Objavljamo drugi del pogovora z ddr. Vereno V. Perko, nekdanjo v.d. direktorico Direktorata za kulturno dediščino. Prvi del najdete na povezavi.

Odnos Slovencev do kulturne dediščine – spomnimo se le Plečnikovega stadiona – kaže tudi na to, kaj nam kot narodu pomeni naša identiteta, kolektivni spomin. Kaj torej naš odnos do kulturne dediščine govori o nas samih?

Prepričana sem, da je naš odnos rezultat predvojnih, tragičnih medvojnih in še bolj tragičnih povojnih dogodkov, ki so pripeljali do tega, da smo v skupni državi Jugoslaviji ostali domala brez narodne identitete in se po diktatu marksistične miselnosti oprijeli internacionalizma. (Tukaj moram ponoviti besede letos umrlega prof. Gabrovca, ki je vedno poudaril, da se moramo zavedati, da je bila Jugoslavija slovenskemu narodu edina možnost preživetja, v Italiji ali Avstriji nas ne bi bilo več!). V tej isti, internacionalistično ukrojeni Jugoslaviji pa so se Srbi in Hrvatje usmerili v nacionalistično identitetno malformacijo, kar je rezultiralo še mnogo bolj tragično v vojnem spopadu. Slovenci pa se žal tudi po ustanovitvi lastne države nismo prepoznali pomena dediščine v državotvornih procesih in predvsem pri oblikovanju kulturne, če že nočemo izreči narodne identitete. To pa povsem ustreza vladajočim elitam, saj je brezidentitetna, razkoreninjena družba najlažji plen pogoltnega kapitala. Ob brezbrižni, malodušni masi lahko vse pozidamo, vse porušimo, vse degradirano na denarno vrednost. Nihče se ne bo uprl, nihče protestiral. Nam pa, kot veste, ne vladajo več stranke, temveč lobiji, skupine, ki jih združuje brezobzirni spopad za kapital. Dediščina je kot največji duhovni, identitetni, razvojni in gospodarski temelj človeštva nevarna kot sušenje pulfra v krušni peči! Ljudem daje ponos in zavedanje najglobljih človečanskih vrednot. Temu je treba takoj dodati, da je danes v svetu dediščina tudi temelj demokratizacije sodobne družbe.

Plečnikov stadion je poseben primer dediščine, ki smo jo vse do trenutka, ko smo Slovenci odkrili UNESCO, grdo zanemarjali. Po mnenju nekaterih je dialog z deležniki, vpletenimi okoli stadiona, moj največji uspeh. Začeli smo se končno pogovarjati z lastniki in civilno iniciativo, z arhitekti in ‘dediščinarji’, kar se prej še ni nikoli zgodilo. Sedaj pa je na vrsti ministrica, da v imenu države odgovori na pobude lastnikov in civilne iniciative. Če je Plečnik za Slovence vrednota in se ta država zaveda pomena dediščina za narod in vse človeštvo, in jaz verjamem, da je temu tako, mora najti rešitev, ki bo sprejemljiva za vse in stadiona zaradi slabega stanja ne bodo porušile inšpekcijske službe.

Iz odnosa do dediščine lahko posredno marsikaj razberemo. Npr. to, da smo Slovenci intelektualno zaležani, da v nekdanji socialistični, balkanski maniri menimo, da bo nekdo drug opravil naloge, ki bi jih morali mi sami. Preučevati preteklost ni le specialna naloga strokovnjakov, temveč vseh izobražencev. Skrbeti za dediščino ni obvezna zgolj država, temveč je pravica in dolžnost nas vseh! Če se peljemo skozi prelestno slovensko okolje, nas vijolične in ‘kodrlajsaste’ hiše takoj spomnijo, da med nami živijo naduti ljudje brez čuta za naravo in kulturno okolje. Blišč Ljubljane na eni strani, propadanje celih vasi, rušenje starih kmečkih hišk na drugi strani, zanemarjanje in uničevanje vsega, kar bi lahko bilo kocka v mozaiku našega kolektivnega spomina in zlat kamenček v globalizirani Evropi, kaže na psihično neuravnovešenost in duhovno izpraznjenost slovenskega naroda – ki mu vladajo narcisoidni psihopati.

V povezavi s krvavimi dogodki II. svetovne vojne se govori tudi o kontaminirani pokrajini (kot temu pravi Martin Pollack).

