Družina je bistven dejavnik družinskega podjetništva, je zmagovalen superorganizem, ki deluje v dobro vseh članov družine. Čebelja družina deluje horizontalno in vertikalno družinsko na vseh ravneh, skupno kot družina in posamično kot en družinski član. V organiziranosti ljudi bi jo morda lahko pogojno primerjali z zadružništvom, ali na nivoju človeške rodbine v daljni preteklosti.

Če vzamemo, da čebele razmišljajo, potem to naredijo kot množica, ki razmišlja kot eden. Znajo uporabljati znakovni jezik in so zato poleg človeka ene redkih živali, ki se sporazumevajo s pomočjo simbolov, s plesom npr. znajo povsem natančno razložiti čebelam v panju, kje so našle hrano. Čebelarji si ne domišljamo, da povsem razumemo vse njihove simbole in se sprijaznimo, da jih lahko predvsem občudujemo, jih opisujemo v prispodobah in hvaležno opazujemo ta zapletena, čudovita bitja in njihovo do skrajnosti organizirano skupnost.

Marljive čebele imajo super organizirano družinsko podjetništvo v pridelovanju čebeljih pridelkov in svoje bogastvo dobesedno prinašajo vkup po kapljicah. Do zimskega počitka so vpete v delo vse generacije čebel, od zimskih čebel, ki so bile izležene na prejšnjo jesen in živijo dolge zimske mesece, do prvih pomladih, ki žive le nekaj dni, do dolgoživih pomladnih in poletnih, ki žive nekaj tednov, do nove generacije zimskih čebel, ki bodo preživele zimo in zadnjih jesenskih, ki bodo spet živele le nekaj dni – vse delajo posredno ali neposredno za medene zaloge v čebeljem bivališču.

Čebelja družina je velika za človeško mero, saj je v enem bivališču skupaj približno 15 – 60.000 tisoč čebeljih članov. Matica zalega jajčeca, iz katerih se izlegajo čebele delavke in troti. Čebele delavke v prvih dneh čistijo satje in panj in krmijo mlade ličinke z matičnim mlečkom. Vse izležene čebele delavke preživijo prve tri tedne v temi panja in opravljajo hišna dela. Ko so stare približno deset dni, začno aktivno sodelovati pri pridelavi medu.

V resnici čebele pridelajo med, zunaj panja, tam dobijo surovino zanj, medičino. Sladek medičinski sok se v drobnih kapljicah izloča v medovnikih žužkocvetnih rastlin, čebele ga posrkajo v svoje medne golše, kjer se razgradijo sladkorji. V panju izbljuvajo predelano vsebino golše in jo ventilirajo, tako da s krili ustvarjajo zračni tok, da pospešijo izhlapevanje vode. Za pol kilograma medu iz bele detelje, po kateri radi hodimo ljudje, morajo čebele obiskati skoraj 9 milijonov cvetkov.

Medičino prinašajo v panj čebele, ki so starejše od treh tednov. Pašna čebela prinese v panj že delno predelano medičino v svojem mednem želodčku in jo preda eni ali dvema mladima čebelama delavkama v panju. Mlade čebele medičino izsrkajo iz ust pašne čebele in jo z encimi nato predelujejo v svojih ustih nekaj minut do pol ure. Gostenje medu poteka tako, da čebele večkrat izbljuvajo kapljico medičine, da se suši na zraku in jo nato spet pogoltnejo, obenem pa vanjo dodajajo številne encime, encimi postopoma razgradijo sestavljene sladkorje v medičini na enostavne sladkorje in zato postane medičina lahko prebavljiva. Včasih že s to medičino hranijo ličinke in druge čebele, večinoma pa gre medičina v postopek nadaljnje predelave v med.

Med predelavo medičine v med si jo čebele večkrat izmenjujejo in prenašajo iz enega sata v drugega, iz ene celice v drugo. To opravijo tako, da medičino nekje znova posrkajo in jo nato drugje izbljuvajo, ji vedno znova dodajajo izločke žlez, med tem pa jo z ventiliranjem s krili sušijo v satnih celicah. Postopoma postaja tekoči sirup bolj gost in vedno bolj podoben končnemu izdelku, medu in varen pred bakterijskimi okužbami.

Tako predelano medičino, ki ji zdaj že lahko rečemo med, čebele shranijo v celicah satja. Tu se potem nadaljuje zorenje medu. Do vrha napolnjene celice satja čebele pokrijejo z voščenimi pokrovci. Primeren čas za točenje medu iz satov je, ko so ti do 2/3 pokriti s takimi pokrovci.

Z iskanjem pašnih virov se ubadajo le nekatere izkušene pašne čebele skavtke, svoje delo pa opravljajo pač z letanjem od cveta do cveta in prepoznavajo kemične signale, s katerimi se ponujajo rastline v opraševanje in signale, ki jih tam puščajo druge čebele, recimo: ta cvetna čaša je danes že prazna …

Medičina je povsem naraven vir, ki ga morajo čebele v teku proizvodnje šele predelati v med, saj vsebuje do 80 % vode in v preostalem trdnejšem delu sestavljene sladkorje. Čebele imajo za srkanje medičine iz cveta prav za ta namen zelo dolg jeziček kot cevčica. Imajo dva želodčka, ločena z zaporo, v mednem želodčku prenašajo nasrkano medičino od cveta v panj. Čebela mora obiskati 100 do 1.500 cvetov, da bi napolnila medni želodček in vsebina polnega tehta 70 mg, skoraj toliko kot čebela sama.

V času glavne paše izleti čebela iz panja 7 – 17-krat na dan, pri čemer za vsak polet porabi približno pol ure, odvisno od razdalje do paše. Na vsakem od svojih poletov v medenem želodčku prinese 50-70 mg medičine, za pridelavo 1 kg medu pa je potrebnih 3 – 4 kg medičine. Za 1 sat zrelega pokritega medu čebele potrebujejo veliko prostora v panju, prenašajo ga kar med 2 – 3 sati, da se medičina sploh more zgostiti in dozoreti.

Tako nekako poteka družinsko podjetništvo pri čebelah.

In kaj med vsem tem časom počne čebelar ali čebelarka? Potrpežljivo čaka in da čebelam mir.