So dnevi, ki so zame še posebej delovni zaradi različnih čebelarskih opravil - še posebej je bilo tako do tega tedna, ko je bilo še vedno treba preprečevati rojenje in crkljati narejence in njihove mlade matice. Ob rojenju gre čebelja družina približno na pol, to pa pomeni upad moči čebelje družine in smo čebelarji lahko zadovoljni, če se bo zmožna dovolj revitalizirati za uspešno prezimljenje. Protirojilni čebelarski ukrepi pa pogojujejo nenehno prisotnost in ukrepanje pred rojilnim razpoloženjem čebelje družine.

Pod čebelnjakom teče gozdna pot, ob njej pa je res velik travnik. Gozdna pot je precej pohodna na petek in svetek - med tednom na njej veliko hujšajo udarjajoč s pohodnimi palicami v zbita tla ali s telefoni na ušesih in glasno razpravljajo ali pripeljejo z avti svoje pse na lulanje in kakanje, psi pa letajo naokrog in gonijo divjad ali pa sami sebe, večinoma brez nadzora, ker lastniki stopicajo po poti daleč za njimi. Ob koncu tedna pripešačijo kakšna nova družina in ata pod čebelnjakom in nekajkrat zakriči za otroci: a ste videli, čebelnjak je. Potem gredo plezat po lovskih objektih, lovskih prežah, še vedno kričijo od navdušenja in se glasno kličejo med seboj.

Kakšni drugi mimoidoči me glasno kličejo od spodaj in sprašujejo kaj prijaznega, ob tem mahajo in gestikulirajo - dokler mimo njihovih glav ne prileti par čebel , češ, kakšna nevarnost jim preti. Potem zgroženo odhajajoč gledajo prijazni ljudje postrani k meni, češ, kakšne čebele pa imam, ali pikajo ali kaj. Še bolj so zgroženi, če kakšna res piči.

Tudi travnik je precej pohoden z ljudmi in psmi. Mlada ženska v civilni možačasti vojaški opravi ima navado parkirati ob poti na travniku pod čebelnjakom, iz prtljažnika iz kletke izpusti velikega psa in z njim 'teka' po travniku. Pes je lep, velik, dolgodlak, veselja nad življenjem pa v njem ni, zato mora njegova 'sprehajalka' tekati pred njim in ga vabiti. Če se bo par čebel zakadilo v njegovo dlako, mu ni več rešitve.

Travnik je v lasti kmeta, ki ga pogosto kosi, ko trava zrase za mojo dlan ali dve, že prihrumi in dva dni kosi, obrača, zgrinja in balira. Cvetlični med moje čebele zato najdejo v gozdni podrasti, saj gozdarji ob koncu poletja pred cvetenjem porežejo še rastje ob poti. Tu ni kaj storiti, ne kmetu ne meni ali gozdarjem, saj kmet odločno pravi, da če ne bo delal tako, bo hrana pa res draga.

Včasih me sredi največjega dela zmoti kakšen prijazen mlad kuža, ko priteče do mene ves vesel brez lastnika. Če ga hočem rešiti pred piki, moram pri priči pustiti svoje delo, pustiti panj odprt ne glede na morebiten mraz ali veter in si vzeti čas, da tujega psa z božanjem in porivanjem spravim vsaj toliko proč od čebelnjaka, da bo varen. Medtem se prisprehodi kakšen lastnik takšnega psa in se prijazno smehlja, češ, saj je prijazen, saj ne bo nič. Itak, meni ne bo nič, se štekam s psmi vseh vrst, za psa pa ne bi dala roke v ogenj, morda celo za lastnika ne.

Pred tedni je mimo prišla starejša gospa in me občudovala med delom, češ, 'kako imate lepo vse urejeno, bom prinesla kakšno sadiko rož' in je res prinesla čez par dni. Ognjiče so pojedli ali kako drugače uničili neznani gozdni storilci, papeževe sveče pa so tik pred cvetenjem in mi že zdaj delajo veselje. Ta ista gospa je takrat, ko je prinesla sadike, pobirala borovnice okrog čebelnjaka in spraševala, če jih ne vidim, če jih ne maram. Sem rekla, da jih vidim, da jih imam rada, ampak pač delam pri čebelah. Če bo kaj ostalo, bom pojedla še vse kisle, da bi jih le dobila.

