Zaradi opraševanja, zaradi najpomembnejše naloge preživetja! Tako preprosto je to. Čmrlji se namreč prehranjujejo podobno kot čebele in pri tem oprašujejo, ker pa imajo daljši rilček za srkanje sladke medičine kot ga imajo čebele, so pomembni opraševalci tistih cvetočih rastlin, katerih cvetovi imajo dolge vratove. Narava je že davno pred človeško dobo temeljito razmislila in si biodiverzitetno omislila mnoge vrste opraševanja, mnoge t.i. divje opraševalce in tudi medonosne čebele ob čebelah samotarkah. Človek lahko ob vseh naravnih čudežih in obiljih le piskrček pristavi! Po pameti seveda, da bodo še naši otroci in vnuki lahko doživljali podobno ponudbo iz pogrnjene mize mame Narave.

Pri nas živi na posameznih področjih povprečno deset ali več vrst pravih čmrljev Bombus, ki sami izgradijo svoja gnezda in še nekaj vrst zajedavskih vrst čmrljev Psithyrus, ki vdirajo v gnezda pravih čmrljev in jih ropajo. Po različnih ocenah raziskovalcev slovenskih čmrljev živi v Sloveniji verjetno 35 vrst čmrljev. Ne živijo povsod iste vrste čmrljev, več jih je v višje ležečih predelih v hribovitem in gorskem svetu.

Slovenski čmrlji živijo v najrazličnejših življenjskih okoljih, od kraškega sveta s sredozemskim toplim podnebjem (in poznano kraško burjo!), kjer primanjkuje bogatih travnikov, belokranjskih in notranjskih področij z obširnimi gozdovi, vzhodnoštajerskih in prekmurskih področij s pomanjkanjem dežja in vročimi poletji, do dolenjskih, koroških in gorenjskih kotlin, dolin, hribov in gora – torej prav od tople morske obale, preko zmernih srednjih nadmorskih višin do 2.000 m visoko ležečih planinskih trat in travnikov. Povsod so, povsod jih še imamo, a podnebne spremembe prinašajo tudi spremembe v vrstnih sestojih čmrljev, na posameznih področjih vsake toliko izgine kakšna vrsta ali dve, vstopi pa kakšna od drugod.

Čebele so pragmatične nabiralke in se tistih cvetov, iz katerih težko dobijo medičino, raje ogibajo. Po drugi strani pa so čmrlji pri izbiri cvetov bolj izbirčni kot čebele in tako pride do delitve dela po naravni poti. Tako zelo spopularizirane minimalistične setve vseh vrst detelj niso ravno v prid čebelam in se čebele težko dostopnim medičinam na posameznih vrstah detelje izogibajo. Končno pa mnoge rastline 'pasejo' oboji, in čmrlji in čebele, torej se končni rezultat učinkovitega opraševanja v času uravnovesi z raznolikostjo ponudnikov in povpraševalcev, proces 'za vsakega nekaj in za vse dovolj' bi lahko razglasili za čudežno biodiverziteto. Za to slednje, za zagotavljanje pogojev v naravi, ki ustrezajo kar najširšemu naboru flore in favne v okolju, pa je odgovoren človek.

Nenavadno je, da poimenujemo čmrlje v moški obliki, saj je v okolju mnogo več, pravzaprav večina čmrljev po spolu čmrljic matic in čmrljic delavk, čmrljev trotov pa je izredno malo in še tako je, da živijo samčki v naravi zelo kratek čas. Nekatere vrste živijo v socialnih skupnostih, nekatere so samotarske, podobno kot imajo urejeno čebele. Več vrst čmrljev je mogoče gojiti v panjičkih v čmrljaku. Nekatere mlade matice se po prestani zimi spomladi vrnejo nazaj v panjičke, kjer so se leto pred tem izlegle in zgradijo nova gnezda v panjih, če jih temeljito počistimo in napolnimo z mahom.

