"Kaj torej dela slovenska desnica narobe, mora ugotoviti sama. Kar počne sedaj, pa je, po naši skromni in pristranski oceni, bolj podiranje z ritjo tega, kar naredi glava, in pristajanje na recepte in rešitve, ki so pravo nasprotje tega, za kar se slovenska desnica ima in kar je smisel njenega obstoja."

Piše: Aljuš Pertinač*

Trenutno nas pesti gripa, zato je čas, da se pogovorimo o resnih stvareh. Čas je, da se pogovorimo o tem, kaj dela slovenska desnica narobe?

Slovenija je, tradicionalno gledano, precej konservativna družba. Od razvoja političnih strank pri nas v 19. stoletju pa vse do začetka 2. svetovne vojne so prevladovale konservativne politične sile. Če človek pomisli na to, kaj je pomenila Slovenska ljudska stranka na teritoriju današnje Slovenije pred letom 1941, in za primerjavo vzame današnjo SLS, ki je, no, to, kar pač je, se mu milo stori. Roko na srce, milo se nam stori tudi, če se spomnimo na SLS v času vodenja bratov Podobnik in aktualno stanje omenjene stranke.

Seveda, z industrializacijo in rastjo natalitete oziroma prebivalstva nasploh se je delež volilnega telesa, ki ga tradicionalno nagovarjajo konservativne stranke, zmanjševal. Pa vendar. V Sloveniji, kot denimo velja za praktično vse naše sosednje države, bi na volitvah praviloma morala zmagovati politična desnica.

Govorimo seveda o tisti klasični politični delitvi na levo in desno, ki izhaja iz Francije, kjer so poslanci nižjih stanov v nacionalni skupščini sedeli levo od kralja, plemstvo pa desno. Ta tradicionalna delitev na levo in desno je dandanes, praktično povsod, ne samo pri nas, pod vprašanjem. Če bi hoteli rekreirati prvo francosko nacionalno skupščino, bi tako desno od kralja, pardon, RoberTine, treba je pač v korak s časom, mar ne, sedeli tranzicijski bogataši in njih potomstvo, ki jih sicer pri nas uvrščamo na levo. Levo od kralja pa bi sedeli denimo poslanci največje opozicijske stranke, ki v dobršnem delu naše politične javnosti velja za ultrakonservativno in celo, še posebno bizarno, protofašistično. Sami za neko, recimo temu učbeniško, definicijo delitve na levo in desno v politiki uporabljamo predvsem dva označevalca: levičarji so tisti, ki pretežno živijo od svojega dela (tudi intelektualnega ali kateregakoli, da se razumemo), desničarji pa tisti, ki so lastniki oziroma živijo od kapitala. Drugi označevalec pa je, da levičarji povečini verjamejo, da so ljudje dobri po srcu, se pravi dobronamerni in jim je treba na vsak način pomagat, desničarji pa, da so ljudje preračunljivi, nagnjeni k egoizmu in kratenju pravic drugih, zato jih je treba nadzirati in sankcionirati. V Sloveniji moramo tema dvema kvalifikatorjema seveda dodati še vernost. Desničarji so pretežno verni in levičarji pretežno niso oziroma vere javno ali aktivno ne prakticirajo.

Tako je v teoriji. Kako je v praksi, lahko vidimo praktično vsak dan oziroma že ves čas. Slovenski desnici je uspelo demokratične volitve pri nas dobiti zgolj dvakrat v petintridesetih letih. Prve demokratične volitve leta 1990 so se zgodile še pred osamosvojitvijo, pa še na njih so zmagovalno koalicijo Demos sestavljale stranke, ki jih dandanes nihče ne bi uvrščal na politično desnico.

