Natečaji v splošnem veljajo za najbolj demokratičen način iskanja najboljše rešitve za določeno nalogo, pa naj bo to v arhitekturi, urbanizmu, oblikovanju, fotografiji ali literaturi. Vsem je skupno, da predstavljajo vrsto tekmovanja, kar lahko rečemo tudi za razpise.Arhitekturni natečaji v skupini nešportnih javnih tekmovanj zavzemajo piedestal, saj so največji, najbolj vplivni in ne nazadnje tudi najbolj dobičkonosni med vsemi

Subjektivno dojemanje arhitekture

Za prostorski problem, ki je lociran na določeni lokaciji in definiran s programom ter drugimi specifičnimi zahtevami, morajo arhitekturni snovalci ustvariti presežek oziroma predlagati elaborat, ki ne le izpolnjuje vse podane zahteve, temveč tudi ustvari dodano vrednost, pa naj bo to multifunkcionalnost, estetika, posebni ambienti ali pa dodaten program. Za razliko od npr. smučanja, kjer vlogo objektivnega sodnika prevzame čas in je zmagovalec tisti, ki najhitreje premaga strmino, vratca ter snežne razmere, je sodnik pri natečajih komisija. Ta ima podobno vlogo kot npr. sodniki pri smučarskih skokih, ki ocenjujejo ‘estetiko’ skokov. Ker smo ljudje subjektivna bitja, ima vsak sodnik svoja merila in prioritete, zato se velikokrat zgodi, da je ocenjevanje v očeh javnosti nepravično, še posebej, če je ‘oškodovanec’ naš favorit. Komisija pri arhitekturnih natečajih je prav tako subjektivna, zato so dobitniki žlahtnih medalj vedno znova podvrženi kritikam stroke in javnosti. Vloga natečajne komisije se zdi premočna, saj lahko le z eno odločitvijo v prostor postavijo več milijonov kvadratnih metrov veliko gmoto, ki bo tam stala 50, 100 ali celo 200 let. Drugega mehanizma, ki bi upravičil tako veliko stopnjo tveganja, pa ni na spregled. V navadi je, da so za posledice slabih odločitev v prostoru odgovorni projektanti, izvajalci in sami investitorji, toda - ali ne bi morala del odgovornosti prevzeti tudi komisija? Ne nazadnje bi odgovornost moral prevzeti tudi izvajalec javnih natečajev. Pri nas je to ZAPS.

Pomembno je zmagati, ne sodelovati

Ob besedi olimpijada se velikokrat spomnimo na znani rek “pomembno je sodelovati”, ki se sicer sliši zelo viteško, a je v resnici le naivna pravljica. V realnem življenju štejejo le medalje, pa še to predvsem tiste zlate barve. Pri natečajih je zgodba podobna - nihče noče le sodelovati, vsak si želi zmagati. Zmaga na natečaju je za arhitekta ali arhitekturni biro ultimativni dokaz o uspešnosti ter kvaliteti lastnega dela; poteši še najbolj egocentričnega otroka v arhitektih, za katerega vemo, da mu božji kompleks ni neznanka. Še posebej to velja za realizacijo projekta, ki je najpomembnejša nagrada za zmago. Le kaj je na tem svetu lepšega kot videti svojo idejo, kako impozantno stoji in se lesketa v sončnih žarkih? Poleg duhovnega zadovoljstva prinaša osvojitev natečaja še finančno injekcijo (ne le denarno nagrado za najboljšo idejo, temveč tudi plačilo za izdelavo celotne projektne dokumentacije za realizacijo projekta).

Pred uničenjem gradbeniškega sektorja v Sloveniji je bila udeležba na natečaju smatrana kot delo za ‘čast in slavo’. Ker so imeli arhitekti in biroji dovolj drugega dela, so se natečajev lotili le v redkih izjemah ali kadar so si lahko privoščili vložiti ogromno časa in truda. Morda so sodelovali zaradi zanimive teme, poznanega okolja ali pa le zato, da so lahko preizkusili kakšno drzno idejo, ki je drugače nikoli ne bi mogli uresničiti. Takrat je bilo natečajev relativno veliko, na njih pa se je prijavilo le nekaj avtorjev, kar je pomenilo, da so vsi dobili vsaj povrnjene stroške. Izjema so bili veliki ali simbolni, predvsem urbanistični natečaji za soseske ali kar cele predele mest, za katere je bilo več zanimanja. Trenutno je natečajev vedno manj, vse manj je tudi projektantskih del, kar je povzročilo premik natečajev v sfero edinih možnosti zaslužka ali pridobivanja poslov.

‘Čast in slavo’ je zamenjal brezkompromisen boj za nekaj drobtinic finančne pogače na skoraj mrtvem gradbeniškem trgu. Natečaj ni več izbira, ampak nuja za preživetje.

‘Čast in slavo’ je zamenjal brezkompromisen boj za nekaj drobtinic finančne pogače na skoraj mrtvem gradbeniškem trgu. Natečaj ni več izbira, ampak nuja za preživetje.

Izvirni zapis in mnoge druge lahko najdete na tej strani.