Čebelarjenje samo po sebi je privilegij, saj gre za osnovno kmetijsko dejavnost, ki je neprimerljiva z ostalimi. Čebele so namreč še vedno divje živali, čeprav jih slovenska zakonodaja skuša stlačiti v razdelek za rejo (domačih) živali. Dobra plat zakonodaje je ta, da ima 'čebeloreja' svojo, prav posebno javno svetovalno službo. Stranski učinki so mnoga, leto za letom ponavljajoča izobraževanja s podobno ali celo identično vsebino, če sklepamo po 'slajdih' predavateljev.

Čebelarji imamo torej možnost dostopnega izobraževanja glavnine vsebin s področja zdravstvenega varstva čebel, varne hrane, tehnologije in ekonomike. Mnogi čebelarji si tudi izmenjujemo izkušnje, mlajši sicer bolj suvereno starejši. Glede na ugotovitve statističnega urada, da v začetku leta 2016 pri nas uporablja internet 75 % uporabnikov v starostnem razponu 16 - 75 let, torej lahko sklepamo, da tudi starejši čebelarji znajo dostopati do izkušenj drugih čebelarjev v virtuali, kar znatno razširi diapazon vsem slovenskim čebelarjem.

Seveda pa niti čebelarji niti svetovalci ali izobraževalci JSSČ ne povedo vsega, tudi v čebelarjenju so skrivnosti, ki jih ne predajamo naprej kar tako, kot bi metali bisere svinjam. Največja skrivnost je pa vendarle ta, da so čebele skrivnostne, da nas nadvse uspešno zapeljujejo in nas zasvojijo, da nam čebelarjem ni več živeti brez njih!

Naslednja skrivnost je ta, da se večina slovenskih čebelarjev najraje igra 'one man band' - vse narediti sam(a), vse pokasirati sam(a). Čebelarji sami izdelujejo čebelarsko opremo, izumljajo drugačne panje, sami tretirajo čebele proti varojam, sami med iztočijo in polnijo kozarce z medom, sami prodajo čebelje pridelke, da bi slučajno kdo ne videl, kako je z zaslužkom ali jih kako drugače razvrščal.

Naslednja skrivnost je ta, da čebelarji mnogo več zaslužijo na neznanju ali nesposobnosti svojih čebelarskih kolegov. Ne le tako, da zlahka zavzamejo večji držni delež in večje število (doživljenjskih) strank, prodajajo jim čebelje pridelke, čebelarsko (tudi osluženo) opremo ali jim predavajo - toliko in o tistem, kar sami izberejo.

Najpogostejše vprašanje v čebelarski komunikaciji je o številu čebeljih družin; če je družin za prste ene roke ali dveh, sploh nisi pravi čebelar; če je družin nekaj deset, si uvrščen v pridobitne čebelarje, če jih je nekaj sto ali več, pa si ... čebelarski tajkun menda.

Najlepše je biti hobi-čebelar, vikend-čebelar, ljubiteljski čebelar ipd. s tolikšnim povprečnim številom čebeljih družin, kolikor jih gre v pravi slovenski čebelnjak (15 - 20, mnogokrat tudi veliko manj). Število čebeljih družin po svoje vpliva tudi na prevažanje na pašo, saj se nekaj panjev ne splača prevažati - so stroški večji kot je varljiva pričakovana možnost donosa. Tako lahko računajo ljubiteljski čebelarji na povprečni letni donos (če je) med 10 in 18 kg na čebeljo družino oz. panj, seveda na istem stojišču preko celega leta. Za večje donose velja: več vložiš, več dobiš.

Pred letom ali dvemi izračunana lastna cena pridelave medu (KIS) znaša slabih 7 evrov po kilogramu.

Če bi ne bilo stranskih učinkov čebelarjenja oz. reje čebel, bi bilo čebelarjev mnogo manj, čebeljih družin pa tudi in s tem bi bilo tudi opraševanje slabše. Veliko radost nudi že samo opazovanje čebel pri njihovem delu, ob čebelnjaku je mogoče stati ure in ure in uživati ob tem. Čebelar se tudi nauči, da ne more furati svoj prav čebelam, tako kot ga je mogoče čebelarjem, saj čebele vsako njegovo napako kaznujejo. Prav zato se nauči spoštljivega odnosa do narave in vsega živega ali neživega v njej, se obogati z novimi spoznanji vedno znova, leto za letom.

Vsak možen trenutek čebelar posveti svojim čebelam s prisotnostjo ali v razmišljanju, kako bi jim bil še bolj v pomoč in oporo v tem muhastem podnebnem spreminjanju, saj je brez dvoma postalo nadvse jasno dejstvo, da čebele potrebujejo človekovo - ne le čebelarjevo - pomoč, podnebne spremembe in dejstvo, da je svet vedno manjši, čebelam niso naklonjeni dejavniki. Tako kot pri človeku gre tudi pri čebeli za hrano in razmnoževanje in se pri tem dvojem tudi konča. Če čebele ne bodo našle dovolj kvalitetnih čebeljih paš, bo njihova vitalnost (moč in zdravje, številčnost) močno upadla in kmalu zatem tudi ogrozila njihovo preživetje, ker bodo 'gor spravljale' slabše čebele. Čebele pri nas dobijo dovolj paš v zelo omejenem časovnem razponu - od aprila do junija - potem pa so več ali manj na cukru, tako v grobem, saj so tudi odstopanja glede na letna odstopanja (od slabega na slabše) ali prevažanje na različne pozne paše. Sladkorna raztopina ali sladkorne pogače pa delujejo na čebelji organizem podobno, kot infuzijska prehrana pri bolnem človeku v bolnici.

Število čebelarjev v Sloveniji zadnja leta narašča, v zadnjih nekaj letih se je povečalo za slabo polovico, povečanje števila čebeljih družin pa zaostaja za povečanjem števila čebelarjev, saj so se povečale le za dobrih 20 %. Zanimivo je, da v zadnjih letih narašča delež čebelark, ki znaša že kar krepkih 10 %. To pomeni, da čebelarke nismo več zgolj čebelarjeve družice ampak postajamo samostojne podjetnice, saj je čebelarjenje v bistvu zelo kompleksno delo, od fizikalčenja do trženja in še vse vmes.

Povečanje števila čebelarjev odraža ekonomsko sliko države, brezposelnost in upanje, da bi bilo s pomočjo čebel lažje preživeti. Žal s to moko ne bo kruha, od novih čebelarjev jih bo ostalo zelo malo, pa še ti bodo več ali manj čebelarili bolj zaradi apiterapevtskih učinkov samega čebelarjenja in manj zaradi čebeljih pridelkov.

Moja duša drugače zveni in je drugačne barve odkar sem čebelarka, zato velika hvala naravi in čebelam za stranske učinke, pa tudi za sladek med. Oboje koristi zdravju in dobremu počutju. Človek se uči neprestano in ob vseh prilikah, tudi ob čebelah so stranski učinki vseživljenjsko učeči za čuječega čebelarja. Naučila sem se recimo (žal premalo prakticiram), da se na žlico medu ujame več ljudi, kot na sod kisa.