Danes razmišljam o imaginarnem okolju v katerem živim. Kako smo vsi vdani v usodo in živimo tako, kot pač lahko v tej družbi, tej državi, tej uniji, tem svetu. Kdo je naš gospodar? Najprej občina, potem država, potem Evropska Unija….kdo je pa njen gospodar? Svet? Bog? Vesoljci? Vesolje???

Za življenje si plačujemo s težko prigaranim denarjem, ki pa je večinoma nekaj povsem imaginarnega.  Poslujemo s številkami napisanimi na kos papirja, ali pa zgolj na računalniških ekranih. Svojih plač in prihrankov nikdar ne dobimo v roke, vse je nekje izmišljeno in napisano. A se zdi še komu drugemu to popolnoma nedoumljivo? Kosi papirja(pa še to precej majčkeni koščki)-ali pa še to ne- imajo na nas tak vpliv, da se zaradi njih tudi pobijemo, če je treba. Veliko sem prebirala o drugačnih sistemih, ki obstajajo, bi lahko obstajali ali so nekoč že obstajali. Časovna banka, naprimer. Predstavljajte si skupnost, ki funkcionira na osnovi jaz tebi- ti meni. Jaz tebi recimo pobarvam fasado, ti pa meni daš 200 kil krompirja. Na banki bi to izgledalo takole:

Janez Novak

V javno dobro:

-popravil cesto, napeljal vodovod Kovačevemu Antonu, Bevčevi Tončki prekopal njivo

Prejme:

-2 žakla pšenične moke, 3 sušene svinjske krače, popravilo avtomobila,  en mesec vrtca za enega otroka

Sicer priznam, da nisem nek hud teoretik in, da zna biti, da bi se g. Janez pritoževal nad količino prejetega….Ampak, saj razumete kaj želim s tem povedati, a ne?

Utopično, ampak zame popolnoma smiselno in pred vsem zdravo. Tako bi imel vsak svoj prostor in vlogo v skupnosti.

Zakaj prisila? Zakaj se ne smemo odločati sami? Ali nas družba dela idiote, ali smatra za idiote? Nas sistem izoblikuje v idiote, da nam lahko vsiljuje pravila? Svobodni um je najvišja oblika svobode. In kaj se je zgodilo s svobodo odločanja? Ali smo jo kdaj sploh zares imeli? Zares? Tako, da bi se sami odločali v kakšnem okolju in kako bomo živeli? S tem ko moramo upoštevati pravila, se nekako prepustimo in o tem ne razmišljamo preveč. Preklapljamo na avtorobota. Rekli boste, da so pravila in zakoni zato, ker ovce same ne znajo razmišljat. Ali je to res? Ali ni ta nesposobnost samostojnega razmišljanja ravno posledica sistema, ki preveliko svobodomiselnost zatre in sankcionira že v kali? Kdo lahko določi splošen PRAV, ki velja za vsako ovčico?  No, pa da ne bo tole zvenelo preveč anarhistično. Ja, seveda, v vsakem okolju veljajo neka pravila. Če ne bi bil kaos. Ker se različni PRAV med seboj preveč razlikujejo.

Kakorkoli, to so stvari o katerih je vredno razmišljati. Ohranjajmo raznolikost. Razmišljajmo s svojo glavo. Bodimo posebni, zakaj ne? Iščimo nove načine, da ne bomo postali roboti.