V šolah slišimo, da sta bila Aristotel in Galilei pametna kot šus. V gostobesednih učbenikih morda zasledimo, da sta obstajala Ibn Rušd (po evropsko Averroes) in Russell (ki sta bila prav tako pametna kot šus). In morda moramo za oceno našteti, na katerih področjih sta bila kot šus pametna Valvasor in Zois. A kako so postali tako pametni? Kako jim je uspelo delovati tako vrhunsko na toliko različnih področjih? In zakaj danes takšnih ljudi ne delajo več? Tega nam pa ne pove nihče …

Zelo kriva je šola: kriva, da so bili oni tako vsestransko vrhunski in da mi nismo. Nekoč je bila lažja. Na tablico je šlo samo toliko besedila, kolikor ga gre na tablico. Toliko je bilo podatkov, ki so se jih morali učenci doma naučiti in domačih nalog, ki so jih morali narediti. Papir je bil dragocen. Učbenikov ni bilo ali so bili tanjši. O delovnih zvezkih niso niti sanjali. Če so hoteli vedeti več, so – če so imeli to možnost – šli v knjižnico in vzeli v roke prave knjige. Tako so izvedeli, kaj je o nečem napisal tisti, ki je to raziskoval.

Danes učbenike pišejo ljudje, ki niso prebrali skoraj ničesar izvirnega. V njih ni skoraj nobenega izvirnega navedka. Tudi knjige, skripte, članki in drugi viri za študente so skoraj izključno besedila o (besedilih o) izvirnih besedilih. Namen piscev učbenikov ni predstaviti učencem, kako je nekdo prišel do odkritja, kako ga je raziskal, potrdil in predstavil svetu. Njihov namen je navesti čimveč podatkov, ki se jih je treba naučiti, in te podatke okužiti z mnenjem, ki ga je treba o njih imeti, če želiš dobro oceno.

Splet je preplavil svet s podatki. Morje resničnih in kakovostnih, starih in najnovejših podatkov, v bralnih, slušnih, slikovnih in mešanih oblikah je na dosegu klika vsem, ki imajo napravo z dostopom do spleta in nekaj znanja, kako jo uporabljati. Že odkar je splet del naših življenj, pametujemo, da se mora izobraževanje – ustvarjeno v času pomanjkanja podatkov in težkega dostopa do njih – prilagoditi preobilju podatkov. Pametujemo tudi, da bo do tozadevnih sprememb neizogibno prišlo, ker se šole novim razmeram ne bodo mogle upirati v nedogled. Pa se. Ne le da se upirajo; količina podatkov, ki jo morajo učenci dnevno strpati v svoje glave ves čas nezadržno raste …

Danes so torej izvirna besedila veliko lažje dosegljiva veliko več ljudem kot nekoč. A v poplavi učnega gradiva, ki ga morajo predelati, šolarji za njih skoraj nimajo časa. Ko začnejo delati, pa ga sploh več nimajo …

Nekoč so šole usposabljale ljudi za delo. Bilo je manj različnih šol, na njih manj učnih smeri, in manj predmetov. Sočasno so dijaki in študentje na praksi opravljali ta ali oni poklic – in se ga tako priučili.

Nato se je nekaj spremenilo. So oblasti hotele več nadzora nad šolanjem, a ga niso imele nad opravljanjem prakse? Se zaposlovalci niso hoteli truditi z usposabljanjem in so pritiskali, naj šole opravijo vse in jim postrežejo z delavci, ki jih lahko že pravi dan vržejo v vodo? So strokovnjaki, raziskovalci, znanstveniki in izobraževalci smatrali svoja področja za tako pomembna, da potrebujejo lastne predmete, učne smeri in šole? Ali se je med njih skozi čas prerinilo toliko bedakov, da so uspeli vse pokvariti? Je bilo krivo vse to in še kaj?