Mnogi kmečki otroci so se tudi na ljubljanskem podeželskem območju že v najzgodnejši mladosti srečali s čmrlji kar spotoma pri delu na kmetiji. Najpogosteje so pokazali zanimanje za čmrlje tisti otroci, ki so bili doma na čebelarskih kmetijah, kjer so očetje ali drugi bližnji moški sorodniki že čebelarili s čebelami. Večinoma dečki so se vzeli skupaj pri ogrebanju, pri projektu 'reševanja čmrljev' pred različnimi roparji – lisicami, kunami, ježi in drugimi živalmi. Približno v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so mnogi kompetentni ljudje že prepoznali nevarnost za obstoj (tudi) čmrljev na račun napredka človeka: težka kmetijska mehanizacija, ki se je začela na veliko uporabljati s pospeševanjem s strani države na travnikih in njivah slovenskega podeželja hkrati z masovno rabo strupenih kemikalij je vsestransko s stranskimi učinki napredka škodovalo okolju in čmrljem v njem.

Danes se kot družba zavedamo, da je obstoj čmrljev družbenega in gospodarskega pomena, da je pod vprašajem, da so ogrožena vrsta žuželk, ki so še kako pomembni za slovensko biodiverziteto, pa naj gre za avtohtone ali priseljene rastlinske in živalske vrste. Čmrlji imajo res številne sovražnike, že našteti so lisice, ježi, kune in mali glodavci, potem so jim nevarne še nekatere vrste ptičev kot so recimo šoja, srakoper in vrana, potem so tu še mravlje, slabo vreme in podnebne spremembe, smrtni sovražnik čmrljev je voščena vešča in … človek.

Človek je edini falot med vsemi bitji, celo kmet je takšen, ki naravi več jemlje kot daje ali vrača. V razvitih državah zahodne Evrope in Amerike puščajo dele travnikov in njiv z deteljo nepokošene, da bi pomagali ogroženim vrstam čmrljev, drugim divjim opraševalcem in medonosnim čebelam k njihovemu preživetju. Brez hrane pač ni življenja in cvetje na travnikih je njihova najpomembnejša hrana. Tudi pri nas že obstajajo zametki takega ravnanja v kmetijstvu (KOPOP ukrepi).

Tudi v mestih, še posebej v naši lepi Ljubljani lahko poskrbimo za biodiverziteto in pomoč ogroženim živalskim vrstam s skrajno preprostim ukrepom: košnjo na zelenicah v urbanih naseljih bi omejili na največ dvakrat letno. Prihranili bi pri plačevanju košnje v blokih, zelena površina bi bila res zelena, cvetje vseh barv in oblik bi se vrnilo v naše okolje, zmanjšali bi hrup, 'zmehčali' bi asfaltno okolje in zemlja bi zares zadihala. Sprehajalcem in stanovalcem v veselje in spokoj!

------------------

Čmrlji so žuželke, rod Bombus, red kožekrilci, naddružina čebel Apoidea. Čebele so se pred cca sto mio leti razvile iz osam podobnih prednikov. Najstarejši najdeni fosil čmrlja je star cca 20 mio let. Čmrlji živijo skoraj povsod po svetu. Med seboj se razlikujejo po barvi dlačic, velikosti, času in kraju gnezdenja, po vrsti cvetnic, ki jih obiskujejo, po razdalji, ki jo preletijo do paše, po višini letenja, po dolžini rilčka …

Čmrlji živijo v enoletnih čmrljih družinah. Družine ustanavljajo matice, člani družine pa so še delavke, mlade matice in samčki trotki. Lani spomladi izlegla matica je letos zgradila gnezdo in izlegla prve delavke, čez čas se prično izlegati še mlade matice in samčki, ki oplodijo mlade matice. Jeseni ali že prej vsa družina umre, le mlade matice prezimijo skrite v naravnih zavetiščih.