Odločitev je padla.

Nekdo jo mora pobrati.(Majhenič)

V časih neke druge države smo se gesla "nič nas ne sme presenetiti", učili še kot majhni otroci. Državi so dotične besede, ki jih je pokornim državljanom vtepala v glave, prišle prav zlasti tedaj, ko so čistili državne blagovne rezerve, podjetja pa so potem ustrezno pritisnila na zaposlene, ki so morali ''prostovoljno'' kupovati pakete s hrano, katerim je rok trajanja praviloma že pretekel. Za vsak slučaj, seveda! Konzerve dvomljivega izvora smo itak čez čas zmetali v smeti, vseeno pa je treba reči, da je imela NNNP na našo podzavest državljanov kar nekaj pozitivnih učinkov.

Naučila nas je, da je potrebno biti nenehno v pripravljenosti, kajti nikoli se ne ve, kakšna pošast bo – namesto cvilečega mačka – skočila iz grmovja.

Danes me pogosto čudi, ko vidim, da so generacije, s katerimi smo delili NNNP v dobrem in slabem, na sporočilnost le-te že zdavnaj pozabile.

Zakaj, mislite, se je to zgodilo? Verjetno zato, ker smo se miselno polenili. Nič več ne razmišljamo, vse pa je lepo in prav, dokler se s problemi ukvarjajo drugi – ne mi.

Zadnjič, ko so se nas usmilili bogovi in so nam poklonili en sam samcat dan brez dežja, sva se s kolegico odpeljala proti Rovtam s kolesom. Mimogrede sva opazovali drevje, ki po februarskem žledu še zmeraj leži na tleh in reka je na več mestih povsem zabasana z odlomljenimi vejami, hlodi in ostalo navlako, ki so jo vanjo zanesli hudourniki.

''Preklemanska država! Gnilobe gnile, le kaj mislijo, da ne počedijo!'' se je jezila Zofka. Milo se mi je stožilo po starih dobrih časih. Takrat smo sicer vdano in ponosno mahali z zastavicami, ko se je Maršal peljal mimo, v bistvu pa smo vedeli, da bo kaj narejeno le v primeru, če sami zavihamo rokave. Državljani zato niso čakali na komunalno službo, ampak so sami kidali sneg s cestišč, napeljevali telefon in elektriko, čistili bregove in vodne struge, drug drugemu pomagali zidati hiše, čuvati otroke in še marsikaj drugega, recimo švercati gramofone in televizorje preko meje. Takrat ni bilo nobenega ZUJF-a, ki bi gledal pod prste, ljudje so se znašli, kakor so vedeli in znali.

Danes je vse drugače. NNNP je le še medel spomin, je pa zato špeckahljanje tistih, ki kdaj komu na črno razžagajo dva ali tri metre drva brez računa toliko bolj živahno in priljubljeno. V starih časih smo, kot že rečeno, pač imeli NNNP in čisto vest. Vedeli smo, da se je treba bati tistih dveh, treh nemarnih ovaduhov, ki jih je imela vsaka vas, pa je lahko ostal volk cel, koza pa lačna.

Je danes sploh še kdo, ki razmišlja o tem, kaj bo z nami jutri? Na primer takrat, ko država ne bo več imela denarja, ki ga v našem imenu meče v tri krasne, ne le za bančne luknje, tudi za tovarišijske subvencije?

Se sploh kdo zaveda, da bomo lahko že jutri imeli električne mrke, prazne trgovine in blokirane bančne račune? No, no, nikar se ne smejte, nekaterim se je ''blokacija'' zgodila nedavno tega. Poštna banka je namreč zaprla račune tistim, ki so prejemali socialno podporo. In to brez milosti.

Sicer pa, saj veste, kajne, Azija ima Severno Korejo, Amerika Kubo, evropska Unija pa se je odločila, da bo imela za ščepec eksperimentalne ekzotike - Slovenijo, zato nam verjetno milostno dovoli, da se gremo komunizem.

Upam, da bodo tisti, ki se bodo ustavili na državni meji in od blizu opazovali, kako crkujemo pod parolami slavnega Meseca, Hanžka ter še bolj slavne Violete, plačali vsaj vstopnino!

Srce me boli, da so državljani pozabili na NNNP, na vsakem koraku, da le stopim na prag, vidim sodržavljane, ki so jim njihovi najljubši politični botri že do te mere oprali možgane, da ne zmorejo početi drugega, kot da kimajo. Včeraj AB, danes SMC. Vmes nekaj časa Verjamem, a le toliko, da je predsednik dobil dobro plačano službo v Bruslju, potem pa se je takoj prenehalo kimati.

Raje se v tla vderem, kot pa, da bi me imel kdo na takšni vrvici!

 »Naša konkurenčnost je resno načeta, predvsem zaradi prevelike obremenitve stroškov dela v Sloveniji. Nova vlada mora to čim prej spremeniti,« je prepričan Vojmir Urlep, predsednik uprave Leka, ki je nekatere presenetil tudi z izjavo, da mu sindikalisti dvigujejo krvni tlak. Ga v deželi, kjer imajo glavno besedo všečni politični aktivisti, ki ljudem polnijo ušesa s socialno enakostjo, pa z večanjem davkov na že itak preobemenjeno gospodarstvo, sploh kdo sliši?!

Logično, da ne. Veliko lepše je sedeti ob pivu in verjeti, da nam bo Nemčija vrnila 3,5 milijarde ''vojnega dolga'', pa bomo še naprej lahko lagodno živeli.

Nič več ne preseneča, da so tudi prizori nasilja postali samoumeven del stvarnosti. Sploh še kdo trzne z očesom, ko tedensko prihaja do družinskih nasilij, ki se praviloma končajo s smrtjo enega od partnerjev? Ko se ljudje že pri nas streljajo kar na cesti? Svet je minule dni vznemirjal posnetek usmrtitve ameriškega novinarja, ki so ga skrajneži Islamske države obglavili. Dare je, krvavim prizorom na rob, zapisal:''Takšnih stvari definitivno nikoli ne pogledam. Dobro vem kako lahko vplivajo name, saj pozneje o njih razmišljam in celo sanjam. Sem pa obkrožen z zdolgočaseno mladino, ki jih te stvari dobesedno vzburjajo. Ali pa celo zabavajo. Kkrut video, kot je filmček iz Srebrenice, kjer tip, ki snema poboj mladih fantov z amatersko kamero, reče "Pobij jih brže, baterija je u kurcu!" zna sprožiti salvo smeha.''

NNNP po slovensko z letnico 2014.

"88 profesorjev - domovina, ti si izgubljena!" Tako je znani nemški kancler Otto von Bismarck opisal frankfurtski parlament v letih 1848 in 1849, v katerem se je kar trlo profesorjev. Nekaj podobnega se dogaja tudi pri nas, v aktualni profesorski vladi. Bosta po novem etika in morala tista, ki nas bosta nahranili, ko bo zmanjkalo kruha?

 Ja, res NNNP!  Če bi kdo rad zaužil še zadnji poslovilni golaž v gostilni pri  Figovcu v Ljubljani, ki ga menda počasi zapirajo po dobrih 200 letih, naj pohiti. Namesto Figovca bo tam menda indijska restavracija. Pa upam, da se bodo natakarji v vsakem primeru hitreje ''obračali'' kot se naši aktualni politiki.