Vsekakor vemo, kaj je sledilo – to smo doživljali na lastni koži, na koži svojih otrok in vnukov. Količina podatkov, predmetov, smeri in šol je nezadržno rastla. Količina dela, vaj, poskusov in raziskovanja v šolah je nezadržno padala. In še tisto malo, kar je praktičnega, je splošno, načrtovano, predvidljivo, nadzorovano, pogosto neuporabno in zato dolgočasno. Možnost, da se učenci igrajo, poskušajo in se motijo, da odkrivajo in ustvarjajo nekaj novega, da stopijo na pot, katere cilj je še neznan, je prepuščena volji posameznih učiteljev v njihovem prostem času. V času pouka jim je omogočeno le vzpodbujati učence, naj se držijo predpisanega mnenja o snovi ali naj imajo poleg tega tudi svojega.

Danes na primer 'vsi vemo', da je znanje jezikov pomembno. En, dva, trije tuji jeziki v srednji šoli, osnovni šoli, prvem triletju, vrtcu, jaslih, materinem trebuhu … A za kaj so pomembni? Se jih naučimo dovolj, da si lahko z njimi pomagamo? Koliko jih pri delu zares uporabljamo? In koliko bolje smo plačani, če jih? Tega se ne sprašujemo. Iz ocene delovnih razmer in prihodkov delavcev v gostinstvu, turizmu in prometu bi lahko prišli do zaključka, da je za človeka bolje, če ne zna tujih jezikov …

Morda je bila univerza nekoč res prostor, kjer so se srečevali starejši izkušeni strokovnjaki in mlajši radovedneži ter izmenjevali izkušnje in zamisli. A ta čas je že zdavnaj minil. Razsvetljenstvo, ki je razstavilo, ovrednotilo in popredalčkalo vse, je v struge svoje ozkogledosti usmerilo tudi poučevanje in učenje. Šola že stoletja ni nikakršna izmenjava ampak enosmeren tok predpisanih podatkov iz predpisanih izvirov po predpisanih postopkih v glave učencev. Naloga učiteljev je le, da vzdržujejo nabrežja in odstranjujejo naplavine, da do učencev ne bi prišlo preveč nepredpisanih podatkov, ki bi jih samo zmedli. Resnica je večplastna, a ne v šoli!

Danes šole izobražujejo za poklice. Izobražujejo, ne usposabljajo. Ljudje se usposabljajo kasneje v službah – kot so se nekoč –, ko vso tisto goro nepovezanih podatkov nadomestijo z uporabnim znanjem. In to znanje je ozko, pa če delaš v trgovini ali laboratoriju, v tovarni ali operacijski dvorani. Vedeti moraš, kje je kaj. Znati moraš uporabljati nekaj programov, upravljati nekaj naprav in strojev. In predvsem se moraš izuriti, da lahko počneš več stvari istočasno, ne da bi se ti zmešalo. In to je bolj ali manj vse. Tega, kako se znajti v nepredvidljivem okolju, te šola, ki skuša nadzorovati vsako minuto tvojega mišljenja in ravnanja, nikakor ne uči …

Službe sicer zahtevajo od nas, da obvladamo neobvladljive okoliščine. Zahtevajo tudi, da vsake toliko skočimo v vodo, ne da bi videli v globino, in plavamo, ne da bi znali. Pričakuje se, da je to za nas izziv. A nič od tega niso okoliščine, ki bi budile radovednost. Ni zaželeno, da se delovnih nalog lotevamo igrivo. Kazati moramo odločnost, ni pa priporočljivo kazati kakšnega silnega veselja. Tudi nimamo na voljo časa, da bi bili ustvarjalni. Temeljna zahteva je, da smo visoko prilagodljivi. A to ne pomeni odprtosti za nepredvidljive poti in izide, temveč prav nasprotno: pripravljenost, sposobnost in vztrajnost, da nepredvidljive pojave sproti zatiramo.

Aristotel, Galilei, Ibn Rušd, Russell, Valvasor in Zois bi bili danes verjetno fahidioti – uspešni, razgledani, zanimivi, a strokovnjaki za eno področje. Ne nujno vsi; ta ali oni bi bil morda upornik kot Diogen ali pa bi – ker ne bi prenesel ozkosti struge – postal čisto navaden kralj ulice …

Iz take smo snovi kot sanje niso …

Gregor Hrovain