"Spričo družbenih omrežij je resnico resda nemogoče skriti, a če si človek pogleda medije od Portugalske do Švedske, pa od Grčije do Velike Britanije, bo kmalu opazil, da večinski mediji promovirajo stvari, ki so enako neresnične, kot je bilo tisto, kar je sporočala realsocialistična propaganda."

Piše: Boštjan M. Turk*

Po svetu je zaorala sila, ki ji ni bilo primere že desetletja. V mislih imamo politiko novega predsednika Združenih držav Amerike. Donald Trump je z Elonom Muskom in njegovim občim pozivom zoper vsemogoči imperij birokracije udaril plat zvona celemu svetu. Vse več ljudi se namreč zaveda, da je njegova tehnološka ekipa sprostila podatkovne brskalnike kot informacijske sisteme agencije za mednarodni razvoj Usaid (in ministrstva za finance) in tako pridobila dokaze o kaznivih dejanjih demokratov. Sodni nalogi, ki blokirajo nadaljnji dostop, sploh niso več pomembni. Vse bolj radikalizirana levica v ZDA je bila ujeta pri serijah hudih kaznivih dejanj. Vsaj za dva mandata jadra njene barke plahutájo v mrtvem kotu. Z največjo gotovostjo namreč lahko napovemo, da bo prihodnji predsednik sedanji podpredsednik JD Vance.

Vprašanje je, ali bi ZDA (in svet) preživeli še en mandat demokratske stranke. Trump je namreč razgalil globalistično politiko svojega predhodnika, s tem pa tudi jasno artikuliral tisto, kar so vsi normalni ljudje čutili že dobro desetletje, namreč, da je globalistična politika eno samo sprenevedanje in laž, ne glede na še tako zveneče besede, v katere se odeva. Je neke vrste repriza komunizma v mehkejši obliki, če upoštevamo sodbo Vaclava Havla, namreč, da je bilo pri komunizmu resnično samo to, da je bila vse skupaj ena velika laž.

Uporabljen je bil namreč podoben mehanizem manipulacije, kot je bil značilen za komunistične voditelje in ideologe od Marxa in Engelsa naprej. V jeziku literarne teorije bi to imenovali kot figuro metonimije, pars pro toto, zamenjava dela s celoto, del namesto celote. To pomeni: skrajna manjšina na vrhu nekega birokratskega aparata si prisvoji pooblastila, da zastopa večino, ki je za to ni niti prosila, kaj šele pooblastila. To uveljavi s silo, bodisi neposredno (tako je bilo v SZ) bodisi posredno, opirajoč se na mehkejše prijeme, kakršni so na primer popolna kontrola nad večinskimi mediji, pravosodjem in državnim oz. naddržavnim aparatom (EU, OZN, WHO).

Nedemokratični prijem najbolj izstopa po tem, da so "projekti" manjšine v premem nesorazmerju z interesi večine. Kljub temu se pravilo »del namesto celote« uveljavi v družbi. Komunizem je na primer nastopil s parolo osvoboditve proletariata. V času oktobrske revolucije je bil v Rusiji ta sloj minimalen, kajti veliko večino prebivalstva so predstavljali kmetje, mužiki. Po prevzemu oblasti so komunisti uvedli prisilno kolektivizacijo, kar je pomenilo, da so kmetje morali zapustiti svoje zasebne kmetije in se združiti v kolektivne (kolhoze) ali državne kmetije (sovhoze). Vse to pod pretvezo "osvoboditve" proletariata, ki bi z industrializacijo Sovjetske zveze prišel do svojega mesta pod soncem.

Posledično je v letih 1932–1933 zaradi slabega upravljanja, prisilnega odvzema hrane in odpora kmetov izbruhnila huda lakota, najbolj izrazita v Ukrajini (Holodomor), na severnem Kavkazu in v Kazahstanu. Umrlo je več milijonov ljudi, mnoge kmete pa so oblasti deportirale v gulage kot sovražnike ljudstva. Neposredna posledica tega je bila, da nikjer v deželi ni bilo dovolj hrane in da so stradali vsi, tudi proletariat.