Govoriti, odkrivati in obžalovati je sveta dolžnost nas vseh, posebej nagovorjeni smo izobraženci (ni pa vsak diplomiranec že tudi izobraženec). Vzpodbujati je potrebno kulturo dialoga, pogum, da preteklost in tragične dogodke poimenujemo s pravimi imeni. Kategorično moramo zavrniti vse tisto, kar poglablja sovraštvo in vžiga spore, kar pa še ne pomeni, da zamolčujemo zločine. Tu bi nam moral biti mera veliki Boris Pahor. Moč njegovega pričevanja je celo pri nepokesani italijanski javnosti vzbudila vest in vsadila zavest dolžnega spoštovanja do človeškega trpljenja.

Ali kot vedno opozarjam, krivi smo, ker se patološko skrivamo v molku.

Po kakšni poti naj gremo Slovenci, da se bomo zavedli zaznamovanosti naše dežele z nasiljem in da to ne bi več zastrupljalo našega vsakdana, odnosov, politike?

Najbrž bi blagodejno vplivalo že to, da bi nehali vsi, ki se razglašajo za strokovnjake in raziskovalce in razne kvazimirovnike, netiti strasti z neprimernimi izjavami in žalitvami enih in drugih. In takih lažnih, cinizma polnih prerokov je pri nas zelo veliko, ker smo Slovenci silno naivni in ljudi še vedno sodimo po besedah, namesto po dejanjih! Zato sem zelo hvaležna vsem, ki vračajo upanje s spravnim delovanjem in pieteto do vseh žrtev. Dokler se bodo mediji obeh strani hranili z napihnjenimi izjavami potuhnjenih posameznikov, ki jim je itak edini cilj podžiganje sporov, ne bo konca. Pogrešam dialoškost, manjkajo pokončni izobraženci, ki znajo s svojim ugledom izzvati sočuten odnos v celotnem narodu.

Pokloniti smo se dolžni vsem žrtvam in obžalovati nasilja vseh vrst ter obsoditi zlo na vseh straneh. S tem dejansko prepoznavamo svoje lastne temne sence. Vsak narod jih ima in zato mora vsak pokesati in doživeti katarzo.

Pomembno pa je, da nas v teh kompleksnih dediščinskih procesih vodijo splošno človeška merila: mučenje in ubijanje je zločin in ljudje, ki to storijo so zločinci, kot tudi sodelovanje z okupatorjem ni nikomur v čast. Vemo pa tudi, kdo je prvi sodeloval z njim. Vojne razmere so izredne razmere, ni jih moč razumeti v času miru, nasilje po vojni pa ni opravičljivo v nobenem primeru. Če smo sposobni sočustvovati s Srebrenico, smo toliko bolj dolžni storiti vse, da se poravnajo krivice do pobitih na naših tleh.

Opozarjate na pravico do groba, ki ne sme biti nikomur odvzeta in o dolžnosti, ki jo imamo do vseh, ki jim je ta pravica še danes krnjena.

Vse je odvisno od nas, od vsakega posameznika. Država smo mi in mi osebno smo se dolžni odzvati tako, kot nam narekuje vest! Od začetkov človekovanja, kot arheolog to zelo dobro vem, je bila pravica do pokopa ne le temeljna zapoved, temveč tudi znak in simbol človekovanja. Odrekanje te pravice pomeni razglašanje neke družbe za necivilizirano, psihopatsko skupnost. Z nerešenimi vprašanji do nepokopanih dajemo grozovito sporočilo svetu in zanamcem o nas samih! Ob tem pa jokamo, in prav je tako, nad Srebrenico, naši nepokopani pa so drugorazredne teme. Svetohlinci in hinavci smo!

Lahko od korakov, ki so bili storjeni ob 70. letnici konca druge svetovne vojne (prireditve, spominske slovesnosti, obeležja, nenazadnje zakon) pričakujemo, da bomo svojo dolžnost opravili v doglednem času?

Ob praznovanju tragičnih obletnic je bilo veliko dobrih dogodkov, tu pa je res treba pohvaliti marsikateri muzej, ki je z razstavami in dogodki potrkal na sočutje in pripeljal obiskovalce do osebne katarze. V teh primerih se je pokazala prava moč dediščine, ki mora povezovati in odpirati dialog, nuditi narodu katarzo in sejati spravo.
Dediščina je lahko velika učiteljica demokratičnosti, lahko pa tudi polje rasizma, samo spomnimo se rasnih teorij, ki so jo podprli pred, med in še tudi po drugi vojni muzeji in stroka.

