tudi velecvetni lučnik imenovan, pa papeževa roža, papeževa luč, svečnik (steblo so prepojili s smolami in ga uporabili kot baklo), kostnik ali sklepnik (dobro dene pri bolečinah in vnetjih kosti in sklepov), devin (v Dravski dolini).

Če vzamemo papeževo svečo kot orodje ob razmišljanju o solidarnosti, naglo pridemo do tistega starega reka: ni dovolj človeka nahraniti, mu ponuditi lepo zapečeno ribo na krožniku, ampak je bolj prav učiti ga nenehno brez prestanka, kako bo ribo ulovil sam in si jo spekel. Solidarnost je pač mnogo več kot dobrodelnost, dobrodelnost fila ego posameznika, solidarnost naredi življenje lepo vsem od kraja.

Papeževa sveča je zdravilna rastlina, je tudi medovita rastlina. Ob razglasitvi letošnjega prvega svetovnega dneva čebel (zaradi njihove ogroženosti in pomembnosti v prehranski verigi vseh živih bitij, ki delijo isti prostor skupaj z njimi) je pridelava cvetov papeževe sveče za čaj način zagotavljanja hrane ter vsestranske skrbi zase in za čebele.

V zloglasnem koncentracijskem taborišču Dachauu so imeli cele njive te rastline. Vsako jutro so obirali cvetje, ki je po sušenju v električnih pečeh šlo v farmakopeje za izdelavo zdravil. Cvetove papeževe sveče v sedanjem času uvažamo v večjih količinah za čaj iz Egipta, Bolgarije in Rusije. Zlahka pa bi ga pridelovali sami, saj je rastlina zelo skromna. Pridelava tega cvetja je zaradi nizkih stroškov pridelave kot nalašč primerna za socialna podjetja, kooperative, zadruge ipd. Posamezniki se pač združijo za doseganje istega cilja, solidarno drug ob drugem in drug za drugega, kot čebele v čebelji družini.

Poparek se pripravi iz 3 – 4 g suhih cvetov, sicer pa so cvetovi papeževe sveče pogosta sestavina prsnih in bronhialnih čajev, ponekod pripravljajo izvleček na vodni ali alkoholni osnovi in ga nato dodajo sirupu za izkašljevanje.

Mogoče je izdelovati tudi sirup, podobno kot naredimo s smrekovimi vršički.

Če stlačimo cvetje v steklenico, jo zamašimo in obesimo na sončen prostor, dobimo čez nekaj dni temnorjavo olje za zdravljenje opeklin in ran.

Papeževa sveča je dvoletnica, ki zrase od pol do dveh metrov v višino. Med medovitimi rastlinami ni nikjer posebej omenjena, če pa jo imamo nasejano in zasajeno ob čebelnjakih, zlahka opazimo, da jo čebele obletavajo že navsezgodaj ob zori, še preden se začne delati dan. Cvetovi z obiljem medičine in cvetnega prahu se namreč odpro zelo zelo zgodaj, opoldne in popoldne pa že začno odpadati, po steblu navzgor pa se bodo naslednje jutro odpirali novi, z novimi 'naravnimi pašnimi viri'. 

Papeževa sveča je podobno kot gadovec dvoletna: prvo leto iz semena prejšnjega leta zrase večja ali manjša rozeta, drugo leto pa se dvigne v nebo z enim glavnim steblom, včasih z več stebli, že raste v dobro prehranjeni rodovitni zemlji. V naravi jo običajno najdemo na prodnatih tleh, nasipih, grobljah in med ruševinami. Papeževo svečo najdemo na sončnih prodnatih tleh, gramoznicah, nasipih, železniških nasipih, po suhih gričih, rečnem produ ter na jasah in poteh. Skratka, uspeva na pustih in sicer nerodovitnih tleh, to pa zato, ker ima korenine debele in dolge in je močno zasidrana v tla, za zastirko in kompost pa poskrbi kar sama, z velimi dlakavimi listi pri tleh, ki postopoma odmirajo in jih nadomeščajo novi, še večji.

Ko papeževa sveča zacveti v juliju, je od daleč videti v resnici kot zelo velika zlatorumena sveča, vsa v široko odprtih cvetovih. Prav takšna oblika cvetov pa je pogrnjena miza za vse vrste medonosnih čebel, divjih čebel, čmrljev in drugih divjih opraševalcev, metuljev (tudi nočnih, vešč) in drobcenih hroščkov, skratka, najti je v enem cvetu več vrst, ne le več osebkov opraševalcev, ki si bašejo usta in polnijo koške z rdečerumenim cvetnim prahom! Klasasta socvetja cvete do konca oktobra, postopoma z vedno manj cvetovi na močnem steblu.

Sveža rastlina ni pri ravno prijetnem vonju, posušeni cvetovi pa imajo vonj po medu in se uporabljajo tudi v apiterapiji. V cvetovih je do 10 % sladkorja in eterična olja, pa tudi tolšče in blažečih saponinov.

Cvetovi papeževe sveče učinkujejo pri sproščanju sluzi, pospeševanju znojenja in krepitvi srca, uporabljajo se pri vnetju gornjih dihal in bronhijev, hripavosti in gripi, pa tudi nasploh proti prehladu. Ker lajša bolečine in preprečuje vnetja, je papeževa sveča prav prikladna, da lahko z njo zdravimo tudi vnetja prebavil.

Papeževo svečo so uporabljali že v Antiki. Adam Lonicerus je bil eden prvih zdravnikov, ki je lučnik uporabljal za zdravljenje kašlja, vročine in srčnih obolenj pa tudi pri spodbujanju rasti las.

Konsenz vzajemne solidarne skrbi drug za drugega je na deklaratorni ravni že zdavnaj dosežen, le v praksi solidarnost ne preseže praga dobrodelnosti. Prvi korak bi lahko naredili kar čebelarji sami in se povezali v prehranske verige kot kooperative. Razpisi so kot nalašč napisani prav za te vrste podjeme. Ni dovolj biti dobrodelen, treba je na trgu zaslužiti – od pridelave cvetov preko medu v skrbi za ranljive skupine in posameznike med nami – in povezati različne deležnike. Saj v resnici nihče ne pričakuje od enega samega posameznika, da bo ves svet nosil na svojih ramenih.

Lahko naredimo tako, kot je milijone let trajajoča praksa pri čebelah, v čebeljih družinah, sploh ni treba znova odkrivati tople vode. Naredimo po zgledih, ki nam jih brezplačno in solidarno ponuja narava. Eden od zgledov je dobesedno tudi papeževa sveča, ki se nam kar sama ponuja.