Meseca oktobra morajo biti čebelje družine zazimljene - to pomeni, da so nahranjene, panjski prostor je omejen na plodišče s toliko sati, kolikor jih čebele lahko obvladajo. Poletno in jesensko zatiranje varoze je mimo, čaka nas še zimsko, ko ne bo več zalege. Vse to je v domeni čebelarja.

Hrane imajo čebele v idealnim pogojih toliko v panju, kot je bo ta čebelja družina porabila do pomladi. Dobesedno ne več ne manj kot je bo porabila do pomladi. Prekomerno kopičenje dolgotrajnih zalog je v domeni človeka, čebele pa ravnajo varčno z vnašanjem naravnih virov iz zunanjega okolja v panj in tudi s samo porabo zimskih zalog.

Čebelarji pravimo, da prilagodimo prostor - velikost čebeljega panja - velikosti in moči čebelje družine, kar je nedvomno lažje in učinkoviteje narediti z omejevanjem naklad v nakladnem sistemu kot pri čebelarjenju v AŽ panjskem sistemu. Čebelnjak z AŽ panji je vse letne čase enako velik, panji pa tudi in manipulacija s prostorom ni možna drugače, kot s pregraditvijo. Ni naključje, da gredo avtorske pravice po 'avtohtonem slovenskem čebelnjaku' Slovencem, da krepka večina preko 90 % slovenskih čebelarjev čebelari v AŽ panjih in se obeša na prevešanje, ki je eden najbolj grobih posegov v čebelje gnezdo. Tako ravnanje je bolj blizu Slovencem kot je sicer v svetu.

Prilagajanje prostora - t.j. volumna čebeljega panja - sledi potrebam čebeljih družin in ni pod vplivom čebelarjevega 'prav' in še manj rutine. Čebele jeseni zavzamejo - prekrijejo s svojimi telesi - toliko satov (in s tem prostora panja) kolikor rabijo do pomladi; če je panj prevelik, čebelam to škodi. Čebele za vzdrževanje temperature nepotrebnega prostora porabijo več energije in posledično več hrane, kar ima za posledico prezgodnje odmiranje prevelikega števila čebel in čebelja družina spomladi ni zmožna tako naglega razvoja, da bi zimske čebele pravočasno vzredile mlade čebele in nabirale cvetni prah in medičino. Če je upad številčnosti prevelik, čebelja družina spomladi, ko narava ponudi pogrnjeno mizo zanje, odmre zaradi pomanjkanja hrane, ker je ni zmožna jemati iz narave zaradi premalo pašnih čebel in zaradi preveč prostora, ki je prehladen, zato se zalega ne more zdravo razvijati, čebelja družina pa je zaradi propadanja zalege izpostavljena čebeljim boleznim.

Preveč (ali premalo) prostora tudi človeku škodi, saj vpliva na njegovo psihično in fizično zdravje tako kot pri vseh živih bitjih, ljudje nismo izjema. Žal rešujemo viške prostora s praznjenjem bančnega računa, ogrevamo celo hišo, se sprehodimo enkrat na mesec po vseh štukih. Vse to samo zato, ker smo se morali 'fejst matrat' za svoje premoženje in se nismo več zmožni prilagoditi svojim spremenjenim potrebam in zmožnostim.

Človek običajno težko razume ravnanje čebelje družine, ki vedno sledi potrebam celotnega superorganizma, celotne socialne skupnosti, še posebej je to težko Slovencem (in nam podobnim po vedenju), ki smo bolj kot na družino navezani na lastnino (lastimo si celo svoje otroke ali pravico do imeti jih). Ko je hiša enkrat naša, ostane praviloma naša za vekomaj, pričakujemo celo, da bo po svoje naša še po smrti, preko naših otrok in vnukov. Otroci pa večinoma kmalu po smrti staršev hiše ali stanovanja prodajo in si uredijo življenje po svoje.

Po svetu se ljudje bolj prilagajajo glede velikosti stanovanja ali hiše, ker bolj prakticirajo najem kot nakup. Tudi omar, skrinj in 'šporgetov' ne vlačijo za seboj, ampak imajo v perspektivi bolj iskanje vedno drugačnega doma, pač glede na potrebe svoje družine: bližina zaposlitve, bližina vrtca ali šole, glede na letni čas (zima, poletje). Brez hude muke se preselijo za boljšo zaposlitvijo ali zaposlitvijo sploh tudi nekaj sto kilometrov proč, tudi v druge države in v starosti živijo drugod kot so živeli v aktivni dobi.

Čebelje delo oz. zaposlitev je paša. Čebele so zmožne zapustiti svoj panj v primeru lakote, ko v bližnji okolici ni paše še do jeseni, tem rojem rečemo lakotni roj. Lakotni roji so praviloma poleg pomanjkanja hrane zdesetkani še od varoj ali drugih čebeljih bolezni in so zadnja možnost, da si rešijo golo življenje skozi človeške oči, skozi oči narave pa do zadnjega poskušajo prenesti svoj genski material na nove rodove. To je najslabši scenarij, saj čebele že ob običajnem rojenju upoštevajo pri izbiri novega stanovanja tudi pašne razmere, po človeški terminologiji torej v najširšem pomenu zaposlitev. Če pride do pojava lakotnega roja, je dandanašlji za to kriv in odgovoren njihov skrbnik.

Pri človeku je morda največja težava izpuščanje stvari in ljudi iz rok. Prav to pa onemogoča dostop do hrane in stanovanja mnogim drugim, saj ljudje praviloma ne gradimo in ne vlačimo skupaj toliko kot rabimo, ampak si vzamemo vsega toliko, kot lahko. Tisti, ki že imajo veliko, imajo najboljše možnosti, da si nagrabijo še več in to z veliko zavzetostjo in ob primerni dozi družbenega priznanja ali vsaj toleriranja navdušeno delajo. Z eno besedo to imenujemo grabežljivost.

Ko bi svet tako nenadoma ne postal tako zelo majhen tudi za čebele, seveda zaradi preteklih napačnih ravnanj človeka, bi zlahka preživele v naravnem okolju same, čebelarja oz. človeka sploh ne bi potrebovale. Ker pa smo ljudje čebelam po vsem svetu navlekli varoje, je preživetje čebel človekova odgovornost.

Dolgoročno čebele takšne kot so - ker varoj ne prepoznajo za svojega življenjskega sovražnika - ne bodo preživele. Hranijo, delajo in živijo še vedno tako kot pred pojavom epidemije varoze. Ne samo, da proti varojam ne ukrepajo na noben način, celo vdano jih nosijo na sebi in jim dovolijo, da jim pijejo kri, da jih izsesajo do smrti.

Seveda imajo ob darežljivi pomoči narave možnost preživetja na zelo dolgi rok, vendar se mi dozdeva, da tistega dolgega roka človek ne bo doživel. Narava rešuje takšne probleme z izločanjem neodpornih vrst, tistih, ki niso zmožne poskrbeti za preživetje svoje vrste. Če tako pogledamo, na dolgi rok, je obstoj človeške vrste manj zanesljiv, kot je obstoj čebeljih vrst. Čebele se bodo ob pomanjkanju medovitih rastlin prilagodile na druge vire hrane neprimerno prej kot bo človek pogruntal, da ima problem z opraševanjem.