Lani so prišli takle čas tik pod večer trenirat pse reševalce pa res prav okrog čebelnjaka. Zaparkirali so pot k čebelnjaku in dolgo niso pokazali nobene pripravljenosti, da bi terence odmaknili zame. Po mojem glasnem in grozečem kričanju so to vendar naredili in tako grdo gledali okrog sebe, da so še psi čutili njihovo jezo in so slabo delali.

Štorija se je končala tako, da sem bila tako opikana od razburjenih čebel, ko sem jim vračala iztočeno satje, da me je zdelalo za nekaj dni. Vadili so iskanje ljudi z reševalnimi psmi, pa so se skrivali po grmovju okrog čebelnjaka, se glasno obveščali med seboj in ocenjevali delo psov. Psi pa so mi podirali satje in se hoteli pri meni ljubkovat, menda so v meni videli rešiteljico. Meni se je pa mudilo, saj v temi pač ne vidim v panj, čebele pa ostanejo zunaj in umro.

Sproščanje na čebelarskega dela prosti dan mi je 'polepšalo' in popestrilo žuranje na prostem, ki se je začelo danes ob štirih popoldne s prihodom dveh ozvočenih hitrih kombijev in publiko v njih. 'Muzika je svirala, u srce me dirala ...' skupaj z motivirajočim pozivanjem voditelja na žur, eh, pomagal si je z močnim zvočnikom in še čem kemičnim v sebi. Izginili so tako iznenada vsi skupaj kot so se pojavili, z glasnim kričanjem v kombijih in spremljajočimi iiiiihaaa! in prah se je pokadil za njimi uro in pol ali dve kasneje. Vse skupaj je spominjalo na mešanico Rock Otočec/Divji zahod.

Z današnjim dnem bo dela s čebelami manj, več pa s točenjem medu in hranjenjem čebel. Treba bo še čimprej stopiti tiste voščine, ki jih je za svoje vzela voščena sveča ali voščeni molj, tečno in zoprno delo, bi mi prav prišel kakšen čebelar začetnik, da ga znucam.

Na kakšen vroč dan kot je današnji, se bom lahko sproščujoče naužila opazovanja življenja in dela čebel, 'pasla' jih bom mirno in potiho hodila ogledovat panjska žrela. Taki dnevi pa mi omogočajo več videti tudi na gozdni poti pred čebelnjakom. Pravkar je mimo prihrumel pogumni voznik štirikolesnika, ki je imel 'naložene' še tri kolesarje: po enega ob levi in desni strani, tretji pa se je držal zadaj. Hrumenje je enakomerno pojenjalo v daljavi, zato sklepam, da so jo srečno zvozili vsi skupaj.

V spominu obnavljam še podobna dogajanja in zdi se mi, da se večina ljudi zares ne zaveda, da so v naravnem okolju (največkrat nepovabljeni) gostje in bi bilo prav, da se prilagodijo prebivalcem tega prostora. Ti bodo namreč tukaj ostali, ker so tukaj doma, in to bi morali spoštovati. Celo čebele živijo tako rekoč na prostem, ker jih ni mogoče ukrotiti, jih zdresirati ali privezati.

Kakor koli obračamo čebelarjenje in razmišljamo o čebelah, so čebele neudomačene gospodarske živali, pomembne za prehrano ljudi in živijo svoje lastno življenje čisto po svoje. Če se morajo, se pač branijo in to delajo tako, da pikajo.

S pikanjem je pa takole: v tem obdobju leta imajo čebelje družine nakopičene zaloge medu in cvetnega prahu, pa tudi zaleganje matic je še zelo dejavno, saj bo kmalu čas za poleganje dolgoživih zimskih čebel, ki bodo morale zdržati do pozne pomladi in vzrediti mladice v naslednjem razvojnem obdobju. Še kako morajo čebele paziti na svoje zaloge in zalego, ker oboje pomeni preživetje. Zato jih marsikaj rado razburi in gredo masovno v napad z vsemi sredstvi in brez milosti.

Če ena čebela piči drugo čebelo, lahko želo izvleče brez težav in pika še naprej, dokler se strupna žleza začasno ne iztroši. Sesalci (in z njimi ljudje) smo se v teku evolucije pojavili daleč za čebelami, pračebele so na našem planetu že približno 130 milijonov let. Sesalci imamo tkivo, iz katerega se čebeljega žela, opremljenega s kaveljci, ne da izvleči. Evolucija in čebele z njo tega dejavnika niso mogle 'prognozirati', kar bi bila lahko evolucijska napaka, ker čebelo pik stane življenje. Ko piči, skuša izvleči želo in na vztrajanje se ji odtrga od zadka želo skupaj s strupno žlezo, živčevjem in mišičjem, zato zaradi velike rane umre.

