... In zamolčano, številka dva: zaradi odtekanja tajnih obveščevalnih podatkov sodijo - resda nekdanjemu - direktorju Sove. To pa je nekaj podobnega, kot če bi v Ameriki sodili direktorju CIE

Spomnim, vlada Alenke Bratušek je že na svoji prvi seji, 19. marca 2013, zamenjala tedanjega direktorja Sove Damirja Črnčeca in za novega šefa Sove postavila Staneta Štembergerja, sicer dolgoletnega uslužbenca Sove, ki pa je takrat na čelo Sove prišel iz DZS; vmes je bil namreč zaposlen v poslovnem imperiju Bojana Petana.

Prej omenjeni dokumetarni film Koalicija sovraštva so na prvem programu TV Slovenija predvajali januarja 2014 (torej deset mesecev po razrešitvi Damirja Črnčeca), ovadba zoper Valenčiča pa je bila na državno tožilstvo poslana le nekaj dni po objavi dokumentarca. Podpisal jo je Stane Štemberger.

Po naših zanesljivih informacijah se je - takrat še - predsednica vlade Alenka Bratušek, zaradi vložene kazenske ovadbe zoper Erika Valenčiča, tudi precej razburila in menda naj bi Štembergerja zaradi tega celo "nadrla".

Je pa Štemberger novinarja Erika Valenčiča ovadil potem, ko so ga analitiki Sove opozorili, da je Valenčič v "spornem" dokumentarcu objavil dele direktnih prepisov telefonskih prisluhov Sove desničarskim skrajnežem iz neonacistične skupine Blood & Honour, eden od teh pa naj bi bil tudi povezan s stranko SDS.

Mimogrede, zanimivo, mediji takrat niso čisto nič očitali predsedniku Pozitivne Slovenije Zoranu Jankoviću, čeprav so se ravno takrat pojavile fotografije ljubljanskega župana, skupaj z nabildanimi mladci iz organizacije Blood & Honour. Si predtavljate, da bi na teh ali podobnih fotografijah, objet z obritoglavci, namesto Jankovića bil Janez Janša?!

Kakorkoli, Valenčič je takrat storil "isto napako" kot novinarka Dela Anuška Delić, ko je v svojem članku prav tako objavila nekaj dobesednih prepisov telefonskih prisluhov Sove in jo državno tožilstvo - kar je že znano - preganja zaradi suma razkritja tajnih podatkov. Anuška Delić naj bi to napako storila v hudi časovni stiski, saj naj bi - skupaj s svojimi viri - pohitela z objavo tik pred parlametarnimi volitvami novembra 2011. Tako je Delićeva posredno tudi izdala svoje vire, to je - očitno - nekoga pri vrhu Sove, ki je imel dostop do prepisov telefonskih prisluhov. Če Anuška Delić prepisov telefonskih prisluhov ne bi direktno objavila, ali pa jih med javno objavo vsaj previdno zakrila, bi tako zaščitila svoje vire, pa tudi državno tožilstvo ji ne bi moglo preganjati zaradi tako imenovanega razkritja tajnih podatkov.

Dovoljenje za telefonske prisluhe Sove je v teh primerih podpisoval predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. Podpisal jih je dvakrat, ko je Selan predlagal še tretje prisluškovanje, pa naj bi Masleša ta predlog zavrnnil. Menda zato, ker so se bližale parlamentarne volitve 2011.

DELIĆEVA NAJ BI DOKUMENTE DOBILA IZ SOVE

Med obveščevalno srenjo se sicer špekulira, da naj bi Anuški Delić te podatke posredoval Sandi Bonaca, vodja kabineta tedanjega direktorja Sove Sebastjana Selana. Bonaca je bil takrat tudi (celo) eden od vodilnih članov Jankovićeve Pozitivne Slovenije, po odhodu iz Sove je bil med drugim tudi vodja kabineta ministrice za Slovenc v zamejstvu in po svetu Tine Komel, potem pa ga je Selan, kot direktor Marine Portorož (spet DZS) "potegnil" za svojega namestnika. No, Sebastjan Selan je medtem postal direktor Term Čatež, Sandi Bonaca pa je ostal v Marini Portorož.

Kot vemo, je Sebastjan Selan obtožen skupaj z Anuško Delić, njega (in Delićevo) pa res bremeni ovadba njegovega naslednika na čelu Sove Damirja Črnčeca, ki je Selana ovadil zato, ker Selan, kot direktor Sove, ni podal ovadbe zoper Anuško Delić.

Toda sodni postopek zoper Selana je zanj precej neugoden. Zato je med sojenjem na ljubljanskem okrajnem sodišču tudi videti tako "bled". Predvsem na tistih delih sojenja, ki so - pač zaradi varovanja tajnih podatkov - zaprti za javnost. Iz kazenske ovadbe in tožilske dokumentacije je namreč razvidno (z večjim delom te dokumentacije razpolaga tudi avtor teh vrstic), da so analitiki Sove, z imeni in priimki, svojega direktorja Selana - po članku, oziroma člankih Anuške Delić - zelo jasno opozorili, da iz Sove odtekajo podatki, vendar Selan ni ukrepal. Še več, iz omenjene dokumentacije tudi je razvidno, da je Selan razčiščevanje znotraj Sove - zaradi odtekanja zaupnih podatkov - zapeljal tako, da je (za)ščitil Anuško Delić.

Zato je po svoje tudi prava farsa medijsko poročanje, da je Anuška Delić do svojih razkritij prišla prek "raziskovalnega novinarstva". To, vsaj v tem primeru, ne drži. Objave neposrednih prepisov telefonskih prisluhov Sove namreč eksplicitno dokazujejo, da je Delićeva zgodbo dobila "servirano" iz Sove. Tisti uradnik Sove, ki je Delićevi vse to serviral na pladnju, pa je bil - po vsem sodeč - politično motiviran.

Pri tem pa mainstream mediji - ne samo, da so molčali ob evidentni politični pripadnosti visokega uradnika Sove Sandija Bonace) zdaj molčijo tudi o zares "unikatnem primeru", da sredi Slovenije poteka kazenski proces, povezan z odtekanjem tajnih podatkov, zoper enega od bivših direktorjev Sove, ki - za nameček - na zatožni klopi sedi skupaj z novinarko Dela.

To je nekaj podobnega, kot če bi v Združenih državah Amerike skupaj sodili neki novinarki in (bivšemu) direktorju CIE. Takšnega primera pa res še ni bilo ...

Isti analitiki Sove, ki so Sebastjana Selana po člankih Anuške Delič opozorili na odtekanje tajnih podatkov iz Sove, so dobri dve leti kasneje - po televizijskem dokumentarcu novinarja TVS Erika Valenčiča - na to opozorili tudi tedanjega direktorja Staneta Štembergerja.