Za časa zgodnjega srednjega veka je bilo preseljevanje narodov v glavnem dokončano. Fevdalizem na pohodu z mrzličnim utrjevanjem svojega reda, gradovi in cerkve so rasle iz tal kot gobe po dežju, tudi samostani, ki naj bi širili krščansko vero med Slovani. Bilo je okoli leta 800. Na evropsko čebelarjenje so pomembno vplivali Slovani in Germani.

Potrebe po čebeljem vosku so se povečevale, zato je bila pridelava 'pospeševana' s predpisi in odredbami za domače ali hišno čebelarstvo v koših med Germani v SZ Evropi. Pravna določila so natančno urejala pravice in dolžnosti čebelarjev, še posebej glede lastništva rojev. Za krajo čebel so bile izredno ostre kazni, hudodelcu je lahko grozila tudi smrtna kazen, za manjše prekrške je bil ob roko. 50 udarcev s palico je bilo predpisano že za poskus kraje čebeljih panjev.

Na vzhodu je čebelarstvo ubiralo drugačna pota. V krajih, ki so jih zasedla slovanska plemena, se je udomačilo čebelarjenje v pravih 'panjih' živih dreves ali t.i. gozdno čebelarstvo, ki izvira iz prvotne zakarpatske domovine. Slovansko čebelarsko dediščino, tehniko gozdnega čebelarstva, so prevzeli Nemci, germanski knezi so k sebi klicali ali na silo dopolnjevali svoj čebelarski kader s slovanskimi čebelarji iz Karantanije in Poljske; leta 722 je vojvoda Tassilo III odpeljal v sužnost več naših najboljših čebelarjev, ki so nato čebelarili za bavarske cerkve in samostane. Osamljena čebelarska naselja so se najdlje upirala navalom germanizacije.

Germani so gozd izkoriščali pretežno za lov, Slovani pa še po čebelarski plati za pridobivanje medu in voska. Čebelji pridelki so bili dragocenejši in lažje je bilo trgovati z njimi kot z drevesnimi debli. Za kako pomembno gospodarsko panogo je šlo pove podatek, da so čebele pridelale preko dajatev oz. davkov vrgle upravi vojvodstva četrtino vseh dohodkov (primer iz Poljske).

Gospodarska enota v gozdu je običajno štela 60 izvotljenih in s čebelami naseljenih večinoma borovih dreves, ki jih je opravljal poklicni čebelar zakupnik, ravnati pa je moral tako, kot je zahteval zemljiški gospod. Zakup je bil navadno deden, zakupnik pa je imel ob čebelarjenju dovolj časa tudi za kmetovanje. Čebelar je pobiral med in vsako leto izdolbel nekaj novih panjev za roje. Čebelja drevesa so imela lastninski znak zakupnika.

Takratni gozdovi so bili v lastništvu kralja ali vazalov, oblasti pa so čebelarjenje radodarno pospeševale. Na področjih z razvitim čebelarstvom so nastajala združenja, čebelarski cehi, v katere so se morali vključiti vsi čebelarski najemniki iste zemljiške gosposke in se ravnati po cehovskih pravilih. Nekateri čebelarski cehi so vzdržali do 19. stoletja, nato pa so bili večinoma z ukrepi za varstvo gozdov v letu 1805 odpravljeni.

Srednjeveški čebelar seveda ni pasel čebele le v gozdu, nekaj klad, tedanjih čebeljih panjev, je stalo ali ležalo tudi blizu njegovega bivališča. Število klad v naseljenih okoljih je sčasoma naraščalo, število 'panjev' v gozdovih pa je upadalo.

Klada, ki je bila čebelji panj in izdolbena v živem drevesu je bistvo in počelo gozdnega čebelarstva, ker je natančen posnetek živega čebeljega drevesa. Kot tako je gozdno čebelarstvo resničen čebelarski spomenik slovanstva. Prav o načinu čebelarjenja v zgodnjem srednjem veku na ozemlju današnje Slovenije pa zeva praznina in imamo le bolj ali manj verodostjna ugibanja. Na podlagi pisnih virov lahko sklepamo, da se je domače čebelarstvo začelo razvijati v 13. stoletju iz prvotnih oblik gozdnega čebelarjenja, katerega so začeli opuščati.

Slabih tisoč let potem so bili fevdalni privilegiji odpravljeni po zaslugi cesarice Marije Terezije. Čebelarji so bili oproščeni vseh davščin, žal pa je na Kranjskem ostalo več ali manj vse po starem. Patent o pospeševanju in zaščiti čebelarstva je določal tudi ustanovitev čebelarskih šol in v času, ko je imela Madžarska odlično čebelarsko šolo in čebelarske učitelje, je naš Anton Janša učil čebelarjenja dunajsko gospodo, prej ko ne 'urbanega'.

Vir: L. Debevec, S čebelami in čebelarji skozi stoletja