in to zagotovo v vsakem od vzporednih svetov in v vsakem posamičnem času. Čebele jih imajo vsaj šest tisoč, malarjev zagotovo, svetov pa najbrž tudi.

Svet je vsakomur drugačen, vsakdo meri z njemu lastnimi vatli in s čebelami je prav tako. Žuželke doživljajo in vidijo svet drugače in drugačnega, kot je to pri ljudeh, pa še mi imamo za vsako od obeh očes svojega malarja. Pa ne gre le za več različnih malarjev oz. oči in zaznav, ampak tudi za objekt ogledovanja – recimo ogledovanje mavrice, v njej so namreč vse barve sveta: natančna lega mavrice je odvisna od kraja ogledovalca; če bi jo sto ljudi ob istem času gledali, bi jo vsakdo od njih videl po svoje, drugače, takšno, kot je ne vidi noben drug. Morda je prav zato svet tako čudovito in barvito lep.

Zaradi različnih razglednih ploščadi in drugačnih razgledišč bi lahko sklepali, da živimo vsak v svojem svetu, v množici vzporednih svetov ob vsej biotski raznovrstnosti. Čebele imajo svoj svet, v katerem ni rdeče barve. V svojem svetu gledajo in zlahka razločijo ultravijolično. Morda celo živijo v drugi časovni razsežnosti, saj njihovo življenje traja drugače, prvi del so preobrazbe od jajčeca preko ličinke do bube in končno šele do čebele, trije tedni so to. Drugi del je življenje v temi panja pri hišnih opravilih, celo ime imajo temu primerno: panjske čebele in tudi ta del znese preko palca tri tedne. Tretji del je življenje vseh razpoložljivih paš, v tem zadnjem življenjskem obdobju se imenujejo pašne čebele, pa spet na oko trije tedni, v glavnem. Če odmislimo dolgožive zimske čebele. Čarobna trojka, tri krat tri je devet tednov čebeljega življenja. Einstein bi rekel, da je čas relativen tudi v odnosu človek vs. čebela in poletna vs. zimska čebela.

Če se vrnemo k barvam in barvnim zaznavam: vizualni sistem čebel se razlikuje od našega na mnogo načinov. Najprej imajo čebele sestavljeno oko iz približno šest tisoč(!) posameznih očesc. Okrog sebe gledajo tako, da sestavijo velike ločene posamezne točke. Človeške oči 'zložijo' celotno podobo okolice na obeh mrežnicah.

Človek zazna mavrico od dolge valovne dolžine rdeče do kratke dolžine vijoličaste barve, vse druge barve ležijo vmes. Čebelam rdeča barva ni zanimiva, njihove čutilne celice so z rdečo barvo minimalno stimulirane, zato jo vidijo tako, kot človek vidi črno barvo. So pa nasprotno čebele močno občutljive na kratke valovne dolžine barvnega spektra, vidijo celo ultravijolično svetlobo, ki jo človek lahko vidi le s tehničnimi pomagali, pa še to le takrat, ko jo išče, ko jo ugiba.

Naslednja različnost glede gledanja in videnja med človekom in čebelo je hitrostno gledanje, saj čebele vidijo stvari okrog sebe v počasnem gibanju. Človek zazna hitre premike nejasno, čebele zaznavajo jasno v vsakem trenutku. Prav zato je prestrašen opletajoč človek lahka tarča, ker je kot takšen čebelam najlaže prepoznavni cilj napada. Preveč pantomime človeku škodi ob bližnjih srečanjih s čebelami, preveč govorjenja pa še bolj, saj prav zaradi naglega premikanja ustnic čebele opikajo človeka okrog ust.

Še malo k barvam: človeku krasni, estetski in tako rekoč kulturni spomeniki so pobarvani panji, a čebele pri ločevanju različnih barv panjev niso uspešne. Modre barve panjev imajo rade, težje pa ločujejo ostale barve panjev – horizontalne ali vertikalne črte jim najbolj olajšajo pot domov. Na paši je obratno, med barvnimi cvetovi ločijo že majhne odtenke. A vendar so poslikani vhodi v panj privlačni in koristni, privlačni človeku iz estetskih razlogov, koristni čebelam za učenje hitrega ločevanja vzorcev in zmožnosti dojemanja odtenkov sveta.

Cvetovi pa niso le barviti, pozornost vzbujajo človeku in čebelam z vonjem, zato je mogoča prepoznava cveta tudi po vonju. Cvetni vonj je bolj kot človeku v užitek namenjen samopromociji cvetov. Vonj cvetov privablja čebele iz velikih razdalj, drugače kot pri barvni zaznavi, ko čebela 'vidi' le od zelo blizu ali ko leti zelo počasi. Nos nosijo čebele na tipalkah v izvedbi več tisoč posameznih čutilnih celic. Zato je logično, da čebela s tipalkami na človekovi roki le-te ne tipa, ampak jo voha.

Ja, čebele so drugačne, ljudje tudi.