Lat.: Aster dumosus, Astereae

Ljudska imena: zvezdice, jesenske zvezdice, jesenske marjetke, nebine, astre ...

Obstaja več sto različnih vrst aster. Čeprav v sodobnem času večino novih vrst aster križajo v Ameriki, so to kljub vsemu cvetlice evroazijskega izvora. Njihovo ime izhaja iz stare grščine in pomeni »zvezda«.

Jesen na okrasnem vrtu je bila že v času naših babic povezana z astrami. Njihovi koški, združeni v cvetoče oblake najrazličnejših barv, preganjajo jesensko melanholijo. Botanično ime teh cvetic prihaja iz grške besede aster za zvezde, saj ljubki cvetki na ozadju rumenečih trav in listja grmovnic žarijo kot zvezdice.

Stari Grki so sploh imeli do aster skoraj mitični odnos. Cvetne liste aster so metali na ogenj v upanju, da jih bodo zaščitili pred kačami in pasjimi ugrizi. Astre se pojavljajo tudi v grški mitologiji. Ko je Zevs hotel s poplavami uničiti zemljo, je bila njegova hči Astraeja tako razburjenja, da je očeta prosila, naj jo spremeni v zvezdo. Oče ji je ugodil in ko je videla, koliko ljudi je umrlo zaradi poplav, je jokala, kjer pa je na zemljo padla njena solza, je zrasla roža – seveda astra. Zato so astre v Grčiji veljale za cvetlice bogov in so jih polagali na oltarje. Verovanje v magično moč aster se je preneslo tudi v germansko kulturo, v Franciji pa so jih dolgo imeli za Kristusove oči. V frankofonskih državah jih polagajo na grobove vojakov v želji, da bi bil potek bitke drugačen in vojaki ne bi padli. V japonskem simbolnem pomenu cvetlic pa je astra natančno to, kar pri nas pomeni spominčica – nikoli te ne bom pozabil.

V antiki, v dobi starogrške in rimske kulture, so jih zaradi zvezdaste oblike cvetov imenovali „Aster“.

Jezičasti cvetovi so obarvani belo, vijolično v različnih odtenkih, rožnato v različnih odtenkih,od pastelnih do žareče rožnatih barvnih odtenkov. Cvetovi so največkrat enojni, nekatere sorte pa imajo tudi polvrstnate in vrstnate (polnjene) cvetove. Različkom aster je skupna oblika cvetov, ki sploh niso cvetovi, pač pa botanično pravilno socvetja. Socvetja so sestavljena iz cele množice drobnih rumenih cvetkov, le po obodu 'cveta' so nameščeni raznobravni jezičasti cvetovi. Lahko so enojne kot marjetice ali vrstnate kot krizanteme. Celotno socvetje ima obliko, ki spominja na pravi cvet.

Vse astre so zelnate trajnice, katerim nadzemni del pozimi odmre in ponovno odženejo spomladi. Vse imajo suličaste liste.

Med astrami, ki jih gojimo na okrasnih vrtovih, najdemo predstavnike iz številnih kotičkov sveta. Najpogosteje sadimo križance. Večina aster je bolj ali manj invazivnih, ker se zlahka širijo pod površino, pa tudi zasejejo se rade v širino.

Nebine oz. astre obsegajo veliko število vrst in še več sort. Z njimi lahko pokrijemo cvetočo sezono vse od sredine pomladi do pozne jeseni, jesenske astre pa so ena od zadnjih obilnejših čebeljih paš. Astre prav manično privlačijo čebele v lepem in sončnem dnevu. Pogosto jih je na cvetkih tako veliko, da dobesedno brenči okrog aster in to je res čudovito doživetje. Kadar je jesen lepa in dolga, brez preveč dežja, se cvetenje jesenskih aster razvleče še daleč v oktober.

Cvet, ki po obliki malce spominja na marjetico, je v resnici socvetje, ki ga sestavljajo drobni rumeni cvetki v sredini. Posamezne vrste in sorte aster se med seboj razlikujejo po višini, velikosti in barvi cvetov in tudi času cvetenja. Na vrtovih so najbolj cenjene jesenske astre, čebelam pa pašejo poznopoletne in jesenske, ko v naravi jenjajo pašni viri.

Posledica raznolikosti aster oz. nebin je velik razpon v številu vrst trajnih in enoletnih rastlin, ki ga navajajo različni strokovnjaki – v naravi obsegajo od 250 do 600 vrst. Naravna rastišča imajo v Evropi, Severni Ameriki in Aziji.

V preteklosti je bilo priljubljeno sejanje enoletnih aster, zdaj pa se uveljavljajo trajnice različnih višin in oblik rast. Za vse je značilnost, da se hitro razraščajo, zato jih ne smemo saditi preblizu skupaj, na dve ali tri leta pa jih razsadimo. Pregosta rast povečuje možnost obolevanja. Večinoma so naprodaj medvrstni križanci najrazličnejših barv, od bele, različnih odtenkov rožnate in vijoličaste, vijoličastno modre do karminasto in vinsko rdeče.

