Teorija in praksa pomeni v resnici večno rivalstvo med starimi in mladimi in pri čebelarjih ni izjeme. Seveda ne gre za starost po rojstvu, gre za to, da se tudi čebelar vseskozi uči in se tudi mora. Prav zato in tudi zato je važno, kdo je čebelar dlje. Začetnik, še tako podkovan, mora vzorno počakati, da bo dovolj star po čebelarskem staležu, še bolje, da potrpežljivo počaka še na starost po emšoju.

Koliko takrat, ko dopolni vse potrebne starosti in staže, ta čebelar v resnici ve in zna, je stvar zaprte diskusije, saj gre vendar za uveljavljanje naravnega reda stvari in čebelarjev. Pa kolikor je že ta red nenaraven v današnjih časih, ko se dopolni 'redno čebelarsko napredovanje v času' šele potem sme čebelar kaj povedati, šele potem dobi pravico do besede, no, tako pač je. Mogoče se je sicer vprašati v sebi, kaj ni mogoče kdo vsaj nekompetenten, milo rečeno, naglas pa nikar. Znanje so starejši ljudje že po ljudskem izročilu sposobni in pripravljeni sprejeti od še starejših od sebe. In šment - tudi čebelarji nismo izjeme glede te več kot očitne človeške neumnosti, najraje se učimo na lastnih napakah. Samo na glas priznati jih ni treba ... Zavedanje mlajših čebelarjev, da teorija še ne pomeni nič, se jim vtepa v glavo ob vsaki priložnosti. Da bi se bilo morda, vsaj morda mogoče dovolj naučiti na tujih napakah, to je zaenkrat še nesprejemljivo.

Nasprotje med teorijo in prakso stopi še bolj v ospredje, če so 'praktični' in 'izkušeni' čebelarji starejši ljudje, teoretiki, ki si upajo tudi kaj odpredavati o čebelah, pa 'rumenokljuni', torej čebelarji ali čebelarke po krajšem stažu čebelarjenja. Starejši brž prizemlje mlajše s kakšno pikro prognozo ... ali vsaj na videz hudomušno vprašajo, če matica piči.

Ta reč gre lahko tudi nenavadno daleč v odnosih med čebelarji. Če mlad čebelar iz vljudnosti do starejših in prijaznih čebelarjev te prevečkrat kaj vpraša, lahko sliši na prijazen ali manj prijazen način, da iz njega nikoli nič ne bo. Če mlad čebelar starejše le zmerno sprašuje po nasvetih, so čebelarske 'primadone' užaljene, mlad čebelar pa sploh ne ve, da je storil kaj narobe, kaj šele, da bi slutil, kaj je bilo narobe. In seveda se ne zaveda, da živi v neskončni zmoti, če meni, da zna čebelariti.

Največja napaka mladega čebelarja pa je dvom v nasvete starejših čebelarjev, kajti ni hujšega greha, kot če začetnik vpraša, potem dobi nasvet starejšega čebelarja, naredi pa po svoje. Če bi grešno dejanje ostalo prikrito, bi še šlo, če pa si mlad čebelar upa zanosno napovedati, da rad sliši različna mnenja in nasvete, dela pa vedno po svoje - jej, jej! Takrat postanejo odnosi med tema dvema čebelarjema neznosno 'skozi gledajoči' in še več, tudi posli med tema dvema niso več mogoči. Nenadoma starejši čebelar nima več mladih matic naprodaj, seveda za tega določenega čebelarja, drugi lahko hodijo ponje, dobijo, ko rabijo.

Posebno poglavje pa je mentorstvo. Mentorstvo je v informacijski dobi izgubilo mnoge pomene in ni več tako zelo neizogibno, kot je bilo pred desetletji. Slovenskim čebelarskim začetnikom je dostopna mnoga slovenska in tuja čebelarska literatura, internetni forumi, predavanja javne svetovalne čebelarske službe, seminarji s področja čebelarjenja, okrogle mize in posveti ipd. Vsega tega starejši čebelarji niti ne opazijo, ker praviloma niti ne uporabljajo računalnika. Če jim kakšen mlajši čebelar hoče pomagati, jim kaj povedati, ga ignorirajo v najboljšem primeru.

Še več, tudi v čebelarstvo vstopa birokracija na široko odprta vrata, dnevniki in obrazci pa so starejšim čebelarjem, ki delajo desetletja enako, utopija prihodnosti ali podobno, kot bi biku pomahali z rdečo cunjo pred očmi. Verjetno bo tudi meni tako, ko bom dovolj stara po vseh merilih.

O čebelarskih društvih, upravnih odborih in podobnih avtokracijah pa morda kdaj drugič, ko bo napovedan kakšen deževen dan.