Zato se temu - tudi kasneje - ni godilo dosti bolje kot sloju, ki je moral biti zaradi njega iztrebljen, kmetom. V deželah, kjer so bili komunisti na oblasti (tako imenovane "ljudske demokracije" ali realni socializem), je delavstvo dejansko živelo veliko slabše kot v deželah, ki so jih komunisti najbolj kritizirali zaradi izkoriščanja delavcev, to je v kapitalizmu.

In kako je danes s temv Bruslju? Kdo je največjih nasprotnik evropske birokracije? Odgovor je na dlani: kmet. Mesto v megli si je namreč po svojih službah zadalo za nalogo, da ga uniči, natančneje njegove pridelke nadomesti z uvozom globaliziranih produktov, ki prihajajo z megafarm na drugih kontinentih, začenši z Azijo (Kitajsko).

Če se od kmeta obrnemo nazaj k delavcu in gremo spet k zgodovini, potem moramo navesti še tole. Lahko bi se zgodilo, da bi proletariat enkrat podvomil o projektu, ki so ga v njegovem imenu izvajali birokrati v prestolnicah (od Moskve do Beograda). A da bi se to nikoli ne zgodilo, so skrbele represivne službe režima, začenši s politično policijo. Kdorkoli je posumil v vizijo komunistične partije na oblasti, je bil iz družbe tako ali drugače odstranjen (likvidacija, zapor, psihiatrična bolnišnica). V deželah nekdanje Sovjetske zveze pa so ljudje v resnici mislili, kako hudo so izkoriščani delavci na zahodu. Tu tajna politična policija sploh ni bila potrebna, ker je obstajala popolna informacijska blokada. Ljudje znotraj SZ namreč niso imeli dostopa do nobenega od tujih medijev (televizije ali radia), ob katerem bi se poučili, kakšno je dejansko stanje stvari v svetu. Podobno je bilo drugod v realnem socializmu, izjema je bila vzhodna Nemčija (DDR), ker so tam lovili zahodnonemški televizijski signal.

A glej presenečenje! Podoben refleks je danes prisoten tudi na zahodu. Spričo družbenih omrežij je resnico resda nemogoče skriti, a če si človek pogleda medije od Portugalske do Švedske, pa od Grčije do Velike Britanije, bo kmalu opazil, da večinski mediji promovirajo stvari, ki so enako neresnične, kot je bilo tisto, kar je sporočala realsocialistična propaganda.

Vzemite samo v roke Delo, Dnevnik ali Večer oz. odprite portal RTV Slovenija, pa boste nemudoma dobili potrditev tega, kar pišemo na pričujočem mestu. Če bi tako upoštevali zgolj večinske medije, bi namreč dobili enak vtis, da ljudje živijo v informacijski temi (blokadi), kot so živeli v Sovjetski zvezi ali v deželah realnega socializma. Mediji tudi promovirajo teme, ki so - tako kot v socializmu - v globokem neskladju s človeško naravo in njenimi potrebami. Prav tako je danes. Komunizem je s svojim učenjem a priori nasprotoval ontologiji Homo sapiensa preprosto zato, ker ljudje nikoli nismo bili in ne bomo enaki.

To zelo dobro pove scena iz kultnega filma Sovražnik pred vrati. Gre za spopad dveh ključnih ostrostrelcev, nemškega in sovjetskega. Glavni junak seveda prihaja iz dežele za Uralom, prizorišče boja pa je Stalingrad. Pred smrtjo politkomisar (Danilov), ki je ob ruskem ostrostrelcu (Vasilij Zajcev) podvomil o sovjetskem modelu, izreče naslednje misli: "Človek bo vedno človek. Zaman smo se trudili, da bi ustvarili družbo, kjer bi bili vsi ljudje enaki. Kjer človek ne bi drugemu ničesar zavidal. Toda vedno bo nekaj, kar bo sprožalo zavist: nasmeh, prijateljstvo s kom. Nekaj česar nimaš, a bi si rad prisvojil. V družbi, tudi sovjetski, bodo vedno revni in bogati. Vedno bodo obstajali tisti, ki bodo nadarjeni, in takšni, ki to ne bodo."