Botanične vrste visokih aster v naravi celo presežejo višino dveh metrov, križanci pa segajo od 80 cm do poldrugega metra, včasih tudi nižje. Vrste z dlakavimi listi redkeje napade plesen.

Zgodnje sorte jesenskih aster prično s cvetenjem že konec avgusta, pozne cvetijo tudi še novembra, največ cvetenja pa lahko pričakujemo v septembru in oktobru.

Ko pozne jesenske astre zacvetijo, je to že zaključek vrtnarske sezone, je čas pobiranja zadnjih jesenskih pridelkov z vrta. Skupaj z zlato rjavim jesenskim listjem se astre poslavljajo.

Jesenske astre ljubijo sonce, dobro uspevajo v vrtni zemlji, prenesejo pa tudi sušo, nekaj moče ali sence. Če je sonca premalo, jih rada napade pepelasta plesen. Večina aster se zelo hitro razrašča, zato jih je dobro vsaj vsako tretje leto temeljito prepuliti takoj po cvetenju in po dežju. V času cvetenja, še posebej po dežju, rade poležejo, zato jih moramo pravočasno, že poleti privezati k oporam.

Če pri visokih astrah poganjke v začetku julija močno skrajšamo (tudi za polovico), se obrastejo po vsej višini, bujneje cvetijo in dosežejo nižjo končno višino. Oporo namestimo že spomladi, ko so poganjki še majhni, da jih pozneje ne poškodujemo. Pri vseh astrah podaljšamo cvetenje, če redno odstranjujemo ovenele cvetove. Pred zimo porežemo stebla visoko nad tlemi, saj jih odmrla stebla ščitijo pred zimskimi neprilikami, spodnje dele pa zastremo z malo komposta ali drobnejšega listja. Dokončno jih bomo očistili spomladi, preden bodo začele odganjati.

Večina jesenskih aster tvori cvetne popke šele takrat, ko se dnevi začnejo krajšati. Njihovi cvetki se v temačnem vremenu zaprejo. Najlepše so na polnem soncu, v nekoliko vlažni zemlji, v dobro odcednih in rodovitnih tleh, zato jim paše dognojevanje. V senci uspevajo, vendar tam poženejo višja stebla in naredijo manj cvetov.

Izdatno jih zalijemo le v dolgih sušnih obdobjih, sicer pa sušo v vročih poletnih mesecih dobro prenesejo.

Vsakih 2 – 3 let je potrebno odrasle rastline razdeliti. To je najbolje storiti spomladi ali jeseni po zaključenem cvetenju. Lahko jih tudi zelo enostavno prepulimo takoj po cvetenju po močnejšem deževju. Izpuljena stebla z vsaj malo koreninami prirežemo in presadimo ali podarimo.

Drug način za razmnoževanje aster je s pomočjo stebelnih potaknjencev, v aprilu in maju. Čeprav ob stebelnih potaknjencih navadno pomislimo na grmičevje, lahko z enakim načinom namnožimo tudi marsikatero zelnato trajnico. Nežno iz glavnega poganjka ostranimo približno 10 cm dolg stranski poganjek. Z ostrim nožem prirežemo konico poganjka in ga po potrebi skrajšamo. Odstranimo tudi nekaj nižje ležečih listov, ki bodo v loncu pod nivojem substrata in lahko zgnijejo. Poganjke potaknemo v dobro odceden substrat.

Jesenske astre v razcvetu napovejo hladnejše dneve in konec vrtnarske sezone. Čeprav je okrasni vrt jeseni navadno že mimo svojega vrhunca pa mu živahni cvetovi aster vlijejo novega življenja. Kot medovita rastlina so izrednega pomena – jesenski raj za oči in čebele, za zadnje čebelje paše pred zimo.

Razen tega, da učinkovito podaljšajo cvetočo sezono v pozno jesen, in so odlična jesenska paša za čebele (cvetni prah in medičina), so astre uporabne tudi kot cvetoča živa meja. Posadimo jih v vrsto v skupinah in obdamo z debelejšo žico iz obeh strani v višini 1,5 m in jesenske astre jo bodo že poleti prerasle z zelenilom, jeseni pa bo razcvetela živa meja prepolna čebelic.

Dobrodejne so za izgradnjo dobrih sosedskih odnosov, saj lahko vsako drugo ali tretje leto velikodušno razdelimo viške jesenskih aster, namesto da bi jih zmetali proč. Prav z vrta na vrt se namreč selijo najbolj tradicionalno razširjene dolgožive astre, saj gre navadno za stare sorte v nasprotju s kratkoživimi, ki jih kupimo cvetoče v lončkih in so bile vzgojene v rastlinjakih. Sosedje jih bodo veseli več kot eno sezono.