Pro et contra - za in proti. Različni smo ljudje, različni smo tudi čebelarji. Enim paše biti bolj zase, drugi se najdejo v različnih organiziranostih. Veliko čebelarjev je včlanjenih v eno ali več obstoječih združenj, društev in zvez na področju čebelarstva. Pri tem ne razmišljajo, kaj naj pričakujejo in kaj v resnici dobijo od čebelarskih asociacij. Pripomorejo kolikor morejo in ne kolikor morajo, zadovoljni so z dosežki, ki jih znajo tudi kritično ovrednotiti. Uspehi so pač vse, kar je več kot nič.

Nekateri čebelarji vsako leto znova cincajo in oznanjajo: še to leto in potem res ne več. In čebelarji, ki poslušajo, modro kimajo, češ, jaz tudi. In potem pretehta odločitev največkrat tako, da vzamejo komplet (društvena članarina, ker brez nje ni zveznega članstva, zvezna članarina, ker je v tej vštet Slovenski čebelar, končno pa še zdravstveno varstvo čebel – obveščanje, izobraževanje, čeprav se slednje ne pogojuje z obvezo včlanitve kamor koli).

Ne glede na dobre ali slabe plati, na uspehe ali neuspehe, društva, zveze in združenja so vsi tisti, ki so včlanjeni. Delo čebelarskih organizacij je odraz članstva, odraža delo članov. Vsaj v zadnjih letih je tako, saj se društva in zveze ne ukvarjajo s preskrbo čebelarske opreme ali sladkorja, torej z vsebinami, ki so čebelarstvo, bolj se pečajo z društvenim življenjem in politiko. Še celo mnoge občine se dosledno ukvarjajo le z društvi in ne čebelarji samimi, financirajo društva, zato izvisijo nevčlanjeni čebelarji vsaj pri golažu.

Med včlanjenimi čebelarji si mnogi mislijo, da je bolje biti v društvu kot v politiki, vsaj prvih nekaj let. Kasneje uvidijo vpletenost politike in se poskušajo distancirati, še posebej od tistih, ki vedrijo in oblačijo na delu in denarju čebelarjev. Ja, tudi društva ali zveza, vsi so povezani z denarjem. Ko bi denarja ne bilo, tudi društev in zveze ne bi bilo.

Nekateri vidijo korist v ev. možnosti skupnega reševanja problemov in težav, kot pravijo stari ljudje, je v slogi moč. Ampak jo je treba 'zagnati', to pa znajo in hočejo le redki. Pridejo, se vključijo med odbornike, izpostavijo in složno rešijo osebno težavo ... in poniknejo.

Obstajajo čebelarji, ki niso včlanjeni v nobeno čebelarsko društvo, zvezo ali združenje in povsem v redu funkcionirajo, so registrirani po predpisih in v redu poročajo o številu svojih čebeljih družin državi. Registracije in poročanja so v domeni države, društveno življenje je v domeni društev. Čebelarska izobraževanja (zdravstveno varstvo čebel, varna hrana, apitehnični ukrepi in prenos čebelarskih znanj) so v domeni veterine in javne svetovalne službe v čebelarstvu pri kmetijskem ministrstvu, v bistvu niso vezani na nikakršno članstvo.

Posamični čebelarji si obetajo kvalitetnejša izobraževanja v društvih ali zvezi, kot bi jih bili deležni sicer. Mnogi menijo, da lahko društva ali zveza pripomore k zagotavljanju 'pravega' medu in preprečevanju vstopa poceni ponaredkov na trg z medom.

Seveda je treba čebelje pridelke prodati, zato mnogi čebelarji pričakujejo od društev in zveze vsaj pomoč pri prodaji, če je zgodba z odkupom medu na zvezi čebelarskih društev žalostno propadla in jo nadaljuje Medex solo. Subvencije, tehnična pomoč in različna druga nepovratna sredstva v stvari nimajo nič z društvi ali zvezo.

