Ljudska poimenovanja: navadni šipek, divja roža (praoče vrtnic), srblivka (zaradi okusa nezrelega šipka v ustih), trnovlja (trnavost), pasja roža, galtroža, gošavka, šipevje, babji zob, bavec, goščavka, pasja gartroža …

Šipek je od nekdaj cenjen v gospodinjstvu in zdravilstvu, je simbol zdravja, plodnosti in večnega življenja, iskani so njegov sok, olje in semena Po slovenskenski zdravilski zakonodaji spadaja v kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana.

Šipek se v prehrani ljudi smatra za sadje in je ena redkih rastlin, ki nas s svojimi plodovi razveseljuje tudi pozno jeseni in pozimi. Po ljudski pripovedi ne obstaja od nekdaj, ampak je nastal, ko sta Marija in Jožef z Jezuščkom bežala v Egipt. Zasledovalci so jima bili že tik za petami, zato sta se bila primorana skriti v trnovo grmovje. Trni so Jezuščka zbodli v ročico in iz kaplje krvi je zrasel šipek.

Šipek je pomemben za čebelje paše, skupaj z drugimi grmovnicami: lesko, krhliko, češminom, drenom, medvedovo hrušico, glogom, malinami, robido, črnim trnom, makovnco, vrbo …

Šipek je pravzaprav divja vrtnica. Je ena najstarejših okrasnih rastlin, saj jo omenjajo že sumerski viri 2700 let pr.n.št. Šipek uporablja tako tradicionalna kot uradna medicina in morda je šipek eden redkih plodov narave, pri katerem se obe medicini ne prerekata o tem – ali je to zdravilo ali ne. Šipek ni zaman tako zakoreninjen v kulturi naše civilizacije, je namreč rastlina, ki osrečuje in zdravi človeka in njegovo življenjsko okolje v mnogoštevilnih pogledih.

Uporabnost: mogoče je zaslužiti z njegovo pridelavo, uporabljajo ga v medicini in lepotnih pripravkih, v prehrani kot pijača ali marmelada, je medovita rastlina, plodove uporabljajo za zdravilni čaj, lahko je brezplačna bodeča ograja, zdravilni pri šipku so tudi čudoviti cvetovi, iz katerih lahko že spomladi naredimo tinkturo. Iz plodov lahko naredimo šipkov liker (šipek, sladkor, tropinovec pustimo 8 dni na toplem in vmes večkrat premešamo, potem precedimo in shranimo v stekleničkah) ali šipkovo vino (enako kot liker, le da ga pustimo stati 1 – 2 meseca).

Največ učinkovin vsebuje šipek v čvrsti zrelosti, ko je polne rdeče barve, a še čvrst, vendar kisel in vsaj malo trpek, torej ne preveč okusen. Ko ga dobijo prve slane in se zmehča, vsebnost vitaminov upade, vendar ga nekoliko laže snemo brez posebne priprave kar tam pri grmu, tako da ga s prsti narahlo stisnemo v smeri peclja – ki ga prej, če ni šel samovoljno stran, odstranimo – in pojemo mehko sadno slast, seveda brez nadležnih dlačic.

Plodove šipka je najbolje nabirati v pozni jeseni in pozimi, saj ga nima smisla nabirati pred prvim mrazom, ko še nima pravega okusa. Pri nabiranju plodov pa je treba nameniti kar največjo pozornost zaščiti oz. oblačilom, ki so odporna proti paranju trnov. Šipek je na grmu izjemno fotogeničen in lep, a za nabiranje vse prej kot prijazen, nabiranje je boj s trni.

Poleg primerne obleke potrebujemo še primerno vrečo, ki si jo zavežemo okoli pasu, tako bomo imeli prosti obe roki za bojevanje z bodečimi vejami. Najlepši prodovi so vedno prav na vrhu grma in jih je težko doseči, zato se nemalokrat znajdemo v vlogi Trnuljčice, zapleteni v grm.

Če ga imamo posajenega v vrtu, ga je modro dvigniti na močan kol. Tako je omogočen dostop z vseh strani grma, olajšano je nabiranje plodov, pa tudi pridelek se poveča. Neoskrbovan grm šipka se razteza po precejšnji površini, ob kolu pa je lepo pospravljen v kup. Oskrbujemo ga podobno kot robide. Je trajnica, tudi to je razlog, da ga umestimo na različne opore, portale ali kombinacije z ograjo, saj čez trnato ograjo res ne bo nihče plezal.

V svojem vrtu posadimo šipek na tistem delu, ki ga obdelujemo minimalno le zaradi višjih donosov in redkeje zaidemo tja preko poletja. Tam uspevajo skupaj s šipkom še druge manj zahtevne vrtnine in drevje.

