Vseh vrst in navad čebelarjev in bodočih čebelarjev je med nami, med njimi tudi takih, ki premišljeno in potuhnjeno kradejo drugim čebelarjem. Taki so velike grdobe grde paglave, kot je rekla nekoč moja stara mama, češ ... 'svojim krasti!'. Krasti je namreč najlaže tistim čebelarjem, ki nimajo veliko, ki štukajo en konec z drugim, da pridejo do kraja. Taki smo običajno najemniki na tuji zemlji in ograje ne pridejo v poštev.

Običajno gre za tatvine rojev, suhih čebel (ometenih, obranih z brad ipd.), včasih kradejo iz panjev satje s čebelami vred (in ga potem skrbno zapro za seboj), največkrat pa gre kar za cele panje s čebelami vred, jesenski čas pa tudi čebelarskim tatovom pomeni znašanje 'ozimnice' na svoj kup doma, zato pride prav tudi prazen panj. Naseljeni panji s prezimljenimi čebelami pridejo za čebelje tatove na vrsto spomladi. Ko so čebele prepeljane na pašo na prevoznih enotah, pa kradejo nafto in sploh vse, kar lahko, če ni lahko, pa razbijajo, uničujejo.

V zadnjem letu sem kupovala posamične naklade, jih sproti barvala in kmalu zatem dodajala svojim čebeljim družinam, ki so že potrebovale prostor. Drugače ni šlo, denarja je, kolikor ga je in postopnost je bila neizogibna. V vsej krasoti naivnosti zaupanja, da bo pobarvana čebelarska oprema varno prestala zračenje, so naklade in nova podnica lično zložene pod pripadajočo streho čakale ob drugih nakladnih panjih, da jih po zadnjem deževnem valu porabim, jih 'potalam' utesnjenim čebeljim družinam.

Moja naivnost ni vzdržala tatinskih potreb in panj je šel s tatovi, kot prejšnji teden že petlitrska plastenka z vodo, ki je čebele niso porabile. So pa ti tatovi res od hudiča, vse jim pride prav. Deska, krepelce, metla, panj ...

V začetku, ko sem velikokrat do noči pripravljala teren za postavitev čebelnjaka, sem včasih kaj pozabila, ker v temi nisem dobro videla, morda sem kaj spregledala in je ostalo tam do naslednjega dne, ali pa tudi ne, je dobilo noge že naslednje jutro. Tako so šle rakom žvižgat recimo plastične grablje brez roča, pa preminil je sveženj (približno poldrugi meter) plastificirane mreže, ki je bila namenjen za zaščito mimoidočih, da bi pomotoma ne prihajali preblizu pikajočih čebel, pred čebelnjakom.

Ja, vsake toliko me ti tatinski folki spravljajo ob živce, ki jih imam pri svoji starosti že itak malo in na kratko napeljane. Mera je zdaj polna in odslej bo drugače: za vsako še tako malo vredno reč bom odkorakala na ljubljansko moščansko policijo in če ne drugega, bo vsaj nadzor poostren, pogostejši v tej dolini.

Z jutrišnjem dnem bo današnji policijski zapisnik nalepljen na čebelnjak. Zmotna je misel, da smo le Slovenci take tatinske grdobe grde paglave, ves svet je tatinski, tako so me poučili na policiji. Žal je takšna tolažba bolj blažev žegen kot resnična satisfakcija narodne pripadnosti. Enkrat mi bo tat že stopil na mino presenečenja in pred objektiv kamere, zanesljivo, pa bova takrat marljivo in natančno poračunala po dolgem in po širokem, za vse nazaj.

Naivnosti in neupravičenem zaupanju v ljudi je potekel rok trajanja. Vojna je! Bojim se le, da bom ob soočenju jaz sama bolj presenečena kot tat, ker ga bom po mnenju policije verjetno prepoznala iz svoje bližine. Naključnih tatvin ni, pravijo na policiji. Jaz dodam modrost starih ljudi: tat sovraži svojo dušo.

http://www.publishwall.si/meda.polnaslkeda/post/192421/grdobe-grde-paglave-2

http://www.publishwall.si/meda.polnaslkeda/post/187014/grdobe-grde-paglave