Vprašanje je povsem na mestu, odgovor pa v našem prostoru domala nemogoč, saj tradicionalno čebelarimo v vsakem čebelnjaku drugače, vsak čebelar ima svojo čebelarsko prakso, na katero prisega. K temu pripomore še dejstvo, da smo na Slovenskem inovatorji po duši in številu delavnic ali garaž, da skoraj vsak čebelar poleg osnovnega gojenja čebel izdeluje vsaj še čebelje panje, najprej zase, potem še za trg, izdeluje vedno nove različice pitalnikov in vedno nove različice aplikatorjev 'zdravil'.

Morda bi pri nas lahko definirali za dobrega čebelarja tistega, ki uspešno krmari med svojimi zmožnostmi in veščinami ob več ali manj stalnem številu čebeljih družin, jih v redu opravlja in z njimi zasluži vsaj toliko, da pokrije vse stroške, vključno stroške lastnega dela. Definicija ne odgovarja na tipična čebelarska poizvedovanja med čebelarji: marec/april: imaš zalego, koliko je zalege in/ali avgust/september: si točil, koliko si točil?

Naravna selekcija poteka čisto potiho tudi med čebelarji, navsezadnje tudi med čebelami, čeprav čebelarimo pri nas z najboljšo čebelo, gre za osnove naravnih zakonov borbe za obstanek. Zmagujejo tisti, ki so boljši tako, da obstanejo na dolgi rok. Zato je treba tekmovati, brez prestanka, tako obstanejo vse vrste živih bitij. Tudi med čebelarji so borbe, za paše, za dobre medarice, za kupce … Vsi bi radi spoznali vse skrivnosti tistega, ki je najuspešnejši in najboljši, pa ne zato, da bi se po njem ravnali, ampak zato, da bi ga presegli. Tudi to je v redu, če ni hudobije ob tem, tako napreduje čebelarstvo.

Pozitivna plat nenehne borbe za titulo najboljšega čebelarja je mogoča, če poznamo pravila tekme. Ta se nenehno spreminjajo in so odvisna od stremljenj in vodenja čebelarske politike. V demokraciji se ta reč lahko spremeni preko noči in se ni preveč zanašati na deklarirane opredelitve. Ostane tista tekmovalnost, ki je bila nakazana že zgoraj: tekmovanje s samim seboj! Postaviti je treba pravila, ki jih v prvem koraku stlačimo v letni čebelarski načrt in vgradimo v dolgoročno smer razvoja svojega čebelarstva. Drugi korak obsega množico korakov za vsak dan, treba je voditi evidence, dnevniške zapise, statistike, iz katerih je razvidno, ali čebelarstvo napreduje v smeri začrtanih ciljev. Realizacija načrtov je tista, ki loči dobrega čebelarja od slabega, ki loči zmagovalca od poraženca. Zapiski so lahko zelo različni od čebelarja do čebelarja; eni zapisujejo vse mogoče, kar bi morda nekoč prišlo prav ali pa bi bilo vsaj zanimivo iz retrospektive; drugi zapišejo kar se da malo, zgolj pomembne reči, ali pa še teh ne, češ, saj si lahko zapomnim. Dobro je najti ravnovesje med veliko in premalo.

Čebelja družina, ki je živela v panju letos, nima dosti veze s tisto, ki bo uspešno izzimljena v istem panju naslednjo pomlad. Kakšna bo šele postala ta družina, recimo v marcu, je odvisno od velike množice večinoma vnaprej nepredvidljivih faktorjev. Spomladi, ko ugotovimo perspektivnost čebelje družine, zato vzamemo zanjo nov panjski list in najprej prepišemo bistvene podatke o njej iz prejšnjega leta. Za AŽ panj v čebelnjaku ga pritrdimo zadaj na vrata, za nakladne panje ga vtaknemo pod streho, morda kar skupaj z navadnim svinčnikom.

Čebelnjak vedno opazujemo najprej v celoti in se šele potem posvečamo vsaki posamezni družini. Povprečje celote nam poda kolikor toliko zanesljivo izhodišče, nulto mero za posamezne družine v prihodnji sezoni.

