Slovensko čebelarstvo morda ob izteku četrtega desetletja več ali manj neučinkovitega spopadanja z varozo prihaja morda znova na začetek, v prvo fazo reševanja (ja, šele reševanja, ne odpravljanja) problematike varoze. Vsi poskusi reševanja čebeljih družin pa bodo ob zaganjanju vika in krika žalostno propadli iz razloga, ki botruje vsem velikim in še tako dobrim zamislim: ne bodo se (še) vzeli skupaj tisti, ki imajo po svoji funkciji in uradni javni uslužbenski dolžnosti zapovedano odpravo varoze v opisu pričakovanih rezultatov zadolžitev. Fej! A samo skupno delo za dosego skupnega cilja je edino sredstvo, ki vodi k obstanku čebel in popolnem zatrtju varoj.

Zakaj znova o varojah? Zato:

http://www.czs.si/objave_podrobno_czs/7976

Najprej je problem pri samih čebelarjih, ki so po duši in ekonomski orientaciji one man bandi. Ves čas invazije varoj v pretekloh desetletjih vse tako ali drugače vpletene inštitucije kričijo o skupnem zatiranju varoj - vsaj v istem času, po možnosti z enakim sredstvom. Le posamični primeri dobre prakse obstajajo, pa še ti dokazujejo, da ta projekt ni sprejet med čebelarji.

Če se sosednja dva čebelarja ne sporazumeta, niso nastopile niti nove okoliščine, kako bi bilo mogoče doseči skupno zatiranje regijsko? Društva že dolgo ne vršijo funkcije povezovanja čebelarjev za skupno dobro, še nabave cukra večina njih ne spelje, izobraževanja šepajo, v upravnih odborih se zbirajo večinoma tisti, ki imajo čas, ki zmanjšujejo število čebeljih družin, ker oboje pač ne gre. Ali se dela, ali pa govori in modro kima.

Pri čebelarjih se tudi ne prime obveščanje veterine o izgubah iz preprostega razloga: rešitve ni, jasnih pojasnil propada ni, o vzrokih odmiranja ugiba pa lahko tudi vsak čebelar sam. Ob tem pa v bistvu še varčuje na proračunskih in lastnih sredstvih. Navsezadnje pa pojasnila niti ne rešijo že izgubljenega čebeljega fonda niti ne rešijo finančne izgube, za katero bi končno tudi že moral kdo odgovarjati, ne pa odgovornost naložiti čebelarju na pleča.

Takšna in podobna zapažanja kažejo na to, da bi morali čebelarji najprej temeljito pomesti pred svojimi pragi, pa pred društvenimi pragi, pa potem šele s prstom kazati, kaj morajo drugi čebelarji ali inštitucije narediti. Žal tudi nova-stara ideja o amitrazu vodi v slepo ulico, preverjanje je mašilo za sicer slabe ukrepe, da se, recimo, vsaj nekaj dela, saj se že lep čas srečujemo z odpornostjo varoj na amitraz ali kumafos.

Dopolnjevanje apitehničnih ukrepov tudi visi na tanki nitki pod velikim vprašajem. Za nami je izredno rojivo leto, pa so kljub temu jesenske izgube čebeljih družin nenavadno velike. Rojenje samo po sebi je apitehnični ukrep, ki ga prakticirajo kar čebele same (čebelarji pa ga na vse mile viže onemogočamo z drugimi apitehničnimi ukrepi!), gre za naravno prekinitev zaleganja (stare matice ni več v panju, mlada pa še 'postopa' in prične zalegati po oprašitvi in izleženju 'stare' zalege). Čebele rojijo vedno z razlogom, anormna rojivost pa daje slutiti, da je bilo varoj že s pozni pomladi čez mero, rojenje je včasih tudi beg iz panja. Torej: kako je mišljeno tole s prekinitvijo zaleganja, ki se letos ni najbolje obneslo?

Uravnoteženje cen s tujino, primerljivost ipd. je tudi pod velikim vprašajem, ker tistim, ki obvladujejo nabor sredstev za zatiranje varoze niti ni v interesu. Prej je pričakovati nasproten ukrep, in sicer oženje nabora dovoljenih sredstev, še posebej zato, ker nobeno sredstvo v celoti ne dosega svojega namena (popolna odprava varoj) in vsa sredstva imajo škodljive učinke vsaj na čebele in čebelarja. Obeta se tudi nova igrica v peskovniku, ki bo financirana iz proračuna: projekti odprave ostankov ...

O beleženju izgub čebeljih družin je nekaj že zapisano zgoraj, o delu društev pa tudi, zato je vprašljivo, kaj bi lahko društva zabeležila od izgub. Čebelar se tudi noče izpostavljati z velikimi izgubami, saj se šteje, da je prav zaradi izgub slab čebelar, ali pa se ne znajde. Izpostavlja se vprašanje, kaj je z javljanjem števila čebeljih družin v register, se tam zbirajo podatki kar tako, ali bi lahko imeli čebelarji kaj od tega? Da bi vsak, ki ima pet minut časa kar zbiral podatke, pa tudi ne gre, ni nobene logike in ni upravičeno.

Da, zbirali podatke in analizirali bi radi kar vsi poklicani in nepoklicani po vrsti. Drug drugemu predpisovali in narekovali kaj naj delajo bi tudi radi vsi po vrsti, brez izjem. Prav zato bi bilo treba enega valpta, da bi vse po vrsti usekal z bičem čez hrbet, da bi se samozaščitno sklonili, se obrnili z obrazom drug k drugemu in se skupaj vzeli. Varoje niso dovolj velik razlog, bič bi morda lahko bil, da skupaj naredijo tisto, kar bi bilo treba že davno. Ali pa bi mogoče delilci javnih sredstev preprosto odtegnili keš! človek pride k pameti tudi tako, da je krepko po žepu usekan.

Predvidljivo je, da bo operativni program zatiranja varoze trdno stal še naprej na ugibanjih, prognozah, analizah ..., sproduciranih na pisalnih mizah in lepo zapakiranih v tabele in grafe - aleluja, računalnike imamo, mar ne?! Izguba časa in proračunskih sredstev se že vidi na obzorju, rezultatov pa ni slutiti niti v sledeh vizualiziranih rezultatov.

Kaj je tisto kar manjka? Nikjer ni najti ideje o sodelovanju, povezovanju, skupnem nastopu ..., ker kdo je (so) že tisti, ki nimajo motiva in volje? Gledamo in poslušamo ga (jih) kar naprej, pa tudi njihove uperjene kazalce pogosto lahko vidimo.

Kaj pa dela JSSČ? Nič, ali kako? Čuva svoje pisalne mize. Predlagatelj oz. avtor sklepov je namreč Upravni odbor ČZS.