martina

Raje delam z odraslimi kot z otroki s posebnimi izzivi. Pri otrocih bi se dalo narediti marsikaj, kar bi jim olajšalo, polepšalo in izboljšalo življenje. A veš, da starši tega ne delajo in ne bodo delali. Tudi v ustanovah, kamor so mnogi izmed njih zaprti velik del odraščanja in šolanja, teh reči ne delajo, čeprav jih – boleče, a resnično – pogosto naredijo več kot starši, ki imajo otroke doma. Fizioterapij in gibanja, miselnih in ustvarjalnih vzpodbud je premalo in so preveč omejene, da bi otrokom omogočale postati najboljša možna različica sebe. Sam pa v kratko odmerjenem času z njimi tudi ne morem delati čudežev. To boli. Zato raje delam z odraslimi, ki so že 'zafurani'. Njihovih sposobnosti ni več mogoče bistveno izboljšati. Lahko jim pa pomagam izkoristiti te, ki jih imajo. To ne boli, ampak je nekaj najboljšega, kar lahko v življenju počnem …

Pred leti, ko sem bil tozadevno še zelenec, sem bil spremljevalec otroka z avtizmom na otroških počitnicah. Pripeljali so ga na vozičku. Ni

https://www.youtube.com/watch?v=EzkOCwKVQ44

Razstava Laure Ličer, Ilustracije in slike 2021-2023, v SOT 24,5 ob 30-letnici delovanja Metelkova mesto.

Spoštovani minister Mesec,

v torek, 11. 7. 2023, ob 9h smo bili pri vas na sestanku z namenom, da gremo skozi predloge ter pripombe, ki smo jih kot YHD podali na posamezne člene Zakona o osebni asistenci. Dejansko nismo dorekli ničesar in še manj vemo, kakšna so vaša stališča glede problematike in zlorab Zakona o osebni asistenci. Ne nazadnje tudi v povezanosti z Zakonom o dolgotrajni oskrbi, saj sem vas kar nekajkrat ustavila pred vlado (vas osebno in enako tudi ministra Maljevca), da bi poizkušali oba zakona nekako uskladiti in vzpostaviti njuno komplementarnost storitev. Oba sta prikimavala, a minister Maljevac ni nikoli poklical, kaj šele, da bi se bil pripravljen pogovarjati in razumeti, česar ne razume in nima ustreznih kompetenc ter dojemljivosti.


Razočarana sem tudi nad vašo nedoumljivostjo in pomanjkanjem argumentov ali protiargumentov nad našimi trditvami, ki so dokazljive, preverljive, utemeljene na 25 letnih izkušnjah, teoriji in praksi, ne nazadnje tudi mednarodni. Hočete u

Draga Martina,

rekla si mi, da ti bo v čast, če pogledam dokumentarni film ŽiviM. Z veseljem sem si ga ogledal in ti sporočam, da je meni v čast, da si mi poslala povezavo do njega. Naj povem, kaj si mislim o njem in ob njem.

Dokumentarni film z naslovom ŽiviM najprej zaznamuje ostra ločnica med tvojim mladostnim življenjem zunaj institucije in življenjem v njem. Ločnico opredeljuje beseda invalid. Naenkrat sem izvedela, praviš, da sem invalid. Povedali so ti, da si invalid in da živiš znotraj institucije med svojimi. Med drugimi invalidi torej.

Delovanje institucije je zavezano zakonitostim, ki jih dobro poznamo. Zelo dobro je, da skupaj z Eleno podrobno in brez ovinkarjenja spregovorita o načinih, kako mlad človek, otrok doživlja njeno delovanje. Prav to je namreč zelo pomembno, kajti doživljanje drugega človeka je mogoče v hipu zatreti, češ da je nepomembno.

Med obema je velika razlika, toda humanistična naravnanost nas prav tako zavezuje k spoštovanju drugega človeka, k skrbi zanj, k

Katastrofalne poplave v začetku letošnjega avgusta so po že tako težkem mesecu skorajda vsakodnevnih neurij uničile dobršen del Slovenije. Poplave so poplavile in odplavile številne domove, podjetja, kulturne domove, šole, vrtce, ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Poleg velikanske materialne škode in človeških žrtev pa so poplave močno zaznamovale tudi celotno družbeno skupnost. Velika vodna sila je naplavila marsikaj. Tako dobro kot slabo.

Začnimo z dobrim. O takojšnjem odzivu gasilcev skorajda ni treba izgubljati besed. Ti se pri vsaki nesreči odzovejo nemudoma, zato je bilo tudi žrtev na srečo malo. Gasilski dom v vsakem mestu, kraju in v vsaki vasi je nekaj izjemno dragocenega. Civilna zaščita, ki je aktivirala različne profesionalne in prostovoljne reševalne in druge enote, vključno z vojsko, je prav tako hitro in odlično opravila svoje delo. Potem seveda krajani prizadetih območij, ki so takoj začeli z reševanjem življenj in premoženja, pa naj je šlo za njihovo ali sosedovo.

