Draga Martina,

rekla si mi, da ti bo v čast, če pogledam dokumentarni film ŽiviM. Z veseljem sem si ga ogledal in ti sporočam, da je meni v čast, da si mi poslala povezavo do njega. Naj povem, kaj si mislim o njem in ob njem.

Dokumentarni film z naslovom ŽiviM najprej zaznamuje ostra ločnica med tvojim mladostnim življenjem zunaj institucije in življenjem v njem. Ločnico opredeljuje beseda invalid. Naenkrat sem izvedela, praviš, da sem invalid. Povedali so ti, da si invalid in da živiš znotraj institucije med svojimi. Med drugimi invalidi torej.

Delovanje institucije je zavezano zakonitostim, ki jih dobro poznamo. Zelo dobro je, da skupaj z Eleno podrobno in brez ovinkarjenja spregovorita o načinih, kako mlad človek, otrok doživlja njeno delovanje. Prav to je namreč zelo pomembno, kajti doživljanje drugega človeka je mogoče v hipu zatreti, češ da je nepomembno.

Med obema je velika razlika, toda humanistična naravnanost nas prav tako zavezuje k spoštovanju drugega človeka, k skrbi zanj, k odgovornosti zanj in pred njim. Tega se ves čas zavedaš.

Gledalec je zato soočen s tem, kar nujno potrebuje, če hoče razumeti ne le resnično delovanje institucije in njene učinke na mlade ljudi, temveč zlasti razliko med skrbjo za drugega človeka in skrbjo institucionaliziranih ljudi za lastni obstoj.

Še pomembnejše pa je srečevanje z mlado družino, ko se vama z Urošem rodi hčerka Tina. Redkokdaj vidimo, kako oče predano skrbi za družino in nazadnje reče, da so bila prva tri leta zanj najlepša, češ da jih je spremljalo spoznanje, da veliko daje.

Tako kot daje Uroš družini, daje film gledalcu oziroma gledalki. Daje na način, ki povsem presega pogosto prepričanje ljudi, da je treba skrbeti za invalide ali ljudi s posebnimi potrebami. Skrb za drugega je namreč stara častitljiva humanistična ideja v samem osrčju tega, kar imenujemo človeško, in nima nobene resne zveze z ugotavljanjem, kdo je nemočen in kaj vse potrebuje, kot da je breme, ki ga je pač treba prenašati.

Film ŽiviM je zato o tem, kar nas dela najbolj človeške. Nikakor ne pomeni, da mora človek samo dajati drugim, češ da so pomoči potrebni. Daleč od tega. Medčloveški odnosi v najboljšem pomenu niso zavezani preprosti ideji, kaj kdo potrebuje in mora dobiti – na primer od družbe, institucije ali države.

Film spregovori tudi o navideznem prijateljstvu, ki je verjetno ujeto v stereotipe – zopet o invalidih, pomoči potrebnih, ljudeh, ki imajo posebne potrebe, bremenu družbe. In bržčas tudi v tiha prepričanja, da se z invalidom ne poročiš in ne ustvariš družine.

Vidva z Urošem ustvarita družino, ki dobesedno temelji na skrbi za drugega, zato si je komaj mogoče predstavljati, kako skrbi soprog za življenjsko sopotnico in otroka – iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto.

Ta film je zato moral nastati, ker pričuje za nekaj najvrednejšega. Ni sicer pričakovati, da bodo vsi ljudje spremenili svoja zastarela prepričanja o invalidih, neumne predsodke in vraževerne puhlice o ljudeh s posebnimi potrebami. Zaostri razlike med njimi in jih osvetli, kar je dobro, potem pa se prepusti presoji.

Ljudje, ki se nimajo za invalide, sicer radi ustvarjajo vtis, da vedo, kaj pomeni živeti z drugim človekom in kaj je ljubezen, a pogosto s svojimi dejanji dokazujejo, da tega v resnici ne vedo in ne razumejo.

Tvoja družina jim sporoča, da ni vselej lahko biti z drugim človekom, pri čemer ni pomembno, ali je kdo invalid ali ni. Tako je zapisano v človeški naravi, toda zapisano je tudi, da gre lahko človek skozi življenje z drugim človekom na način, ki ga ni mogoče stlačiti v noben predalček, v nobeno kategorijo in v noben okvir – zlasti ne v tistega, ki bi ga imeli ljudje za normalnega, da jih ne bi vznemirjal. Film je tudi o tem in se tega zaveda na način, ki se močno dotakne gledalcev in gledalk ter jih pretrese.

Samostojno življenje je velika beseda. Film izvrstno izpostavi še eno veliko razliko, ki izriše koordinate institucionaliziranega delovanja in resnično neodvisnega življenja oziroma delovanja, ki si mu zavezana, da ne rečem predana.

Poetika filma me tako spodbuja k zaključnim mislim ob ogledu filma.

Življenje je otok v oceanu osamljenosti, kot je zapisal Kahlil Gibran. Smo končna bitja in nihče ne bo večno tu – tudi o tem spregovoriš brez strahu in naravnost, v svojem slogu, ki je občudovanja vreden. Nekega dne bo odšel vsak izmed nas in morda res obstaja Vrhovni, pred katerim bo vsakdo odgovoril na par vprašanj, kako je preživel svoj vek.

Eno od vprašanj bo, kako je znal skrbeti za drugega, kako globoko je dojel pomen odgovornosti za drugega.

Tvoje življenje, draga Martina, predstavljeno v filmu ŽiviM, ne potrebuje nobenega dodatnega dokazovanja, kako izjemno se je izpolnilo tvoje življenje, nekaj, kar se ne izpolni vsakemu človeku, saj se le redkim. Skale na njem so upi, nadaljuje Gibran, jaz pa dodajam: si kakor skala v življenju, ob kateri se človek odpočije, da si nabere novih moči – tudi za spopadanje z ljudmi, ki še dolgo ne bodo dojeli, kako dragocena je vsaka minuta, ki jo preživimo na tem planetu, zlasti pa vsaka minuta, preživeta skupaj z drugimi ljudmi, ki vedo, kako živeti v ljubezni in skrbi za drugega.

Živeti onkraj žargona o invalidih, posebnih potrebah, o tem, kdo je potreben inkluzije in kdo je že vključen.

Ta film ni le o tebi in tvojih bližnjih, je tudi film o življenju. O tistem življenju, ki toliko daje ljudem, a ti njegovih darov tako pogosto ne razumejo in ne spoštujejo.

Ne verjamem, da obstaja življenje po ljubezni do življenja, ki tako močno zaznamuje tvoje življenje in življenja ljudi, ki te imajo radi.

Film ŽiviM bo možno videti v četrtek, 7. 9. 2023 ob 19h, v SOT 24,5 ob 30-letnici delovanja Metelkova mesto.

Dušan Rutar