Zalega, ki je prisotna v panju ob prvem spomladanskem pregledu (okrog sredine marca), je odraz vseh opravil iz prejšnjega leta, kako so bili posegi v panj uspešni, kakšen je bil uspeh tretiranja proti varozi, kako uspešno je bila čebelja družina zazimljena, je bilo vse v redu izvedeno – ali je morda povprečno stanje zalege v čebelnjaku glede na lansko nižje, ali so družine na isti presečni datum v povprečju zmogljivejše? Rezultat je merljiv v številkah in eksaktno prikaže dobrega ali slabega čebelarja in dovolj realno poda uporaben podatek – o zdravih in močnih družinah.

Dlaka v jajcu se vedno zlahka najde in pri povprečjih so ta dlaka odmrle čebelje družine. Čebelarski strokovnjaki ponavljajo, da je 10 % padlih družin sprejemljivo in še ni panike, zato eminentni čebelarji priznajo od 0 do 10 % izgub. Do absolutnega podatka pridemo tako, da v izračunu upoštevamo tudi število padlih družin z 0 zalege. Absolutni podatek (samo za čebelarjeve oči) zna pomeniti, da čebelarjenje ni bilo tako zelo uspešno, kot bi čebelar želel, torej se preprosto z njim ne strinja, ga zamolči ali 'samo' priredi za javno rabo. Zamolčanje zna delati sive lase mladim čebelarjem oz. začetnikom. Tudi ni preprosto določiti števila zaleženih satov, ker je zalege na enem satu zelo veliko, na drugem malo, da bi pa z metrom šarili po čebeljem gnezdu sredi marca, pa pač ne gre, ni zdravo za čebeljo družino. Zato si mero zalege določi čebelar sam najbolj preprosto s svojo dlanjo z razprtimi prsti – ena taka dlan je en sat zalege, tako bo čebelar vsaj zase vsako pomlad vedel, pri čem je.

V čebelarstvu in med čebelarji živijo tudi pravljice, čarovnije in podobno o podatkih za iztočene količine medu, ki tudi znajo delati sive lase, pa ne le začetnikom temveč tudi sosednjim čebelarjem.

Povprečje donosa na panj je resnično le v primeru, da se upošteva vse panje in ne le tistih, ki so bili deklarirani za pridobitne ali prevažani na pašo. Tukaj pridemo do različnih poimenovanj za družine oz. panje: gospodarske ali ekonomske, pridobitne, pomožne, rezervne in morda še kakšno. Vse te družine v enovitem čebelarstvu prispevajo na različne načine do medu v sodih, saj je bilo treba izbrane gospodarske družine formirati, jih pripraviti na pašo, jih ojačati in pripraviti s pomočjo tistih, ki so oslabljene ostale doma.

Povprečje donosov na družino pokaže, kako dober je čebelar v aktivnem delu sezone, kako je reševal težave, o čebelarski izkušenosti. Seveda leto ni letu enako, ker je čebelarstvo izrazito odvisno od okoljskih dejavnikov, a ti so v danem času enaki za vse čebelarje.

Že samo ta dva podatka – število zaleženih satov in število kilogramov medu po panju – sta povsem dovoljšnja za oceno opravljenega dela in merjenje napredka čebelarstva po posameznih letih. Brž lahko izpostavimo, da število čebeljih družin ni bistveno, ker se podatke obdela v povprečjih, preračunanih na eno družino.

Zdaj smo se znašli iz oči v oči s svojo podobo dobrega ali slabega čebelarja, seveda, če so bili preračunavani podatki realni. Za sebe torej moremo preračunati svoje čebelarjenje, primerjati z drugimi se je pa nemogoče, ker ni pričakovati, da bodo evidence enake in točne. Zavest dobrega čebelarja pa je dobra tudi v primeru, če številke niso 'dobre', slab čebelar namreč ne vodi statistike svojih (ne)uspehov, govori na pamet in za svoje trditve ali samohvale nima argumentov.

Prekopicevanje med zaključki in načrti je bilo to, med željami in rezultati, med zapisi in po selektivnem spominu, ki je praviloma čebelarju prijazen. Pa nič o dobri čebelarski praksi ...