Takrat je šlo praktično za koalicijo vseh proti bivšim komunistom in njihovemu naraščaju. Po tistem pa torej zgolj dvakrat. Obakrat je to uspelo Janezu Janši. Mimo tega dejstva pač ne moremo. Mnogi namreč menijo, da slovenska desnica na volitvah ni pogosteje zmagovita ravno zaradi Janše. Če bi se Janša umaknil, potem bi pa bila. Kar je seveda naivno gledanje. Če bi desno volilno telo ne maralo Janše ali maralo kogarkoli drugega bolj, Janše pač v politiki več ne bi bilo. Če ne verjamete, si poglejte, kaj se dogaja na antijanša političnem polu. Tam se kar naprej "rojevajo" novi in novi novi politični obrazi. Zakaj torej to ne bi bilo možno tudi na desnici? Kaj pa je konec koncev politični projekt Anže Logar s svojo stranko kot natanko to? Poskus novega, novega obraza na desnici. Da je Logar celo življenje v politiki, za to ni ovira. Tudi Golob je bil dobršen del svojega. Kaj pa je bil konec koncev drugega politični projekt Gregorja Viranta? Ali pa, če hočete, Zdravka Počivalška? Kako uspešni so lahko tovrstni ponovljeni politični projekti na desnici, bomo lahko kmalu videli.

Bolj pravilno je torej, da je lahko slovenska desnica uspešna zgolj, ko je uspešen Janša. Kje so torej razlogi za (ne)uspeh? Na prvo volilno zmago Janše, mimogrede, enega (ne)spornih herojev osamosvojitve, smo morali čakati kar dobrih ducat let samostojnosti in neodvisnosti. Na drugo pa še dobrih ducat let več. Janša lahko torej dobi volitve zgolj vsakih 12 let. Pa še takrat ne sestavi vedno vlade. Po volitvah 2004 jo je, precej suvereno, in je tudi oddelal štiriletni mandat do konca. Kot edini po zdaj že pokojnem Janezu Drnovšku. Po volitvah 2018 pa Janša vlade ni sestavil, čeprav je za to prvi dobil mandat takratnega predsednika rpeublike Boruta Pahorja. Drži, Janša lahko sestavi vlado tudi, ko ne zmaga na volitvah. To mu je do sedaj uspelo celo večkrat kot po zmagi na volitvah. Enkrat leta 2012, ko je bil zmagovalec volitev konec leta 2011 politično povsem nespretni Zoran Janković, in enkrat leta 2020, na predvečer pandemije, ko je puško v koruzo vrgel Marjan Šarec.

Morda ravno ta Janševa "sposobnost", da vlado večkrat sestavi, ko ne zmaga na volitvah, ne pa takrat, ko je prvi, "sili" številne politične arhitekte na desnici, da se bolj kot z Janšo, ukvarjajo s tem, s kom naj bi Janša po volitvah sestavil vlado. Ta hip smo priča neverjetni paleti novih/starih političnih podjemov, kot temu pravi Bernard Brščič, tudi sam nekoč nesojeni Janšev koalicijski partner, katerih edini namen praktično je, da bi prišli v parlament zato, da bi imel Janša s kom sestaviti vlado. Večina sem površno, da ne rečemo nekritično uvršča tudi Logarjeve Demokrate in Ruparjev Glas upokojencev. Kar je zmotno. Če bi katerikoli od teh videl politiko samo skozi Janšo, bi ostal pri njem. Pri Logarju pa gre poleg tega še za izrazito ambicijo, da bi bil sam prvi, torej predsednik vlade. Njegov motiv je izključno to. Vse ostalo, kar je lahko bil, je namreč že bil.

Tu bomo branili stališče, da bi slovensko desnico morala najbolj zanimati zmaga Janše na volitvah. Ali pa pač koga drugega na desni, ko/če se bo pojavil. Tudi če zmaga volitve, Janši namreč antijanša politični tabor odreka politično legitimnost. Janševim vladam, ki ne nastanejo nujno na podlagi rezultatov volitev, to odreka še bistveno bolj. Kar spomnite se, kaj so mu počeli leta 2013 in sedaj, v času pandemije. Relativna zmaga na volitvah je zato prvi in nujni pogoj, da lahko Janša sestavi trdno in močno vlado. Ni pa seveda edini. Vse vlade v zgodovini samostojne Slovenije so namreč koalicijske. In Janša je, tako kot konec koncev tudi vsi ostali premierji, pri tem odvisen od "koalicijskega materiala", ki ga dobi. Temu, da bi vladala sama, se je do sedaj še najbolj približala ravno RoberTina. Če se Marjan Šarec in Alenka Bratušek pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami ne bi vedla tako oholo in bi se že takrat raztopila v Golobovi Svobodi, bi naš Taubi ta hip vladal sam, ker bi imel sam 46 poslancev v državnem zboru. No, v koaliciji s Tino, ki bi ga v tem primeru še toliko raje oziroma hitreje začopatila, kot ga je sicer. Janši denimo do sedaj kaj takega še niti približno ni uspelo. Oziroma mu je, na nek način, na zadnjih evropskih volitvah. Ampak te so vendarle posebna zgodba.