Danes je ena od primarnih "nalog" svetovne birokracije vnovič razširjati lažni ter zoper bit (ontologijo) in evolucijo človeka a priori usmerjen nauk o enakosti. Enakost spolov? Se vam sliši domače? Če vprašate umetno inteligenco, vam bo odgovorila, da je internetnih mest, ki se samo v slovenščini ukvarjajo s to temo, toliko, da jih ni mogoče prešteti: "Skupno število internetnih zadetkov na temo ’enakost spolov’ v slovenščini je zelo veliko in se nenehno spreminja, zato natančnega števila ni mogoče določiti." A na zadnjo plat vas bo posadil podatek, koliko spletnih vnosov je na to temo v angleščini (zgolj v njej): "Določitev natančnega števila vnosov v angleškem jeziku na temo ’enakost spolov’ je zahtevna zaradi obsežne in nenehno rastoče narave spletnih vsebin. Vendar pa iskanje izraza ’gender equality’ prinese približno 1.540.000.000 rezultatov, kar kaže na široko pokritost in razpravo o tej temi. To odraža pomembno globalno pozornost in sredstva, namenjena doseganju enakosti spolov." Odveč je reči, da moški in ženska ne bosta nikoli enaka: za to skrbi genetski zapis, ki prvemu odreja XY-kromosome, drugi pa XX. Vendar: mar ni bogastvo odnosov med moškim in žensko utemeljeno prav na različnosti? Je, vendar ne za svetovno ali bruseljsko birokracijo. Zanjo velja: moški in ženska sta enaka. Dobro, po logiki, sta potem tudi krava in bik enaka? Odgovor birokrata bo nedvoumen: sta. Kako lahko dvomite o tako sveti resnici?

Enaka demagogija zadeva drugo parolo, ki jo globalizem danes širi, to je o vključujočnosti (inkluzivnosti). Po načelu "del namesto celote" dobijo tu tako imenovane manjšine primat nad večino. V njihovem imenu se izvaja novo zanikanje človeške narave, saj imamo ljudje različne sposobnosti, različne značaje in različne poglede na družbo in njene mehanizme. Inkluzivnost ali vključujočnost odpravlja meritokracijo, to je načelo, da vsak napreduje po svojih sposobnostih. In spet smo pri sovjetskem modelu, ki ga je v Sovražnik pred vrati v svojih predsmrtnih besedah na laž postavil komisar Danilov. Inkluzivnost je tako tiho orožje najmočnejše diskriminacije večine, to je tiste, ki se dogaja po manjšini, po načelu del za celoto.

Tako kot komunizem tudi novi globalizem primarnega nasprotnika vidi v zahodni civilizaciji. Ta se je oblikovalo ob naravnem redu in po logiki meritokracije. Komunizem jo je - skupaj z neuvrščenimi, skritim satelitom Moskve - rušil na področju nekdanjih kolonialnih imperijev. Vse lepo in prav: toda če danes pogledamo na primer Afriko, opazimo, da so države spričo korupcije, stalnih vojaških pučev in državljanskih vojn precej na slabšem, kot so bile pol stoletja nazaj. Najboljši zato odhajajo čez Sredozemsko morje, s čimer črna celina izgublja dragocen kadrovski potencial, ki ga ni mogoče nadomestiti. Na to opozarja kardinal Robert Sarah. A na zahodu je spet po načelu dela za celoto, manjšine namesto večine migrant deležen obsežnih mehanizmov zaščite, ki so v bistvu namenjeni zapostavljanju večinskega prebivalstva v korist novokomponirane manjšine. Ne verjamete? Poglejte medije, pravosodni sistem in policijo, kako ukrepajo, kadar pride do hujših ekscesov, do kaznivih dejanj zoper življenje in telesno nedotakljivost, ki jih povzročijo prišleki z one strani Sredozemskega morja.