Nekateri čebelarji si upajo pozvati tiste, ki so včlanjeni, da bi ga prepričali o nuji včlanitve, vendar so odgovori več ali manj fluidni in niso prepričljivi. Na koncu razprav se korist včlanitve fokusira na druženje, kar je v današnjem svetu še kako pomembno, ko drvimo drug mimo drugega in se v množici izgubljamo, celo v cehovskih društvih. Pomoč pri prodaji medu je bolj moralna in predvsem titra na blagovne znamke, geografske ali ekološke. Izpostavlja se načelo pripadnosti večinskemu cehu.

Naj bo že kakor koli, vsakdo se sme odločati za sebe, bi bil član čebelarske oz. čebelarskih organizacij ali pač ne. Predvsem včlanitev ni obvezna, je ne predpisuje noben zakon, prej kot ne gre bolj za preštevanje (za davke nekoč v bližnji prihodnosti). Zahtevati jo želijo tisti, ki se nadejajo koristi zase – zdravje čebeljega fonda v povezavi z gostoto naseljenosti čebeljih družin.

Pri gostoti čebeljih družin bi se dalo zatakniti, če bi se preblizu srečala recimo dva večja čebelarja, saj pašni pogoji še vedno niso zares dorečeni in največkrat obvelja beseda tako ali drugače močnejšega, žal pa včlanjenje teh težav ne more rešiti, ker problematika izvira iz spremenjenih podnebnih razmer in pričakovanj po vedno večjih donosih v vseh kmetijskih panogah, ki tudi vplivajo na zdrave pašne razmere.

Seveda vlada tudi med čebelarji mišljenje, da morajo biti koristi včlanjenja v prvi vrsti materialne in šele potem pride na vrsto druženje. Izmenjave mnenj so, seveda so, vendar so mnenja prilagojena javni objavi in prav je tako. Ni treba vsega povedati, uspešen čebelar ob dobri čebelarski praksi nastaja postopoma, tako rekoč vse življenje. Z varojami bo v prihodnosti tako, kot je bilo pred štiridesetimi leti s čebeljo ušjo ... Še kdo pomni?

In res, komu je pravzaprav zares mar zdravje čebel? Kdo ali katera institucija v naši državi je tisti, tista, ki dela v dobro čebel? Sprejema nove člane?

Kajpak je tudi dosti razočaranih nekdanjih članov, ljudje kaj hitro odnehamo in obupamo, da se ni treba pregovarjati, dogovarjati ... končno zdrahati – saj med tistima dvema, ki bolj vneto razgovarjata, od daleč ni videti razlike, oba sta zdraharja!

Seveda društvo ali zveza ne more dolgo obstajati, če se ne nasloni na lokalno in državno politiko. Ta je povezana s financiranjem dejavnosti same in čebelarskih organizacij. Politika pomeni tudi umeščanje čebelarstva v okolje in urejanje odnosov znotraj društev ali zveze.

Neetično je nič narediti, le govoriti in pri tem čakati, da bodo drugi (p)opravili delo. V domeni članstva samega je skomunicirati takšne odnose in opredeliti tista dela, ki so v splošno korist članstva, čebelarstva in čebel! Politika in diplomacija sta prisotni tudi v društvenem življenju, če je vse prav. Ni etično niti moralno udariti po vsakem, ki si upa odpreti usta in uperiti prst v problem ali dilemo. Edinole članstvo je pogoj, da se se zgodijo spremembe v društvih ali zvezi.

Nevčlanjeni čebelarji so kamen spotike najprej včlanjenih čebelarjev in potem še vseh ostalih sodelujočih v čebelarskih benefitih. Čebelarji, ki uperijo prst in postavijo včlanjenje pod vprašaj, so obtoženi zdraharstva v veliki srečni čebelarski družini članov.

Po potrebi bi lahko pri odločanju za članstvo ali ne dodali še podjetniško SWOT analizo (PSPN matriko). Pri tej analizi opišemo najprej prednosti in slabosti (ki so v nas samih), nato pa še priložnosti in nevarnosti, ki so bolj okoljske narave. Smiselno je pred tem začrtati strategijo, kako bomo vlagali v prednosti in izkoristili priložnosti, na drugi strani pa kako bomo odpravili slabosti in se izognili nevarnostim. Itak, za denar gre, ne za čebele – morda pa se motim.

Pred za ali proti je bilo biti ali ne biti.