Material, energija in informacija so trije osnovni stebri, na katerih je zgrajeno življenje. Satje čebel je sestavni del čebelje družine, ker imajo številne lastnosti njegove zgradbe pomembno vlogo pri usmerjanju snovi, energije in informacij v čebeljem panju. Kot okolje, ki so ga zgradile čebele, se je v evoluciji razvijalo tako kot organi ali značaj čebel.

Dolgo obdobje, ki ga čebele preživijo na satju, daje neskončno možnosti za sodelovanje, medsebojno vplivanje med posameznimi čebelami, skupinami čebel in satom, ki tako skupaj s čebeljo družino tvorita superorganizem. Tudi pašne čebele, ki letajo ven iz panja na pašo, po hrano, preživijo večino svojega časa na satju (90 %). Tako kot je zgodovina oz. evolucija oblikovala živčni sistem čebel, tako je oblikovala tudi gnezdo s satjem kot del povezane celote.

Čebele same proizvajajo material za satje s pomočjo osem skupin žlez, ki so parno nameščene na trebušni strani zadnjih štirih členov zadka. Čebele, ko so stare med 12 in 18 dnevi, so ob dobri paši spodbujene k izločanju voska, iz voska pa potem gradijo satje pri min. temperaturi med 28 in 30 °C. Ko se vosek izloči na površino telesa čebele delavke, se strdi v majhne, kot papir tanke luske. V ustih čebele s čeljustmi zgnetejo luske skupaj z izločki čeljustnih žlez tako, da se predelajo v zmes, s katero lahko čebele delajo.

Gradnjo satja lahko čebele začnejo hkrati na več koncih sata. Prirojeni odziv čebel, ki gradijo sat tako, da dodajajo kepice voska na že odloženega, ima za posledico hitro gradnjo debelih plasti voska. Čebele postopoma razvlečejo naloženi vosek v podolgovate celice, ločeni deli sata pa se srečajo tako natančno, da zlepa ni mogoče najti nepravilnosti v popolnem vzorcu celic. Na tej stopnji gradnje veliko čebel tvori živo verigo med robom grajenega sata in steno bivališča. Z nogami se povežejo in tako dolgo časa visijo, ne da bi se premikale. Pojav je še vedno nepojasnjen s strani znanstvenikov, čebelarji pa pravimo, da so 'čebele vzele mero'.

Kako, na kakšen način čebele naredijo popoln sat, saj menda ne znajo računati in preračunavati? Raziskave fiziologije čebel so dale odgovor, kako je mogoče doseči visečo in vzporedno organizacijo sata. Čebele ima na vseh členih nog in med posameznimi deli telesa blazinice čutilnih laskov. Ti se vzdražijo zaradi težnosti, kadar posamezni deli telesa nihajo kot nihalo ali pa kot vzvod drug proti drugemu.

S pomočjo čutil za težnost lahko čebele vzdržujejo konstrukcijo sata, ki je vertikalen in obrnjen od stropa navzdol. Razdalja med sati je posledica prostora, ki ga zavzema čebela, ko stoji na satu. Ulice med sati omogočajo srečanje in gibanje s hrbtom obrnjenih čebel druga proti drugi, pa tudi nadzorovanje klime v čebeljem gnezdu zaradi prehoda zraka skozi gnezdo.

Mehanizem, ki zagotavlja natančnost celične geometrije, poteka večinoma samodejno in prav v tem je genialnost konstrukcije sata. Kleč je v lastnostih voska kot 'aktivnega' gradbenega materiala. Ko se vosek meša, nastane snov s fizikalno lastnostjo tekočine, čeprav je videti trdna ob znižanju temperature. Fizikalne lastnosti voska in sposobnost čebel, da dvignejo temperaturo telesa na več kot 43 °C, so osnova za izgradnjo geometrično pravilnega sata.

Čebele uporabljajo svoje telo kot kroj, sprva cilindrične cevaste celice dobijo svojo značilno šesterokotno obliko šele potem, ko čebele dvignejo tempraturo voska na 37 – 40 °C. Tanke voščene stene se začno utekočinjati in rezultat je podoben, kot takrat, ko opazujemo dva milna mehurčka, ki se stakneta, skupne stene se popolnoma zravnajo. Čutilni organi, s katerimi čebele merijo temperaturo, ležijo v členkih njihovih tipalnic.

Postopoma tako nastaja kristalu podoben vzorec celic sata. Če pogledamo skozi sat proti svetlobi, dobimo občutek, da so dna celic sestavljena iz treh romboidov, a to je le svetlobna iluzija zaradi položaja polkrožnih zasnov za celice na drugi strani sata.

Sat pa ni sestavljen le iz voska. Čebele uporabljajo tudi smolo, ki jo nastrgajo na rastlinah in jo spravijo na stene ali v stene celic sata. S smolo čebele prilagajajo lastnosti posameznih delov sata namenu uporabe. Še posebej z dodatkom smol postane satje prva obrambna linija proti patogenim mikroorganizmom.

Vsaka celica v satu se lahko uporabi večkrat in zato lahko v različnem času vsebuje ličinke, cvetni prah ali med. V nasprotju z medonosnimi čebelami drugi graditelji satov (čmrlji, neželate čebele, ose …) drugi uporabljajo vsako celico le v en namen.

Zgornji robovi celic v satu se končajo z izbočenim robom. Nizkofrekvenčne vibracije teh robov, ki se raztezajo po satu, so pomembne pri izmenjavi informacij v čebeljem gnezdu med čebelami v popolni temi. Komunikacija deluje bolje na praznih celicah kot pa na trdni, ravni podlagi, pomembna pa je tudi temperatura, pri kateri čebele še lahko spravijo v nihanje mrežo na robovih celic.

Satovje čebel ima tako ne le strukturne lastnosti, ki so vredne posnemanja, npr. stabilnost ob minimalni porabi materiala, ampak ima za nekatere tehnologije tudi izjemno pomembne dinamične lastnosti. Lastnosti gradbenega materiala, arhitektura sata in vedenje čebel so odlično prilagojeni drug drugemu.

Satje se sčasoma spreminja, encimi, ki jih čebele vnašajo v panj, spremenijo njegovo strukturo, sčasoma pa se onečedi zaradi levov ličink, izločkov na območju zalege, cvetnega prahu in smol. Spremembe v vosku zavonjajo čebele s pomočjo tipalk. Zabeležena zgodovina v vosku, spominska sled v njem čebelam pomaga pri orientaciji v temi. Cvetni prah in medičino čebele raje pospravljajo v starejše kot pa v nove celice. Vosek pa ni le v panju, ampak tudi na čebelah; površina čebeljih teles je prekrita s tanko plastno voska, ki preprečuje izsuševanje.

Temperatura, zaznavanje temperature, pravilen odziv skupin čebel za ogrevanje, hlajenje in ventilacijo v prostoru panja je torej pomemben faktor pri gradnji satja. Tako lahko sklenemo, da čebele gradijo ne le z voskovnimi žlezami, ampak tudi s tipalkami in vsemi telesnimi deli čebeljega telesa, s čutili vonja in temperature … in vsega pač še vedno ne vemo. Prav slednje pa je čas čebelarjenja samega, doživljati čudež čebeljega življenja od blizu.