Odzivov na idejo in super promocijo svetovnega dneva čebel, pred tem pa seveda 'slovenskega zajtrka' v šolah in vrtcih pred desetimi leti je bilo veliko, prav vsi pa so bili odlična promocija Slovenije in v prid agrarni ekonomiji v sodobnem slovenskem kmetijstvu. Svetovni dan čebel že zdaj postaja orodje za zaslužke na različnih kmetijskih področjih osnovnih in dopolnilnih dejavnostih na kmetijah, manj pa na kmetijskih firmah, od zadrug do različnih drugih organizacij, ki so tako ali drugače povezane s kmetijstvom, v bistvu z mešetarjenjem kmetijskih pridelkov.
Slovenci se najdemo v inovacijah in poslovnih priložnostih, znamo črpati subvencije in vsa mogoča nepovratna sredstva, celo politiki znajo pluti in plužiti na jadrih ..., pardon, na krilih čebel. Celo na zvezi čebelarskih društev, ČZS, se znajo obračati po vonju denarja in širokogrudno zaposlujejo, no, zaposluje Javna svetovalna služba v čebelarstvu, ki je v bistvu državni podaljšek in orodje za izvajanje slovenske čebelarske politike, deloma tudi stroke.
Sedanje poslovne priložnosti so 'zagnali' čebelarji posamezniki z zastonjskim delom in donacijami svojih čebeljih pridelkov, tako pač je v poslovnem svetu. Še tako odlične poslovne ideje se namreč sfižijo, če ni zagotovljenih izvajalcev, ki delajo poceni ali zastonj, celo z vlaganji lastnih sredstev in še več, celo z vključevanjem družinskih članov, ki tudi delajo zastonj in za 'višje ideje'. V čebelarstvu se ta pojav napaja prvenstveno s predavanji in pokušinami.
'Slovenski tradicionalni zajtrk' se je torej rodil iz medenega zajtrka in postal vseslovensko gibanje. Enako se bo zgodilo s svetovnim dnevom čebel. Nekaj malega pa se bo mogoče vendarle poznalo tudi na 'čebelarski masi', vsaj pri tistih čebelarjih, ki (se) znajo prodajati. Iskreno povedano, za to gre, za denar, tudi čebelarji pri tem nismo izjema, med je treba prodati in ne 'šenkavati'. V nasprotnem primeru, ko se čebelar ne zaveda dovolj ekonomskih zakonitosti, ali pa morda prav zato, se odprejo poslovne priložnosti za tiste, ki znajo vnovčiti tuje ideje ali tuje delo.
Te priložnosti so lahko legalne in družbeno sprejemljive s popolnim družbenim priznanjem zaslug, ali pa so zelo nelegalne. Slednje so lahko zelo enostavne iz skupine 'vzameš tam kjer je', kar pomeni po domače, da lastna vlaganja in čebelarske izgube pokrivaš s tatvino. Veliko se namreč med čebelarji govori in včasih tudi piše o tatvinah čebel ali čebelarske opreme. Iz našega čebelarstva je bil jeseni npr. ukraden 'samo' prazen panj, na enem od bližnjih ljubljanskih vzrejališč čebeljih družin pa letos že kar petnajst mladih čebeljih družinic z vzrejnimi panjički vred.
Razen posamičnih zaslužkov in 'zaslužkov' iz naslova medenega zajtrka in ideje o svetovnem dnevu čebel pa nastaja že zamisel o mednarodnem izobraževalnem centru na področju čebelarstva, kar daje slutiti že tudi enormne zaslužke in zasluge posameznikov. Seveda je ideja odlična, služi promociji Slovenije in promovira slovenske čebelarje, ki so bili izjemni na različnih čebelarskih področjih.
Današnji čas izobraževanju slovenskih čebelarjev ni najbolj naklonjen. Imamo čebelarske krožke skoraj po vseh slovenskih šolah, ki v osnovi ne služijo pridobitvi poklica. Seveda imamo na voljo brezplačna predavanja o osnovnih čebelarskih znanjih preko javne svetovalne službe. Teh izobraževanj se je smiselno udeležiti enkrat v triletnem obdobju, ker se v glavnem ponavljajo po vsakokratni triletni uredbi. Čebelarji začetniki se lahko udeležijo brezplačnega izobraževanja, ki je namenjeno prav njim in pokriva - spet - le osnovna čebelarska znanja. Kleč pri začetniških izobraževanjih je ta, da dostopnost ni samoumevna, se je treba kar dobro potruditi, da je začetnik ob pravem času na pravem kraju s pravimi ljudmi in uspešno prijavljen v tečaj.
Obetajo se mnoga plačljiva izobraževanja različnih organizatorjev in izvajalcev, plačljiva je NPK kvalifikacija za poklic čebelarja, pa tudi mojstrstvo ni samoumevno, je plačljivo za naziv čebelarski mojster. Izvajajo se tudi izobraževanja za področje, ki samo po sebi deluje že od takrat, ko je pračlovek dobil čebelje pridelke pri divjih čebelah, vključno z zalego - gre za apiterapijo. Plačljivo izobraževanje za apiterapevte teče že tretje leto, dve generaciji sta že izšolani, apiterapija pa še vedno ni zakonsko urejena.
Žalostna je misel, da bomo morda v Sloveniji vzpostavili mednarodni čebelarski center, ob tem pa pozabljamo na slovenske čebelarje. Deklariramo se za narod čebelarjev, iz slovenskega naroda so izšli mnogi mednarodno priznani čebelarski strokovnjaki, v preteklosti smo že imeli mednarodno priznane čebelarje, ki so bili odlični čebelarski učitelji. Žalostno je dejstvo, da slovenski čebelarji še vedno nimamo sodobne čebelarske šole, ki bi bila enakovredno vključena v izobraževalni sistem, enako kot velja za druge poklice, od osnovnega izobraževanja do visokošolskega oz. univerzitetnega nivoja.
Preden se gremo šopiriti s čebelarskim znanjem pred svetom, bi morali imeti dobro javno čebelarsko šolo za slovenske čebelarje, vsaj toliko brezplačno, kot je tudi sicer brezplačno in dostopno javno slovensko šolstvo. Ena večjih prednosti take čebelarske šole bi bil zagotovo velik prihranek proračunskih sredstev, torej sredstev davkoplačevalcev, ki se sicer namenja začasnim parcialnim projektom.
Dec 09, 2016