Ena od redkih slovenskih stvari, ki jih nadvse ljubim, je slovenski(moj materin) jezik. Že od malega se zabavam s tem, da obračam in prekopicujem besede, jih razstavljam in sestavljam nove. Z leti je to postal nekakšen hobi in tudi način izražanja. Ker sem imela priliko več let bivati v tujini, vem kako je, ko ti počasi tvoj materin jezik postaja tuj in se zalotiš kako celo razmišljaš v tujem jeziku. Sama sem slovenščino zelo pogrešala in manjko le te nekako poizskušala nadoknaditi s kupovanjem slovenskih knjig. Hehe, a se kdo morda spomni, kako smo še v Jugi hodili v šoping v Italijo in Avstrijo? No, v tem primeru sem jaz hodila iz Italije v Slovenijo-in to po knjige. Tisto obdobje sem kupovala skoraj vse kar mi je prišlo pod roke, važno je bilo samo to, da je prevedeno v slovenski jezik.

No, pa da kar preidem na temo o kateri sem želela danes pisati. V ponedeljek, je po nenavadnem spletu okoliščin, izšla moja prva kolumna. Ker sem v tem fohu povsem nova, sem seveda takoj zjutraj tekla kupit časopis. Pa ne samo zase. Tudi za starše in babico. Nisem ga takoj odprla. Šele na vlaku za v Ljubljano, da bi ja lahko v miru doživela svoj prvi tiskan tekst. Že pri prvem odstavku me je zbodlo: »Jaz nisem tako napisala!« Ko sem prvič prebrala tekst, sem ugotovila, da je bilo kar nekaj besed, besednih zvez, stavkov in časov, popravljenih, spremenjenih ali prirejenih. Seveda, sem vedela, da bo šel moj tekst pred tiskom v lekturo, ampak zame lektura pomeni popravljanje ločil, slovničnih napak itd. Da teme o avtorskih pravicah raje sploh ne načenjam. Verjetno se mi je kar malce povesila čeljust, saj je bil prvi vtis prebranega tuj. Kot, da tekst nebi bil v celoti moj.

Kasneje, ko sva se z urednico dobili na kavi, sva se lepo pogovorili in strinjala se je z mano, da je takšne vrste popravljanje nedopustno. Na internetni strani časopisa, je  bila moja kolumna, naslednji dan objavljena nelektorirana.

 Naj razložim. Kolumna, je za moje pojme živ tekst, v katerem ni najpomembneje, da je vse strogo po SSKJ. Sama ljubim besede kot so recimo štrikanje, štrik, šnopc, muskelfiber, šraufenciger, okravatan, štamperle itd, itd….Še ogromno jih je in našemu jeziku dajejo žmoht. Ljubim tudi dialekte. Ne zdi se mi tak greh, nekaj te življenskosti spustiti v tekst. Po moje mu tako daš tisto energijo, ki pritegne in ki je pristna. Sicer vem, da marsikak lektor verjetno pogreša pri svojem delu kanček ustvarjalnosti, ampak hej, pustite prosim avtorjem malce svobode! Sicer pa, če je ustavrjalno delo tisto, ki bi vas razveselilo, kar pero v roke(oz. v tem primeru najverjetneje bolj tipkovnico pod prste)! Mene osebno bi zelo žalostilo, če bi bili vsi objavljeni teksti, pa naj bodo to članki, kolumne, blogi, karkoli že, napisani suhoparno, zategnjeno, pravilno. Veseli me, da imamo za enkrat kar nekaj avtorjev, ki se znajo poigrati z besedami in pomeni le teh.  

Pa ne govorim o raznih slengih, kot je recimo internetni sleng. LOL, ROFL, ASAP in podobne bedarije niso besede. In niso slovenske. Nerada priznam, ampak šele kakšen mesec nazaj sem se spravila pogledat v Urban Dictionary, kaj pomeni ROFL, saj sem na to okrajšavo tolikokrat naletela v raznih forumih, da sem si ta misterij kljub svoji trmi, morala razjasnit. Rolling on the floor laughig. Pa zakaj bi jaz ravno na ta način izrazila svoje počutje, ali misel?? ROFL. Pa še hecno se sliši. Kot nekaj napol debilnega.

No, skratka, hotela sem povedat, da bom še naprej mrcvarila slovenščino po svoje in to mi bo v izjemno veselje! Kar se pa vas tiče, poskušajte to vzeti z malce zdravega humorja. In zavedajte se, da je slovenščina lahko zelo zanimiv in zabaven jezik!