Tatvine so del vsakdana tudi v čebelarstvu, tako pač je. Na spletni strani ČZS smo lahko prebrali o že letošnji tatvini čebel, očitno gre za velikega ljubitelja in prijatelja čebel. Grdo, res grdo je krasti čebelarju, ki se s čebelarstvom preživlja in ob tem brezplačno in prostovoljno celo dela pri zadovoljevanju vsesplošnih družbenih koristi z zagotavljanjem opraševanja in biodiverzitete. Bolj poniglavo od kraje čebel je kurjenje živih čebel, o čemer bo tudi nekoč še beseda.

Ker gre tokrat za retrospektivo tatvin, omenjam krajo čebel le kot triger, ki me je zavedel na krajo lesnih gob, o čemer sem že pisala, zdaj pa bi še malo o štoru. Štorov je več vrst in oblik, so tudi med ljudmi, največ pa jih je tistih dobesednih v gozdu. V gozdovih ostajajo po obveznem oz. predpisanem čiščenju gozdov po naravnih katastrofah (žled, škodljivci).

'Žledovi' štori so najboljši, najlepši in najuporabnejši, ker so praviloma iztreščeni iz zemlje skupaj s koreninami. Odstranjevanje takih štorov iz gozda je res težko fizično delo z motorko, nekoč pa so štore pobirali po gozdovih za ogrevanje in kuhanje na revnih kmetijah, skupaj z nabiranjem butar. Tako je razvita popularna sodobna filozofija 'nič odpadkov' ali pa saniteta iz življenja čebel, ki jo izvaja voščena vešča.

Fascinantno deluje takšen štor s koreninami ob čebelnjaku kot naravna ograja za zadrževanje humusne prsti medovitega nasada. Seveda sem si ga takoj, ko sem ga zagledala v blatu in vodi, že vizualizirala ob cvetoči meti in prav po čebelje smo se skupaj vzeli kar trije, ga izvlekli in prenesli nekaj sto metrov do čebelnjaka. Ja, čebele se znajo skupaj vzeti, ljudje pa tudi, če je želja močna.

Bilo je prečudovito, prijeten in radosten občutek ob lepo zloženi in zasajeni gredici - vse lansko poletje, jesen in zimo. Pomlad je žal prinesla naokrog ljubitelja naravnih materialov, vzel se je skupaj z vsaj še enim takim in odvlekli so štor po drči na pot in ga verjetno tam naložili v avto in ga odpeljali.

Štor je lahko lep in fascinanten kjerkoli, ne le pri mojem čebelnjaku, prav to pa me je tolažilo ob spremembi postavitve medovite gredice. Zemlja se je seveda posula, meto je bilo treba sanirati, po gozdu pobrati preprostejše in manj fascinantne drevesne ostanke, ki ne bodo privabili ljubiteljev naravnih materialov.

Iz mladosti se ob misli na štor znova spominjam stare mame in njenih besed o grdobah grdih paglavih.