Sedaj, ko smo ugotovili, kako in zakaj mora slovensko desnico najprej zanimati absolutna zmaga na volitvah in šele nato, s kom bodo sestavili vlado, se posvetimo še temu, kje so razlogi, da do teh zmag tako redko pride. Prvi je gotovo, pa naj bo to komu všeč ali ne, odnos slovenske desnice do polpretekle zgodovine. O tem je bilo že ničkolikokrat prelitega ogromno črnila. Zato se bomo tokrat zadovoljili zgolj s tem, da ponovno opozorimo, da ima glede tega Janševa stranka SDS, kot izhaja iz njenih programskih dokumentov, zelo jasno, koherentno in, prepričani smo, za večino volilnega telesa pri nas povsem sprejemljivo stališče. O tem je nenazadnje že leta 2009 pisal tudi Janša sam. Takole pravi: "1. Okupacija je bila podlaga vsega zla. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne revolucije, ne kolaboracije in ne povojnih pobojev." S tem se je praktično nemogoče ne strinjati in pomeni hkrati pomemben odmik od fantazme, da so 2. svetovno vojno pri nas začeli komunisti. Janša nadaljuje: "2. Upor proti okupatorju je bil častno dejanje." Spet stališče, ki mu je zelo težko nasprotovati. Okupator, še posebno nemški, si je zadal za cilj iztrebljenje slovenskega naroda. Upor proti temu torej ni zgolj častno, ampak z vidika ohranitve nacije nujno potrebno dejanje. Janša gre še naprej: "3. Izkoriščanje oboroženega odpora proti okupatorju za prevzem oblasti je bilo zavržno dejanje." Tudi to drži. Vsak, ki je šel v hosto oziroma prijel orožje v roke, ni s tem podpisal še bianco menice za enopartijski sistem po vojni. Ampak pojdimo naprej: "4. Samoobramba in upor proti revolucionarnemu nasilju je bilo legitimno dejanje." Drži. Vsak se ima pravico braniti, sebe in svoje bližnje, če se mu nezakonito oziroma brez opravičljivih razlogov streže po življenju. In še: "5. Kolaboracija z okupatorjem je bila zavržno dejanje." Vsekakor, in to iz razloga, ki smo ga navedli že zgoraj. Vsakršno prostovoljno sodelovanje z okupatorjem, ki si je zadal za cilj iztrebljenje slovenskega naroda, je zavržno. Ter končno: "6. Medvojni in povojni poboji vojnih ujetnikov in civilistov so bili zločin, ne glede na to, kdo jih je izvedel." Temu spet ni kaj oporekati. Janša sicer piše še naprej, gre tudi zelo v podrobnosti, ampak teh nekaj vrstic je, po našem mnenju, stališče, s katerim se lahko, kot rečeno, strinja velika večina Slovencev. Ker so to Janševa stališča, razumemo, da se z njimi strinja tudi absolutna večina volilnega telesa SDS. Zakaj so javne izjave in poteze, tako prvaka SDS kot tudi stranke, tako pogosto v opreki z zapisanim, je drugo vprašanje. Naša nedvoumna ocena pa je, da če bi Janša svoj vsakodnevni odnos do polpretekle zgodovine gradil na tem, bi bilo politične točke proti njemu na podlagi tega vsaj zelo težko, če že ne nemogoče nabirati.

Ker program oziroma ukrepi in poteze SDS oziroma Janše, ko vlada, so, s par izjemami seveda, načeloma taki, da so bližje veliki večini volilnega telesa kot pa denimo program, ukrepi in poteze vseh antijanša vlad. Kar poglejte denimo aktualno, RoberTinino jato. Človek pri zdravi pameti, ki ima rad to državo, svoje bližnje in sebe ter ni elementarno pokvarjen, da ne rečemo celo kriminalec, tega res ne more podpirati, kaj šele voliti. Edino, kar torej tej kvazislovenski levici, konglomeratu tranzicijskih bogatunov, partijskih aparatčikov in familijarnih privilegirancev še ostane, je, da strašijo z antijanšizmom. Seveda imajo pri tem absolutno in nesebično podporo tranzicijskega kapitala, dominantnih medijev v tajkunski lasti in plačanih gobezdačev, ki se spoznajo na vse in vsakogar, kar imajo naši mediji tako zelo radi. Ampak kljub vsemu, narod ni neumen in bo enkrat preprosto moral spregledati.