Vendar je število čebel, ki izgubijo življenje na tak način, za ohranitev vrste in z vidika evolucije zanemarljivo, zato ni bila potrebna selekcija v smeri razvoja žela brez kaveljcev. Morda kaveljci posredno povečajo učinkovitost in količino čebeljega strupa, zato ostaja tako kot je. Majhne mišice iztrganega sklopa čebeljega žela so po odtrganju še vedno aktivne in gibljejo različne dele žela drugega proti drugemu. Kaveljci se zarinejo v tkivo in alarmni feromon, ki se sprosti v zrak iz žleze pod želom, požene tovarišijo iz čebeljih panjev v solidarnostni kompleksen napad.

Glavni sestavni del feromona za poziv na napad je izopentilacetat, ki je tudi v zrelih bananah, zato ni pametno jesti banan v bližini čebelnjaka, ker menda nočemo preizkušati čebeljega alarmnega sistema na svoji koži.

Da bi bilo bolečih čebeljih pikov manj in življenje prostoživeče divjadi in čebel manj stresno in zato bolj zdravo in zato tudi človeku prehransko varneje, bi bilo treba upoštevati tudi njihove potrebe in si tako zagotoviti trajnostno zeleno zdravo okolje.

Odrasli smo tisti, ki moramo otroke poučiti o strpnem sobivanju in varnem deljenju istega prostora tudi z rastlinami in živalmi. Narobe se je šopiriti pred otroci s kvazi pogumom in delati slabe stvari. Že ljudje smo različni med seboj, imamo pravice, vendar tudi dolžnosti do svojih bližnjih, potomstva in vsega okrog nas. Svete knjige učijo, da bi ne smeli delati drugim, kar sami nočemo, da bi drugi storili nam. Sveti zapisi onkraj velike luže pa opozarjajo na dejstvo, da smo tukaj začasno na izposojenem, vendar odgovorni potomcem, kakšno glavnico in obresti bodo podedovali, ko bomo zapustili ta svet.

So pa še mnoge zapovedi, prepovedi in morala ipd. reči. Posebej za sobivanje s čebelami obstajajo priporočila iz prakse:

Ne približajte se čebelnjaku brez vodstva čebelarja. Med delom ga ne motite, ker so takrat zanj pomembne čebele, vi pa prav nič. Dogovorite se z njim in vsak čebelar bo pripravljen razkazati svoje čebelarstvo in rade volje bo povedal vse, kar ve o čebelah.

V bližini čebel se obnašajte mirno in ne delajte hitrih gibov. Govorite umirjeno in ne preglasno. Obleka naj bo čimbolj svetla, glave pokrite. Pred čebelnjakom hodite enakomerno, ne tekajte, niti se ne ustavljajte. Skratka, bodite kul kot ste le lahko.

Ne svetite proti čebelnjaku, ker bodo v mrazu ali ponoči s svetlobo izvabljene čebele pomrle, vznemirjanje pa v zimskem obdoju pomeni tudi preveliko porabo hrane in s tem smrt čebelje družine.

V bližini čebelnjaka ne smete zaudarjati po alkoholu, močnih zdravilih ali dišati po parfumu. Čebele vznemirja tudi 'švic na švic' oz. človeški smrad in sapa iz človekovih ust, zato ni pametno veliko govoriti ali se glasno na vsa usta smejati.

Ne dovolite vašim psom, da se prosto gibljejo okoli čebeljih panjev. Neposlušne pse vodite v naravnem okolju na povodcu. Čebele vašega ljubljenčka lahko opikajo do smrti, ker urbani psi ne obvladajo samozaščitnega ravnanja ob piku, bevskajo in divjajo, kar izzove masovni čebelji napad.

Če imate pomisleke ali skrbi zaradi bližine čebel, poiščite odgovore tudi pri čebelarjih, zakonodaja je glede nameščanja čebel precej prepuščena zdravi kmečki pameti čebelarjev.

S pravim samozaščitnim vedenjem lahko preživim ves dan čisto blizu svojih čebel in smem hoditi mimo njih ob pravem času in na pravi način. In to je to. Tudi mlademu zajčku se danes nič ni zgodilo, ko je prišel ovohat in ogledat moje čebele.