O zakonu menim, da je kot vsaka stvar, ki doprinese kaj k reševanju, pozitiven premik. Res pa je tudi, da zakon prihaja v delna nasprotja z dvema že obstoječima zakonoma in vnaša zmedo v pravno urejenost. Slabo je, da izključuje arheološko vedo in s tem metodologijo, ki je na tem področju izjemno pomembna predvsem glede dokumentacije najdenih predmetov in njihove lege, saj s tem omogočamo identificiranje umrlih. Metoda je tudi zelo pomembna za ohranjanje kolektivnega spomina na nekem prostoru (arheologi dobro vemo, da so npr. jame kaj lahko prostor multiperiodnih poselitev).

Sodobne dediščinske teorije in prakse poudarjajo pomen interdisciplinarnega raziskovanja ne le zaradi mode, temveč zato, ker kombiniranje raziskovalnih metod in znanstvenih pristopov vsaj do neke mere preprečuje politizacijo. Slednje je zelo aktualna tema sodobne dediščinske teorije in (med drugim) vroča tema bruseljskih sestankov o participativnem upravljanju dediščine – ne le moja kaprica!

Zadnje dva meseca buri duhove poimenovanje knjižnice v Kamniku po Francetu Balantiču. Poimenovanje so podprli tudi nekateri vidni in pomembni kulturniki kot so Ivo Svetina, Boris A. Novak, Veno Taufer, Spomenka in Tine Hribar in drugi. Kako razumete njihovo podporo?

S svojim mnenjem so prav ti možje pokazali vso širino svojega duha in tudi svojo veličino. Posredno so s tem »odmerili« tudi prostor tistim, ki ne dojamejo pomena pesnikovega opusa za človeštvo (ne le za Kamnik, Bakovnik in Podgorje). Marnanje o Balantičevem domobranstvu, ko govorimo o njegovem pesniškem opusu, je tema za pritlehne ljudi, branjevke, katerih duh in razum ne segata čez obzorja mengeških njiv. Balantič navsezadnje ni bil zločinec, bil pa je pesnik evropskega formata!

Ste se morda o tem poimenovanju morda pogovarjali tudi na Ministrstvu za kulturo, kako tam gledajo na to odločitev?

Ne, da bi bila jaz o tem obveščena. Mene je doletela zgolj čast telefonskega klica v katerem mi je ministrica sporočila, da ni primerno, da se razgovora o Balantiču udeležim.

Tudi sami ste pesnica. Kako bi lahko ocenili Balantičev opus?

Joj, ob Balantiču pa je prav, da zardim, ko me imenujete pesnica, ocenjevati si ga pa sploh ne drznem. »Moj« pesnik je nesmrtni Dane Zajc.

V mesecu juniju ste tudi kot občanka Kamnika sodelovali na pogovornem večeru o Balantiču v njegovi nesojeni knjižnici. Katero sporočilo dogodka Vam najbolj ostaja v spominu?

Predvsem se me je dotaknilo, raje rečem pretreslo, kako ozki smo še vedno Slovenci, nobene širine duha, nobene vizije prihodnosti. Ena sama intelektualna ‘branjarija’. Zato sem me toliko bolj dotaknejo presežki tistih, ki so se izrekli v prid Balantičeve žlahtne ustvarjalnosti.

Kako bi sicer ocenili delovanje Ministrstva za kulturo oz. državne uprave, kolikor jo poznate? Je glavno vodilo delovanja strokovnost ali ima prednost politična pripadnost, kaj drugega?

Najprej naj povem, da je bilo delovati v polnem naporu intelektualnih moči s strokovnjaki na Ministrstvu za kulturo izjemno lepo. Delo je res izziv in ljudje se večidel zelo trudijo, to lahko trdim za dediščinski direktorat, velja pa seveda tudi za druge. Žal je sistem naravnan entropično in rezultati so temu podobni.

Kako boste nadaljevali svojo strokovno pot?

Vračam se v Gorenjski muzej in nadaljevala bom s poučevanjem na Filozofski fakulteti. Napovedano imam sodelovanje na Masarykovi univerzi in udeležbo na dveh mednarodnih konferencah Mednarodnega sveta za muzeje pri UNESCO-u.

V muzeju me bodo verjetno še naprej na vsakem tedenskem kolegiju obravnavali zaradi nestrokovnosti, čeravno sem dvakratna doktorica znanosti, avtorica mnogih razstav in publikacij in pobudnica ter izvajalka brezplačnega izobraževanja za slovenske muzealce. Slovenci pač težko prenašamo svobodomiselnost in pokončnost. Očitno sem tako zelo moteča, da se niti eno od treh stanovskih društev, med njimi tudi ugledni ICOM, ni bilo vredno zastaviti besede zame. Pravzaprav si to lahko štejem za svojevrstno, zelo slovensko priznanje! (Ja, lahko bi rekli, da gre že kar za dediščino!).

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.