Če ga imamo na vrtu, nikar ne poberimo vsega: zreli šipek, ki vsebuje veliko sladkorja, je pozimi odlična hrana za ptice. Če imamo posajenega nekaj deset metrov proč od čebelnjaka, pa bodo ptice manj prežale pred žreli in jih ne bodo s trkanjem na panj pozimi vabile ven v smrt.

Šipek razmnožujemo s potaknjenci ali iz semena. Potaknjence naredimo tako, da od starega grma odrežemo enoletne veje zgodaj spomladi, pred olistanjem. Narežemo jih na 15 - 30 cm dolge dele s po 5 brsti (očesi). Do sajenja jih hranimo na hladnem mestu. Ko je vreme ugodno in se zemlja dovolj ogreje, jih zakopljemo v zemljo tako globoko, da ostaneta zunaj le 1 ali 2 brsta. Da se bolje ukoreninijo, lahko spodnji del pred sajenjem za en dan namočimo v vodo z vrbovim lubjem. Vrbe vsebujejo rastne hormone, ki pospešijo tvorbo korenin.

Šipek običajno zlahka najdemo kjerkoli se sprehajamo v naravi. V Sloveniji poleg šipka Rosa canina raste še vsaj 18 vrst šipka, v svetu pa je mogoče najti še skoraj 400 vrst naravnih sorodnikov. Žlahtnih sort šipka je kajpak še mnogo več, blizu 20.000. Rosa rugosa na primer, japonski šipek se je pri nas že razširil, lahko pa ga uporabljamo kot našega Rosa canina.

Spomladi nabiramo mlade poganjke, ki jih posušimo za čaje, prav tako se lahko z njimi lotimo manj znanih podvigov, kot so vlaganje v kis, oksidiranje po vzoru priprave črnega čaja in še kaj podobno nenavadnega. Cvetne liste nabiramo za solate, posušimo jih za čaje ter za pripravo aromatiziranih napojev in rožne vode za sladice z orientalskim značajem.

Na šipkovih grmih pogosto najdemo mahom ali lišajem podobne tvorbe – to so šipkove šiške. Ustvari jih ličinka ose šipkove šiškarice Diplolepis rosae. Osa odloži jajčeca v nerazvite listne brste. Ličinke, ki se iz jajčec izležejo, izločajo posebne snovi, katere spodbudijo delitve šipkovih celic in rast tkiva na prav poseben način. Nastanejo zanimive tvorbe, ki nudijo ličinkam zavetje in jih oskrbujejo s hrano. Šiške uporabljamo za čaj, ki odvaja vodo, uporablja se pri obolenju sečil.

Opis: šipek je 1 – 3 (redko do 5) m visoka grmovnica. V prvem letu so veje pokončne, naslednje leto pa še v širokem loku upognejo proti tlom. S trni so oborožene vse veje, na vejicah s cvetovi so manjši in jih je več. Cvetovi so rožnati, redkeje beli in dišeči. Plodovi so jajčasti, redkeje okrogli, rdeči in vsebujejo številna trda semena (botanično oreške), pokrite s številnimi dlačicami.

Čas cvetenja: od maja do julija, ob podnebnih spremembah pocvita do poznega poletja.

Čas zorenja: od septembra dalje.

Rastišče: žive meje, gozdni obronki, še posebej suhi travniki in pašniki po nižinah in hribovju. Veliko ga najdemo na Krasu.

Zdravilni deli: plodovi brez semen (Fructus Cynosbati), sama semena (Semen Cynosbati).

Nabiranje plodov: po prvih slanah.

Sušenje: v senci na prepihu ali v pečici do max temp. 36 °C.

Zdravilnost: šipek je najbogatejši naravni vir vitamina C, ki je v mesnatem ovoju ploda, zato se učinkovito uporablja proti spomladanski utrujenosti, mlahavosti, bledici, krvavitvah dlesni. Šipek povečuje odpornost organizma. Priporoča se tistim osebam, ki trpijo zaradi bolečin v kosteh, revme in artritisa. Redna uporaba šipka celo izboljša gibljivost sklepov. Šipek dobrodejno učinkuje na celo telo, zato tudi pomaga do boljšega spanca. Naravna kozmetika na bazi šipka je vedno bolj popularna pri potrošnikih, v losionih, kopelih, šamponih, balzamih za ustnice in kremah za obraz. Deluje pa tudi pomlajevalno, saj vpliva na pomladitev kože od znotraj, tako so gube na obrazu manj vidne.