Letošnja rdeča nit Dneva slovenske hrane se tesno navezuje na pomen kakovosti tal za pridelavo zdrave in varne hrane. Vsaj še toliko časa bodo tla izrednega pomena, dokler ne bomo pridelovali hrano izključno kot hidroponiko (v oz. na vodi, če je še bo na razpolago dovolj in bo dovolj zdrava) ali gradili kmetije kot nebotičnike do konca neba (o čemer že pospešeno razmišljajo v svetu, tudi v izogib pretirane rabe pesticidov in podobnih strupov).

Tretji petek v novembru, letos 16. novembra, bomo sedmič obeleževali dan slovenske hrane, ki ga je vlada razglasila leta 2012. Na ta dan poteka tudi projekt Tradicionalni slovenski zajtrk (letos že osmi po vrsti), ko imajo otroci v osnovnih šolah in vrtcih zajtrk z živili iz lokalnega okolja. Pred tem so čebelarji furali medeni zajtrk kot promocijo za slovenski med, in ko je postal politično zanimiv, je rasel in rasel in prerasel čebelarska prizadevanja.

Na prvo žogo čebelarstvo ni tesno povezano z zdravimi tlemi za pridelavo varne in kakovostne hrane ... pa je! Tudi za čebele, čebelarje in uživače čebeljih pridelkov so zdrava tla še kako pomembna, še najbolj za dolgoročno perspektivo ohranjanja čebel.

Tla so naravni produkt matere narave, so naravna tvorba na zemljini površini, koža našega planeta, pomemben organ Zemlje, kot je koža organ človeškega telesa. Tla so sestavljena iz mineralov, vode, zraka, organskih snovi in neštetih organizmov, ki razgrajujejo odmrle ostanke rastlin, živali in ... ljudi.

Tla so nastajala izredno dolgo, niso od predvčerajšnjim. En centimeter rodovitnih tal nastane v tisoč letih, k čemur doprinašajo različni dejavniki, kot so matična podlaga, relief, podnebje in talni organizmi. Rodovitnost tal, ki nastane v tem procesu, pa je tista lastnost, ki rastlinam omogoča rast. Pujskom tudi, saj radi pojedo zdrav korenček, tudi kravicam, ki lepo uspevajo ob zdravem senu, pa putke tudi, če zobljejo zdravo koruzo.

Talni organizmi predstavljajo četrtino skupne biotske pestrosti našega edinega planeta (biodiverzitete bolj učeno). V tleh potekajo številni procesi, kot so premeščanje, vnosi, izgube, pretvorbe ipd, ki so skupaj z različnimi tlotvornimi dejavniki pripeljali do razvoja zelo raznolikih tal, oz. do precej številnih talnih tipov.

Dejstvo je, da je v zadnjih desetletjih izginilo več rodovitnih tal kot kdajkoli prej in dejstvo, ki nas lahko zelo skrbi na zalogo in kar takoj, da se ta trend nevarno nadaljuje, posledica degradacije tal pa je naša skupna pravica in dolžnost. Prav je, da so tla naša skupna skrb in pravilno ravnanje z njimi ne le pri kmetijski pridelavi, tudi pri vseh drugih človekovih dejavnostih naša velika skupna odgovornost, ki mora temeljiti na znanju in zavedanju, da brez tal ni rastlin, ni živali, ni človeka ... ni življenja.

Samo ob korenitem zavedanju pomena zdravih tal in z znanjem bomo sposobni najti trajnostne rešitve. Od naših odločkitev in dejanj je že danes odvisno, kako bomo za prihodnje generacije ohranili tla. Uporabna tla so ključnega pomena za življenje v kopenskih ekosistemih in so poleg vode in zraka temeljna naravna vrednota.

Eden od načinov varovanja okolja je ekološko kmetovanje in ekološko čebelarjenje - pa je zares treba uvajati fenomenalno ekološkost? Na omejenem prostoru se pač prst skupaj z vsemi vplivnimi dejavniki, ki delujejo nanjo, pa premešava, kot se meša zrak in voda. Vsa pridelana hrana mora biti že v osnovi dovolj zdrava, brez famoznega ekološkega in višjih kakovosti ipd. terminologije. Vsa hrana mora biti dovolj zdrava in dostopna vsem in tako edino je prav! Edino prav je prilagajati kmetijstvo in z njim seveda tudi čebelarstvo kot uporabnika kmetijskih tal in kot ponudnika zdrave hrane na način, da varujemo okolje, naravne vire in vse, kar paše poleg. Pravico do zdrave hrane in zdravega okolja bi nikoli ne smeli segregirati po dostopnosti za različne skupine državljanov, bolj ali manj premožne, ali kako drugače razlikovane.

Z vidika dolžine obstoja človeštva so tla neobnovljiv naravni vir, saj traja samo nastajanje in potrebno obnavljanje rodovitnih tal več deset tisoč let. Rodovitna tla so živ in dinamičen del okolja, ki predstavlja temelj za oskrbo s hrano, biomaso in surovinami. Zaradi zagotavljanja okoljskih, ekonomskih in socialnih funkcij so zato izrednega pomena za ljudi in okolje.

Tla so izpostavljena mnogim grožnjam in procesom degradacije (erozija, zmanjšanje količine organskih snovi v tleh, zasoljevanje, zbijanje tal, zmanjšanje biološke raznovrstno tal, poplave, prekrivanje in tesnjenje tal z različnimi nepropustnimi materiali oz. pozidavo zemljišč ter onesnaževanjem tal zaradi prekomernega naraščanja prebivalcev, zaradi naraščajočih potreb ljudi in zaradi klimatskih sprememb.

Grožnjo slovenskim tlom predstavljata onesnaženje tal z anorganskimi onesnaževali, kot so npr. kadmij, svinec, cink, arzen, baker in organskimi onesnaževali iz industrije in prometa, npr. PCB, PAH in mineralna olja in končno tudi s kmetijstvom z ostanki fitofarmacevtskih sredstev. Erozija se pojavlja lokalno v odvisnosti od reliefa, vegetacije, vrste tal in podnebnih značilnosti. Prevladuje predvsem vodna erozija, v manjši meri se pojavlja pa tudi že vetrna erozija (podnebne spremembe in vremenske skrajnosti).

Največja prepoznana grožnja tlom v Sloveniji je prekrivanje tal z različnimi nepropustnimi materiali in utrjevanje oziroma zbijanje tal, kar predstavlja trajno izgubo tal kot naravnega vira in izgubo funkcij, ki jih tla v okolju zagotavljajo.

V mestnih okoljih bi lahko poiskali prve konkretne rešitve kar pred nosom: zelenice, ki služijo skrbno pokošene za pasja stranišča bi morda lahko spremenili v vrtičke, ne glede na lastništvo. Če je problem konsenz za vstop v blokovske ali javne vrtičke, bi bilo smotrno zasejati travne površine z različnimi vrstami detelj, ki so lahko čudovit ornament v mestnem okolju in odlična paša za čebele in vse druge opraševalce. Morda bi lahko čez nekaj let v mestu živeli skupaj s pisanimi metulji ...

Zdrav človek v zdravem okolju bi moralo biti zapisano prav v malih možganih odločevalcev o našem okolju.