In če pogledamo še na zadnje sveto telo globalizma, na zeleni prehod. Vnovič je na delu ista formula, zamenjava dela za celoto. Evropejce silijo k ničtim izpustom CO2, četudi je cena za to opustošena avtomobilska industrija, z vsemi posledicami, ki jih to prinaša. Nemčija, motor Evrope, gospodarsko ni več tisto, kar je bila. EU mora nadoknaditi - s skrajno askezo glede toplogrednih plinov - grehe celotnega sveta, od Kitajske, Indije, ZDA do Afrike in Avstralije. Vsem tem - še posebno pa Kitajcem - se veselo žvižga, koliko strupenih sap bodo izpuhali v ozračje. Saj bo tako in tako vse nadoknadila in popravila vse bolj trčena EU, si govorijo.

V splošnem: priča smo vsesplošni konverziji, ne samo vrednot, temveč tudi evolucije. Nastopa nekakšna kontraevolucija, v kateri je narobe prav in prav narobe. Tragično pri tem je, da sodobna birokracija v bistvu poustvarja model, ki ga je prinesla najbolj krvava sprememba v človeški zgodovini, nastop komunizma. Črna knjiga komunizma, ki jo je uredil Stéphane Courtois, kot končno bilanco zločinov, storjenih v imenu te ideologije, navaja 100 milijonov žrtev. Številka je še večja, če upoštevamo, da se je druga svetovna vojna začela s paktom Hitler-Stalin. Ta je veljal od septembra 1939 do junija 1941. Padec Poljske, zavzetje Danske in Norveške, nadalje Belgije, Luksemburga in Nizozemske, padec Francije, Jugoslavije, Grčije in vojne operacije v Afriki, vse to je bilo mogoče, ker je imela Nemčija pokrit hrbet in je vojno vodila na zgolj eni fronti, četudi še tako razpotegnjeni. Zmagovite pozicije ji je v veliki meri tako omogočala prav povezava s Sovjetsko zvezo. Ne govorijo zaman, da je bil napad nanjo največja napaka, ki jo je Hitler storil. Če upoštevamo še žrtve in zločine, storjene v prvi tretjini druge svetovne vojne, lahko utemeljeno sklenemo, da je komunistična ideologija največje zlo zgodovine.

Da to reciklira sedanja globalistično naravnana birokracija, je nekakšen paradoks zgodovine, ki je paradoks le dotlej, dokler ga globlje ne razumemo. Dokler ne uvidimo njegovega totalitarnega krča, ki pa je seveda omejen v času. Vsake pol stoletja se namreč zgodovina poravna nazaj ter se logika in evolucija uveljavita kot primarno načelo. Komunizem v Vzhodni Evropi je trajal pol stoletja (1945-1989): ko je bil na vrhuncu moči in ideološke ekspanzije (konec 60. let), je na zahodu spočel revolucijo 1968. Ta je uničevala tisto, kar je zahod gradilo v njegovih temeljih. To pa je bila avtoriteta predvsem političnih in javnomnenjskih voditeljev, ki so imeli sposobnost ljudem sporočati, kaj je prav in kaj je narobe. To je bil čas velikih politikov, graditeljev evropske skupnosti narodov, ki je delovala in zbujala spoštovanje po vsem svetu, čas Charlesa De Gaulla na eni in kanclerja Helmuta Kohla na drugi strani. In čas, ko se je ob botru - omenjenem predsedniku vlade v Bonnu - rodila samostojna Slovenija (1991).

Sedaj se je onkraj Atlantika začel proces, ki bo nujno in zaželeno spremembo prinesel tudi v Bruselj in med tamkajšnje od življenja odtujeno uradništvo. Proces bo potekal vzporedno, države članice se bodo same osvobajale globalistično-levičarske zime. Čez dober teden se bo to spet pokazalo v naši neposredni bližini: Avstrija bo namreč vnovič volila.

Nekaj tega se bo odrazilo tudi v Sloveniji: v kakšni meri in kdaj, pa je vprašanje: Slovenci smo namreč patentirali avtohtono revolucijo, ko je leta 1989 padel Berlinski zid, pa nismo izvedli ustreznih konsekvenc. A zanje je vedno čas: dva mandata reformne vlade lahko našo državo postavita v sam vrh razvitih, ob bok Avstriji in Švici. Tja sodimo in tja bomo nekoč tudi dospeli, v to kar najbolj verjamemo.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.