V šolah slišimo, da sta bila Aristotel in Galilei pametna kot šus. V gostobesednih učbenikih morda zasledimo, da sta obstajala Ibn Rušd (po evropsko Averroes) in Russell (ki sta bila prav tako pametna kot šus). In morda moramo za oceno našteti, na katerih področjih sta bila kot šus pametna Valvasor in Zois. A kako so postali tako pametni? Kako jim je uspelo delovati tako vrhunsko na toliko različnih področjih? In zakaj danes takšnih ljudi ne delajo več? Tega nam pa ne pove nihče …

Zelo kriva je šola: kriva, da so bili oni tako vsestransko vrhunski in da mi nismo. Nekoč je bila lažja. Na tablico je šlo samo toliko besedila, kolikor ga gre na tablico. Toliko je bilo podatkov, ki so se jih morali učenci doma naučiti in domačih nalog, ki so jih morali narediti. Papir je bil dragocen. Učbenikov ni bilo ali so bili tanjši. O delovnih zvezkih niso niti sanjali. Če so hoteli vedeti več, so – če so imeli to možnost – šli v knjižnico in vzeli v roke prave knjige. Tako so izvedeli, kaj je o nečem

Kar zmoti to samozadovoljstvo, je srečanje z neskončnim. Blaise Pascal

Živijo družine, ki so strupene, toksične. V njih posamezni član, po navadi so to otroci, čuti, kako družinsko ozračje pritiska na njega in mu vedno znova, dan za dnem zoprno sporoča, da ni dovolj, da ni dovolj vreden, da ni dovolj dober, da se premalo trudi, da ni dovolj uspešen in učinkovit, da ni dovolj fit. Zlasti za dekleta je uničujoče opozarjanje, običajno za to skrbijo samozadovoljne matere, čeprav niti očetje niso povsem izvzeti, da njihova telesa niso dovolj vitka in zdrava in natrenirana in taka, kot bi domnevno morala biti. Čutijo, da tonejo, da nekje globoko v sebi odkrivajo čisto praznino, brezno niča, grozo, zaradi katere se od nekod počasi plazijo misli, da morda nima več smisla vztrajati, da je pogrezanje v praznino še najboljše, kar se lahko zgodi, da je torej bolje umreti in ne čutiti več pritiskov in absurdnih občutkov brezvrednosti v neskončno kompetitivnem svetu, v katerem se zdi, da so vsi drug

Vse slovenske težave so izginile. Vsi razkoli med Slovenci so pozabljeni. Pozabljena je druga Švica. Mi smo prva Slovenija!

Vprašanje je le, koliko tega je poplava odnesla, koliko pa zgolj zakopala pod muljem. Muljem, ki ga zavarovani bagri plačanih delavcev in potrošne lopate brezplačnih prostovoljcev dan za dnem vestno odstranjujejo – do naslednje poplave, ki bo njihovo delo v boleče bližnji prihodnosti izničila …

Utopilo se je srce Slovenije: dolin'ce prijetne, v njih ljubi naš dom. To je iz naših src potegnilo najboljše: najprej pogum in nesebičnost, nato vzajemnost in neutrudnost. Srčni ljudje smo.

Kaj bi bilo, če bi plavala Ljubljana – slovenski možgani? Bi se odzvali s srcem ali z glavo? »Saj so sami bogataši, ki znajo poskrbeti zase, pa naj tudi zdaj poskrbijo! Saj jim bodo pomagali prijatelji iz Bruseljna.« »Prav jim je, kaj se pa tako nosijo!« Ali celo: »To je božja kazen za njihov ateizem, komunizem in teorijo spola!«

Nazadnjakom se najbrž trga, ker tega ne morejo reči. Bog je

Človeštvo ima problem: podnebne spremembe. Ima pa še enega: lastno psihologijo.

Psihologija vsakdanjega življenja je natančna, rigorozna in neizprosna. Raziskave potrjujejo delovanje psiholoških mehanizmov, na katere je tako rekoč nemogoče vplivati, kar pomeni, da jih ne moremo spreminjati. In skoraj nemogoče je dokazati, da indoktrinacija ljudi ne deluje. Ne deluje na vse ljudi in ne deluje na vse enako, seveda, toda to še ne dokazuje, da ne deluje. Naj zapisano pojasnim in ponazorim z aktualnimi primeri iz vsakdanjega življenja.

Če na primer v ZDA estetizirani in stilizirani kavboj v sedlu, oblečen v pristna kavbojska oblačila, sporoča potrošnikom, da uživa meso sedem dni v tednu, da je uživanje doma pridelanega mesa, ki ga z ljubeznijo in s trdim delom omogočajo pridni, kleni živinorejci, nekaj vsakdanjega in samoumevnega, je že vnaprej jasno, kako se bodo na oglas odzivali številni potrošniki, vzgojeni v kulturi, za katero so zaslužni zlasti rejci domačih živali, ki so za povrh čist

"Sam ne morem obstajati. Obstajam le v odnosu do ljudi, stvari in idej." (Krishnamurti)

Kaj je tisto, kar povezuje družbeno skupnost? Kaj je vezivo oziroma "lepilo" družine, lokalne, državne ali katere koli družbene skupnosti? Zakaj se sploh združujemo v skupnosti? Običajno najdemo odgovor na ta vprašanja šele, ko nas doleti nesreča, katastrofa, izredne razmere.

Kot posamezniki ne moremo obstajati. Ne v materialnem ne v psihološkem smislu. Dojenček je najbolj nebogljeno bitje na Zemlji. V živalskem svetu se mladiči zelo hitro postavijo na noge in dokaj hitro poskrbijo zase. Človeški "mladič" pa običajno potrebuje leto dni, da shodi in več kot desetletje, da postane relativno samostojen. Družbenost in družabnost sta nam dobesedno položeni v zibko. Ali povedano drugače: ljudje smo družbena in družabna bitja ali pa nas sploh ni.

Obstajamo torej samo v odnosu do drugih ljudi – do staršev, skrbnikov, prijateljev, učiteljev, partnerjev in vseh drugih, ki tvorijo neko družbeno skupnost. Vrsta,