Na okroglo pred stoletjem so slovenski čebelarji čebelarili večinoma s kranjiči, ki seveda niso imeli premičnega satja, čebelarili pa so z dodajanjem in odvzemanjem posameznih kranjičev. Pa vendar so tudi takrat znali po končnani zimi opraviti temeljit prvi spomladanski pregled čebeljih družin. Kako so to sploh lahko naredili, kako so lahko pregledali čebeljo družino, če ni bilo mogoče premikati satja? Res je, drugače so delali, kot to lahko naredimo čebelarji danes.

Za pregled so morali najprej kranjski panj vzeti ven iz čebelnjaka. Položili so ga narobe, tako da je bilo dno navzgor, na vnaprej pripravljeno klop ali mizo. Kranjiču so na hitro odstranili dno in obe končnici, sprednjo in zadnjo deščico. Da so sploh mogli dno hitro in po možnosti brez težav odtrgati, je moralo biti pritrjeno s štirimi kovanimi želji, nikakor ne z navadnimi žičniki.

Dno in obe končnici so nato s pripravljeno grebljico ostrgali in položili na stran. Panj so nato dobro poprijeli in ga obrnili okrog tako, da so iz njega popadale vse mrtve čebele in še vse tisto, kar ne sodi v panj. Potem so ga spet položili narobe obrnjenega nazaj na mizo ali klop.

Nato so pričeli s pregledom, podobno kot pregledujemo družine danes, na hitro, brez nepotrebnega zavlačevanja: ocenili so živalnost, takrat so temu rekli, da se na hitro presodi množina živali, nato so pregledali še zalego in zaloge medu. Prvo opravilo je bilo lažje od naslednjih dveh. Pri pregledu zalege so bili pozorni na pokrito zalego, imenovali so jo zadelana zalega. To so storili lahko le tako, da so dva 'sata' v gnezdu odrinili malo narazen.

Če so na začetku pregleda opazili med mrtvimi čebelami tudi bolj ali manj dozorelo čebeljo zalego, ki so jo čebele pometale na dno panja, jim ni bilo treba pregledati zalege v satih. Mrtva zalega je bila zadosten dokaz, da zalega je.

Ob spomladanskem pregledu je moralo biti v panjih še precejšnja zaloga medu. Če je bilo v panju veliko pokritega medu, so na enem satu v bližini gnezda med odkrili z ostrim nožem. Posebej so označili tiste panje, ki so bili sicer v redu, imeli pa so le še malo pokritega, rekli so zadelanega medu.

Na koncu so še izrezali vse plesnivo satje in delo v panju je bilo dokončano. Danes je ta del opravila s premičnim satjem povezano z izločanjem starega in dotrajanega satja, s ciljem popolne zamenjave satja najkasneje v treh letih.

Seveda je bilo treba še pritrditi dno in vložiti obe končnici, nato pa so kranjiča prav nalahko postavili na tisto mesto, kjer so ga vzeli. Za vse to delo na enem kranjiču so porabili komaj 5 - 10 minut. Samoumevno je bilo, da so si za vsak panj posebej zabeležili vse, kar so opazili med pregledom. Zabeležili so potrebna znamenja s kredo kar na panjevo končnico ali pa so imeli za zapiske poseben zvezek (pogosto so bili v tistih časih zvezki sešiti iz papirnatih škrnicljev). Čebelarji so se zavedali, da ne bo skoraj nobene koristi od spomladanskega pregledovanja panjev, če si ne bodo nič zapisali.

Nekateri čebelarji pa so že takrat čebelarili s panji s premičnim satjem. Tega jim ni bilo treba vleči ven iz čebelnjaka, ampak so mu odvzeli pokrov ali odprli vratca, kakor je pač kateri bil prirejen za opravljanje: od zgoraj gerstungovci, od zadaj dunajski panji idr. Menda so imeli prav takšne težave kot današnji čebelarji, ki si navlečemo v čebelarstva vseh mogočih panjskih tehnologij.

Družine so pregledali tako, da so sat za satom jemali iz panja, jih pregledali in spet vstavili nazaj v panj, v istem vrstnem redu, kako so bili nameščeni pred pregledom. Pri panjih, ki se jih je pregledovalo od zadaj, so satje obešali v za to prirejeno stojalo. Veljala je zapoved, da je moralo biti po pregledu vse tako, kot so si čebele same uredile. Dno panjev so se je moralo očistiti že prej, pri tovrstnih panjih je bilo to izvedljivo. Čebel se ob prvem spomladanskem pregledu ni smelo vznemirjati po nepotrebnem s tem, da bi jim pomešali vrstni red satja ali ga kakorkoli obračali.

Ko so pregledali vse sate v panju, so si že ustvarili natančno oceno matice, zalege, številčnosti družine ('množine ljudstva') in zalog medu. Glede na opaženja so naravnali vsa nadaljnja opravila.

S panji, kjer je bila v redu zalega in dovolj hrane, v mesecu marcu niso imeli nobenega večjega opravka več. Tiste panje, ki sredi marca niso imeli nobene zalege, je bila zalega raztresena ali pa trotovska, so bili brez matice ali so imeli staro onemoglo matico ali trotovko, taki panji tudi niso bili posebno čebelni, danes rečemo živalni, take panje so združili z drugimi sosednjimi, še posebej, če niso imeli v zalogi rezervnih matic. Že takrat so vedeli, da se s slabiči ni vredno truditi.

Poznali so zasilno krmljenje, prakticirali pa so dodajanje medenih satov. Če ga ni bilo v zalogi, so pokladali iztočen med, ki je smel biti zelo malo razredčen z vodo. Pokladali so ga v 'kolikor mogoče velikih porcijah', recimo po kilogram naenkrat. Očitno še niso poznali tako velikanskih pitalnikov, kot se jih uporablja danes. O pogostem pitanju z zelo vodenim medom so menili, da je marca za čebele pogubno, rekli so, da se na ta način čebele 'izpitajo iz panja'.

Za dražilno krmljenje ('špekulativno pitanje') so menili, da nikjer v naših krajih ni potrebno v marcu.

Opozarjali pa so na možnost ropanja in posebno skrb namenjali pitanemu panju. Krmili so tudi marca samo zvečer in močno pazili, da niso packali medu po čebelnjaku in panjih. Brezmatičnih panjev niso trpeli v čebelnjaku. Žrela so pripirali tudi marca prav na ozko.

Približno tako je bilo, če je verjeti starim zapisom, ki so jih skupaj spravljali čebelarji.