeno pumpa. Spet se pomirim. V bazenu nas je več in nič več ne razmišljam o drugih ljudeh. Sledim toploti, ki v meni sproža naraščajoč, žgečkljiv občutek v prsnem košu. Ta se tako stopnjuje, da postane že skoraj nevzdržno, skoraj orgazmično. To pomeni, da je treba po hitrem postopku ven. Počakam še trenutek in se dvignem iz vode. Za trenutek se mi zvrti. Premaknem se do niše s tuši. Povlečem za vrv, na kateri je privezan čeber z ledeno vodo, tako da se ta obrne in se mi njegova vsebina z enim samim sunkom zlije točno na glavo. Začutim nekako tako, kot bi mi nekdo primazal klofuto, takoj za tem pa iglice od najmanjšega prstka na nogi, do ušes. Počutim se zbujeno, do zadnje celice v mojem telesu.

Sprehodim se do ležalnika, kjer imam brisačo. Gola. Pogledi me nič več ne zmotijo. Se jih zavedam, ampak me ne zanimajo več. Počutim se dobro sama v sebi. Mogoče za moment ujamem tisti občutek, ki je bil, ko sem bila še otrok. Ko se nismo obremenjevali s takimi stvarmi. Ko nismo v tej meri projecirali svojih skrbi in frustracij. Ko smo lahko okrog skakali goli in se pri tem počutili svobodne.