Za zmago slovenske desnice na prihodnjih volitvah lahko torej še zmeraj največ naredi Janez Janša sam. Ni pa on največji problem desnice. Še zdaleč ne. Problem so bolj tisti, ki namesto Janše, ki, za slovenske razmere, redno dostavlja bleščeče volilne rezultate, vlade, ko zmaga volitve in ko jih ne, mislijo, da bi nekdo to lahko počel bolje od njega. In so si v tem smislu ta hip celo izbrali za ikono sina tranzicijskega bogataša, nekdanjega rdečega direktorja in drugega predsednika parlamenta v samostojni Sloveniji. Pomislite, del slovenske desnice vidi kot svojega Elona Muska neposrednega potomca takšnega človeka. Govorimo seveda o Mateju Rigelniku, novi zvezdi družbenega omrežja X in po novem celo režimskih TV-oddaj, kot je Tarča, sicer sinu Hermana Rigelnika. Tistega Rigelnika, ki bi lahko firme, ki jih je vodil, predal v upravljanje svojim zaposlenim, če bi se mu tako zdelo prav, pa jih je raje zadolžil in postal njihov lastnik, tako da smo mu jih morali reševati davkoplačevalci. Podjetja in banke. O tem, za kakšne vrste poslovneža gre, tako v primeru očeta kot tudi v primeru sina, si lahko vse preberete na spletu. Dodajmo zgolj to, da sin ne bi bil to, kar je, oziroma ne bi bil tam, kjer je, brez očeta.

Kako Matej Rigelnik razmišlja, ker pač lahko in ker mu poreklo ter denar familije to omogočata, pa najbolj razberemo iz tega, kako se izraža. Posebno rad ima dve besedi. Prva je Svoboda. Kar je najmanj nenavadno, ker je to od ustoličenja RoberTine zagotovo najbolj usran pojem, kar jih je. Druga pa je pizda. Vse asociacije s tem v zvezi na Festival Svobode pod RoberTino so seveda zlonamerne in za lase privlečene. Svoboda in pizda Rigelnika mlajšega, kot rečeno, on si to pač lahko privošči, čeprav se po poročanju medijev občasno skriva pred sosedi, tako zelo privlačita, da ju je poskusil zaščititi oziroma registrirati, kot je sam ponosno objavil. Krilatico: Naj živi svoboda, pizda, je registriral kot besedno blagovno znamko. S tem naj bi zaščitil svobodo. In pizdo. Kar je seveda popoln nesmisel. Svoboda, skoraj zagotovo pa tudi pizda namreč nista blago. Ker smisel blaga je prodaja. Namesto da bi ščitil svobodo in pizdo, seveda, ju torej Rigelnik mlajši dejansko prodaja.

Najboljšemu ponudniku. In se pri tem poskuša zavarovati, da ju ne bi denimo prodajali vi, po bolj konkurenčni ceni. Temu se strokovno reče monopol. Monopol nad svobodo in pizdo. Tip bi torej rad bil desni, čeprav je rdeč od glave do peta, Golob. Rajca ga Milei v Argentini, ampak v resnici ga rajca RoberTina. On bi bil Robi, Tin se pa tako ne manjka.

Ko človek torej pogleda, koga vse dobršen del slovenske desnice vidi kot nadomestek, da ne rečemo alternativo Janši, se zdijo Janševi volilni in koalicijski dosežki, čeprav izrazito sporadični, še bolj impresivni. Kaj torej dela slovenska desnica narobe, mora ugotoviti sama. Kar počne sedaj, pa je, po naši skromni in pristranski oceni, bolj podiranje z ritjo tega, kar naredi glava, in pristajanje na recepte in rešitve, ki so pravo nasprotje tega, za kar se slovenska desnica ima in kar je smisel njenega obstoja. Če ne verjamete, počakajte še malo pa si bodo ustoličili denimo kar Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa. Ker, zakaj pa ne? Naj živi Svoboda, pizda, mar ne?

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik in voditelj oddaje Faktor na TV3)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.