Parazitske varoje (Varroa destructor) so že prisotne tudi pri divjih evropskih čebelah, Apis mellifera, ki živijo razpršeno v naravnih okoljih. Okužba z varojami povzroči propad velike večine netretiranih čebeljih družin. Zunanja infestacija čebel z varojami je identificirana kot primarni dejavnik za velike zimske izgube čebeljih družin. Varoje se širijo v populaciji čebel tako vertikalno kot horizontalno. Horizontalni prenos varoj je zmanjšan ali pa ga celo ni le na izoliranih področjih divjih čebel.

Varroa destructor je tisti parazit na evropskih medonosnih čebelah, ki je tesno povezan z množičnim odmiranjem čebeljih družin v čebelnjakih. Zlahka se prenaša znotraj čebelje družine v čebelnjaku ali pri divjih čebelah.  Pri nas ni čebeljega panja, ki bi ne bil okužen z varojami. Odpravljanje varoj je tako nujna celoletna praksa, od apitehničnih ukrepov do vnašanja sredstev, ki varoje uničujejo.

Pršice se širijo večinoma med čebeljimi družinami z ropanjem (čebele iz močnejših družin kradejo med šibkim družinam), lahko pa tudi z zaletavanjem v tuje panje (zgrešijo domači panj). Na področjih, kjer je nastanjenih dosti divjih čebel, je prav tako velika okuženost z varojami, navkljub temu, da so možnosti ropa zelo omejene. Tako divje čebele kot tiste v čebelnjakih si varoje izmenjujejo na način od cveta do cveta, ki je bil do sedaj premalo proučevan in tudi ni dobil primerne pozornosti. Pred časom so ameriški čebelarski strokovnjaki s testiranjem možnosti okužbe na pitalniku ali na cvetovih in dokazali, da so varoje izredno iznajdljive in sposobne.

Rezultati raziskav dokazujejo, da je prenašanje okužbe z varojami možno tudi preko cvetov. Leta 2000 je ameriška inšpekcija odkrila živo varojo v paketu hladne pošiljke cvetja iz Holandije. Po podrobni preiskavi pošiljke v cvetju niso našli nobene medonosne čebele, kar kaže na to, da je morala biti varoja že dlje časa na cvetu. Vsled odkritja varoje na cvetu so strokovnjaki ugibali, da takšen okužen cvet, ki se nahaja na trgu na odprtem prostoru lahko izzove širjenje tega parazita preko mednarodnih mej.

V drugem slučaju so našli živo varojo v pošiljki rezanega cvetja iz Južne Amerike. Odkrivanje takšnih 'mednarodnih incidentov' je povročilo raziskave, ali so varoje na cvetovih sposobne okužiti čebelo na paši. Pred tem so bile raziskave v odnosu varoj in cvetja zelo skromne. Raziskovalci so dokazali, da varoje lahko prežive na cvetovih do šest dni, v odvisnosti od vrste cvetja, ko so v kontroliranih pogojih spremljali živo varojo na cvetu. Poročajo, da so posamezne varoje uspele preskočiti na mrtve čebele, ki so jim bile kasneje podtaknjene na satu. Nekatere varoje so se v 30 sekundah vzpele na žive čebele delavke.

Rezultati teh poskusov očitno dokazujejo, da se varoje lahko premikajo s cvetov na čebele. Ker varoje nimajo oči, se verjetno orientirajo s pomočjo prednjih nožic, da najdejo potencialno gostiteljico čebelo. Predpostavljajo, da je varoja na cvetu zmožna senzorne diskriminacije ter nagle in natančne akrobatike, potrebne za odkrivanje in prehod na čebelo, še preden bo le-ta odletela.

Opisana je bila foresija, približevanje enega organizma drugemu. Prehod varoje s cveta je čebelo je možen v samo dveh sekundah aktivnosti čebele na cvetu. Kolikšne važnosti je ta način prenosa je malo znanega, ker je še manj kot to znano, kako pogosto se nahajajo varoje na cvetovih. Doslej se je raziskovalo sam prehod varoj s cvetov na čebele, ne pa tudi kako varoje pridejo na cvetove in pogostost takšnega transfera.

V primeru transfera varoj s pomočjo cvetov (cvet kot čakalnica na prehodu iz ene čebelje družine v drugo) varoje dokazujejo svojo veliko prebrisanost, saj potujejo na čebelah v domače panje, in tako zlahka prelisičijo čebeljo obrambo na žrelu. Ko so enkrat znotraj, se lahko v miru božjem in udobno razmnožujejo. Strategijo varoj bi lahko imenovali tuki-čiči-pa-čaki, pri čemer se izjemno malo premikajo, razen v trenutku, ko zaznajo bližino medonosne čebele.

Hudo pa nikoli ne pride samo; znani so tudi rezultati svetovne znanstvene raziskave o varojah in analizah poteka širjenja varoze po svetu. Širjenje so proučili prek bolezni, ki jo prenašajo varoje, virusa iznakaženih kril. Ta virus nosi varoja v sebi in ga po svetu širi podobno kot v srednjem veku podganje bolhe virus kuge. Virus iznakaženih kril po svetu se širi s čebeljo vrsto Apis mellifera oziroma evropsko medonosno čebelo.

Varoje in virus posamezno niti nista eksistencialna grožnja čebeljim družinam, skupaj pa sta smrtonosna. Varoje napadajo čebelje ličinke (torej čebeljo zalego) tako, da tik pred preobrazbo ličinke v bubo smuknejo v celico in bubam med preobrazbo izpijajo življenjske tekočine. Virus pobija drugi del, udari na odrasle čebele. Strah o preživetju čebel na svetovni ravni je tako upravičen. Ker so čebele opraševalke kar precejšnjega deleža hrane za naraščajoče človeštvo, je ob odmiranju čebel na svetovni ravni vprašljiva še biodiverziteta, raven gospodarstva in raven zdravja ljudi ob samem zagotavljanju hrane.

Študija kot prva kaže, da je Evropa izvor in temelj kombinirane epidemije varoze in virusa iznakaženih kril, in da je širjenje delo človeka. Če bi se to dogajalo po naravni poti, bi našli prenose med sosednjimi državi, raziskovalci pa so evropski virus našli na Novi Zelandiji. Epidemija se je že razširila iz Evrope v S. Ameriko, Avstralijo in na Novo Zelandijo, nekaj je dvosmernega gibanja bolezni med Evropo in Azijo, nič pa med Azijo in Oceanijo.

Aktivna regulacija selitve gojenih čebel zaradi prodaje in prevozov na pašo je očitno skupaj z ukrepi za ohranjanje okužb znotraj čebeljih panjev velikega pomena, da bi se virus ne (raz)širil še med divjimi opraševalci.