Prebivalec – človek s planeta Zemlja pozna približno dvajset tisoč užitnih rastlin, le trideset rastlin pa predstavlja približno 95 % oskrbe z rastlinsko hrano, zato je z vidika preskrbe s hrano težko na prvi pogled prepoznati pomen biotske raznovrstnosti za trajnostni razvoj. Če jemo lokalno pridelano hrano, zmanjšamo onesnaževanje okolja, sveža zelenjava in sadje pa pomenita tudi večjo hranilno vrednost živil na naših krožnikih.  Neposredni zdravi koristi sta vsaj dve, zdravje okolja in zdravje človeka.

Najbolj prav je pridelati svojo zelenjavo in sadje kar lastnoročno blizu doma, se razgibati, uživati v rezultatih svoje aktivnosti in v stiku z zemljo olepšati samopodobo. Samooskrba ima mnogo dobrih stranskih učinkov na zdravje in počutje človeka, ni samo hrana tista, ki iz nas naredi to, kar smo.

Delo na zemlji, stik z naravo v odprtem in svetlem okolju, druženje in aktivna skrb za lastno zdravje upočasni staranje in veča odpornost proti boleznim, ugodno deluje na psiho in pripomore k pozitivnejši naravnanosti do sebe in do sveta. Končno pa sonaravno preživljanje prostega časa daje tudi nešteto podjetniških idej za zaslužek.

Pretirano poudarjanje tekmovalnosti nas je pripeljalo do krize in vpeti v potrošniško družbo smo pozabili, da je sodelovanje v boju za preživetje najpomembnejše. Življenje samo obstaja zgolj zato, ker sobiva v simbiotskih odnosih, lep primer sožitja, pozitivnih vrednot in delavnosti najdemo v čebelji družini, jih je pa v naravi še nešteto, le ozreti se je treba.

V človeški družbi najdemo primer dobrega sodelovanja na (uspešni) kmetiji, kjer so (praviloma) v ospredju pristni človeški odnosi, poštenost, sproščeno vzdušje in radovednost, ki poveča kreativnost, zato najdemo vedno nove, boljše rešitve tudi v pridelavi hrane. Smo le del narave, nismo nad njo, živimo pa z njo in od nje. Že to, da živimo v svoji pojavni obliki pove, da smo z obema nogama na zemlji in le občasno in za kratek čas v oblakih. Tako ali drugače streznjeni se vedno znova najdemo na zemlji in sami s seboj.

Celostnen pristop, različna znanja in dobra intuicija, vse to je potrebno tudi v kmetijstvu. Biotska pestrost, koristne rastline, večnamenska raba prostora, vse to je sonaravno kmetijstvo. Rastline in živali se med seboj dopolnjujejo, podpirajo, nudijo nam hrano, začimbe, zdravila, energijo, izboljšujejo rodovitnost tal, preprečujejo erozijo in še naše oči so deležne estetike barv, okusov in vonjev.

Sonaravno trajnostno pomeni, da naša generacija, torej mi tukaj, zadovoljimo svoje potrebe tako, da ne bomo ogrozili zmožnosti naših otrok, da zadovoljijo svoje, takšna sonaravnost in trajnost pa zajema vse družbene vidike: gospodarsko, socialno in okoljsko blaginjo. Na okoljskem področju trajnostni razvoj pomeni organizacijo gospodarstva, infrastrukture, poselitve in način življenja v okviru nosilne sposobnosti okolja in naravnih virov. Vso sonaravnost lahko prevedemo na enostavno dejstvo: okolja ne smemo obremeniti bolj, kot to lahko prenese brez škode. Neprestano moramo skrbeti za ravnotežje med naravo in človekovimi dejavnostmi, z enako vnemo pa tudi za ravnotežje med različnimi človekovimi potrebami.

Kmetijstvo pomeni pridelovanje hrane za človeka in rejne živali; osnovne kmetijske panoge so poljedelstvo, živinoreja, sadjarstvo, vinogradništvo, h kmetijstvu sodi tudi ribištvo, vse panoge pa so povezane z zemljo, z delom na zemlji in v njej, celo pod morjem je zemeljska skorja. Preživljanje s kmetijstvom pomeni prodajo pridelkov na trgu.

S kmetijstvom se pri nas ukvarja vedno manj ljudi, največ zaradi mehanizacije, ki po eni strani lajša fizične napore in zmanjšuje število tistih, ki kmetujejo, po drugi strani pa radikalno uničuje in onesnažuje naravno okolje. Pomemben dejavnik so tudi podnebne spremembe in družbeni pogoji, ki kmetijstvu niso vedno naklonjeni.

Obvladanje temeljnih znanj in veščin s področja kmetijstva daje razumevanje principov naravoslovnih znanosti in so prenosljiva na druga poklicna področja in v vsakdanje življenje. Tudi v kmetijstvu je za poslovni uspeh temeljna podjetniška naravnanost in kritično razmišljanje o potrebnih in zadostnih pogojih za izpeljavo podjema.

Večja prenosljivost vsote potrebnega kmetijskega znanja oblikuje tudi samostojnejšo osebnost, ki se tako laže spopada z različnimi izzzivi v življenju, hkrati pa ima zmožnost povezovanja različnih znanj in spretnosti, kar prispeva tudi k večji kulturni in etični zavesti posameznika. 

Zemlja pač ‘samo’ zdravi in oživlja dušo in telo in se zanemarjena vedno znova hvaležno odzove na našo ponovno skrb zanjo. Z ljubeznijo nam podarja plodove, z modrostjo prizanaša našim napakam, s toplino svojega bistva nas greje ter s sporočilom miru in strpnosti v različnostih ustvarja med nami harmonijo.

V mesecu oktobru obeležujemo Mesec prostora 2015, dogajanje pa zaznamujeta dva mednarodna dneva, ki ju je razglasila OZN, Svetovni dan Habitata 5. oktobra in Svetovni dan mest 31. oktobra 2015. Osrednja tema je prostorski razvoj urbanih območij s sloganom ‘Mesta v prostoru – prostor v mestih’. Ljubljana oziroma področje Mestne občine Ljubljane ima znotraj sebe raznoliko podeželsko pokrajino in s kmetijstvom povezane dejavnosti.

Urbana območja so vedno gosteje naseljena zaradi priliva iz podeželja in od drugod, kar pomeni, da si isti prostor deli iz dneva v dan več različnih uporabnikov, kar nas po eni strani bogati z rastlinami, živalmi in ljudmi tudi tujega rodu, po drugi pa po koščkih jemlje avtohtonost ljubljanske krajine. Kakovost urbanega življenja se podreja spreminjanju v času in prostoru, z mešanjem avtohtonega in tujerodnega, bistveni dejavnik sprememb pa so družbena dogajanja s človeškim faktorjem in okoljske spremembe.

Vse to in še več vpliva tudi na čebele v mestnem prostoru in na čebelarstvo, poezijo kmetijstva.