Članek
Pred akacijo in po njej
Objavljeno Apr 20, 2017

Izrednega pomena za čebelarstvo je znano medovito drevo iz toplejših podnebij, navadna robinija ali neprava akacija – Robinia pseudoacacia, pri nas pogosto imenovana akacija ali trnovo drevo (v nadaljevanju: akacija), v naših krajih še vedno neavtohtona in več ali manj invazivna, saj je v osvajanju ozemlja učinkovitejša od avtohtonega rastlinja. Podnebje se pač spreminja, z njim pa seveda neizogibno tudi rastlinstvo, boj za obstanek je neizprosen in v igri ostanejo najmočnejši. Vsak izpraznjen prostor v naravi je nemudoma zapolnjen s prišleki, pa naj bo to rastlinska ali živalska vrsta ali človek.

V Evropo je po vsej verjetnosti prišla že pred dobrimi štiristo leti iz Virginije, od koder jo je prinesel Jean Robin, vrtnar Henrika IV. in Ludvika XIII. Iz Pariza se je razselila po Evropi, v naše kraje je dospela verjetno pred dobrimi dvesto leti. Ime je dobila po priimku vrtnarja, ki jo je vselil na naš kontinent.

V Sloveniji akacija sicer ob ugodnih pogojih dobro uspeva do nadmorske višine 600 m, ne prenaša suše, zahteva veliko sončne svetlobe in zelo ji škodi mraz, veter in sneg. Listje in lubje akacije je strupeno, cvetovi pa so užitni in se pogosto uporabljajo podobno ocvrti kot bezgovo cvetje. Les akacije je trd, težak, elastičen in trajen. Akacijo imamo torej pretežno radi in je zaželena kljub invazivnosti in tujerodnosti.

Akacija je izredno medovita rastlina in donosi dosegajo tudi do 7 ali 8 kg medičine na panj v enem dnevu. Žal je medenje močno pogojeno z vremenskimi pogoji – če je ozračje dovolj toplo, če je med cvetenjem čim manj padavin in vetrovnih dni, potem medi izvrstno. Posamezen cvet izloča medičino več dni, medenje pa se postopoma veča in doseže najvišjo stopnjo v zadnji tretjini cvetenja.

Starejša drevesa, ki rastejo posamič, tako da jih obdaja krog in krog krošnje sončna svetloba, ta drevesa izločajo več medičine, kot tista drevesa, ki rastejo v nizkih in gostih grmovnatih sestojih. Akacijevi cvetovi so združeni v socvetja in imajo obliko visečega grozda, so bele barve in metuljasti. V cvetni cevki, skozi katero prodirajo prašniki, se izloča medičina. Ko čebela išče in nabira medičino, pobere z dlačicami po telesu tudi cvetni prah s prašnikov.

Akacijev med je svetle barve, pogosto je prozoren kot voda, zelo je okusen, prijetnega vonja in zelo zdravilen. Zaradi nežne barve in mehkega okusa mu pravijo tudi damski med, najraje pa ga imajo otroci in moški, ker je zelo sladak. V deležu zavzema akacijev med dobro tretjino vseh medov v Sloveniji, prodati pa ga ni težko zaradi velikega povpraševanja, beri: sladkosti.

Podnebne spremembe pa iz leta v leto pogosteje vplivajo na medenje, lani akacijevega medu skoraj ni bilo mogoče pridelati in verjetno bo letos podobno, malo ali nič. Rastline se prilagajajo tako, da zacvetijo in zamedijo prav na hitro in kratek čas, čebelarji pa se bomo morali prilagoditi na takšne 'priprave na pašo', da bodo čebele nenehno v pripravljenosti in bodo sposobne dobro izrabiti tudi 'tihe' paše.

Spomnimo se, da travniškega cvetličnega medu ni več moč pridelovati zaradi naraščajoče poseljenosti zaradi naraščanja števila prebivalstva in vedno bolj intenzivne kmetijske pridelave, ki jo pospešujejo kmetijske politike. Kostanjev med je zaradi muhastih vremenskih pogojev in napadenosti kostanjevih sestojev vedno bolj mešan z drugimi vrstami medu, predvsem z lipo. Aprilski snegovi pobirajo akacijev med, torej je na mestu trezen razmislek glede prihodnjih poti v čebelarstvu.

Na nekaterih področjih v Sloveniji čebele ostajajo brez glavnih paš. Zase bodo seveda že nabrale, malo tukaj, malo tam, viškov za ljudi pa bo vedno manj. Lahko izgubimo tudi čebele, če jih bomo iz leta v leto infuzijsko krmili s sladkorjem in jim nadomeščali zimske zaloge medu z nadomestki. Slednjič bomo plapolali z zastavami svetovnega dneva čebel in ob tem vzklikali: tujega nočemo, svojega … nimamo. Kar sploh ni tako slabo, kot bi lahko razumeli na prvo žogo, saj suhih medišč pač ne bo treba točiti in bomo lahko modro vzklikali: ne splača se! Krivi pa bodo drugi … kdo že? Minili so časi, ko se je kmet bal toče, zdaj je treba iskati in najti drugačnega zunanjega sovražnika slovenske samooskrbe.

Čas cvetenja akacije bo postal 'brezpašna doba' in bomo v vmesnem času do takrat prav vneto sejali in sadili različne avtohtonosti, ki so zdaj odločno in največkrat temeljito pregnane iz okolja. Podobno se nam dogaja na že znani in uveljavljeni julijski brezpašni dobi. Na čebelarjih oz. čebelah bodo služili drugi poklicni profili, predvsem guruji s področja promocije, svetovanja, čebelarske opreme ipd.

Lahko pa, da se bomo čebelarji začeli seliti s svojimi čebelami nazaj v gozd, v njihov prvinski prostor, saj ob vremenskih napovedih od sredine proti koncu aprila grozi pozeba ne le na račun medenja ampak tudi pridelku na sadnemu drevju in jagodičevju. Ni problem podnebnih in okoljskih sprememb samo pridelava medu in z njo povezana oskrba čebel, ampak gre za hrano, za tako popularizirano samooskrbo.