Na začetku je običajno beseda, zato na začetku, jasno in kratko najprej o besedi, ker gre za tujko v splošni rabi: kriza, gr. krisis, iz krinein = odločiti kaj. Torej ne gre za krizo, ampak za odločanje! Kriza se nanaša na odločitev, nevarno stanje ali odločilni preobrat v bolezni.

Čebelarji, pa tudi čebelarska društva in zveze čebelarskih društev (ker združujejo 'dela in sredstva' čebelarskih društev) se povsem realno mnogokrat srečujemo s problemi – posamično in skupno. Probleme povzročajo spremembe tako v okolju, kot tudi znotraj njega in za dober vpogled (informiranost) je nujno upoštevati oboje kar najbolj hkrati in povezano.

Spremembe so stalnica življenja, na pojav in intenziteto največkrat nimamo vpliva. Lahko pa nenadejanost dogodkov računamo in se nanje pripravimo, podobno kot je to dobro pripravljeno v Smernicah dobrih navad v čebelarstvu na načelih sistema HACCP. Čebelarske smernice in obrazci nam bistveno olajšajo analizo tveganj kritičnih kontrolnih točk v čebelarstvu.

Podobno je s kriznim reševanjem problemov, ki je lahko bolj ali manj uspešno, pač glede na to, v kolikšni meri lahko predvidimo različne 'krize' in kako so odločamo, ko do krize pride. Dobro načrtovanje čebelarstva je samoumevno, saj le tako pridemo tudi do učinkovitega obvladovanja tveganj. Vsak čebelar in čebelarska organizacija mora biti pripravljen na krizo, saj se v nasprotnem primeru hitro znajdemo v situaciji, ko ne moremo več normalno delovati, čebelariti in prodajati čebelje pridelke. Če ne reagiramo pravočasno in pravilno, lahko krizna situacija čebelarstvo pripelje do propada.

Da bi se izognili nastanku kriz, je pomembno vsako krizo dobro analizirati. To je edini način, da se bomo znali spopasti z obstoječo krizo in se izognili tistim, ki nam grozijo v prihodnje. Potrebno je široko znanje, strokovna usposobljenost in informiranost oz. razumevanje vzročnih zvez kriznega dogodka za uspešno obvladovanje in preprečevanje kriz.

Glavni vzroki za nastanek krize so navadno nedoseganje uspešnosti poslovanja nekoga v čebelarski verigi, lahko smo to mi sami, morda je nekdo v medeni ali manj medeni verigi. Vzroki za krize so lahko še razlike v delovanju odločevalcev, financiranju ipd. Do trenutka, ko nekaj ali nekdo 'izbije sodu dno' in do krize še ni prišlo, se lahko čebelarstvo zaščiti na različne načine, recimo s situacijskim planiranjem, s strateškim planiranjem, z analizo možnih scenarijev ali analizo možnih izhodov. Kadar do krize že pride, je najbolje reševanje krize prepustiti izvajanju kriznega managementa (če obstaja!).

Krizni management vedno bolj pridobiva na pomenu tudi v čebelarstvu (podnebne spremembe, zdravje čebel, prehranski viri čebel, politika in gospodarstvo, pričakovanja, delitev moči …), saj je od njega odvisna uspešnost ali neuspešnost čebelarstva, ko je kriza. Brez odločanja in komuniciranja pa ne gre, ali pa gre od slabega na slabše (po Murphyju).

Krizno komuniciranje pomeni obvladovanje krize s primernimi orodji. Zahteva usklajeno delovanje majhnega števila predstavnikov tistih, ki jih kriza zadeva (praviloma vodja, predstavnik za stike za javnostmi in tista oseba, ki jo kriza neposredno zadeva). Odgovor na krizo mora biti jasno sporočilo čebelarja ali skupine čebelarjev, podprto s konkretnimi in neizpodbitnimi dejstvi. Hitrost odziva je ključna, zato vnaprej pripravljen scenarij za morebitno krizo zelo olajša pravilno ravnanje.

Uporabna orodja za reševanje kriz so krizni načrt za posamični dogodek, predhodna določitev ključnih javnost in možnosti za kontakt z njimi, jasno izoblikovano sporočilo, uporaba konkretnih podatkov oz. dokumentov za podporo sporočilu in možnost širjenja informacij med posameznimi ključnimi občinstvi.

V primeru čebelarskih kriz je lahko precej vpletenih v javnost: vsi čebelarji, vse čebelarske nevladne organizacije, krovna organizacija, sponzorji in donatorji, predstavniki oblasti ter mediji. Uporabniki morajo dobiti prve informacije od čebelarjev in ne od uradnikov ali celo medijev.

Na vprašanja novinarjev ob kriznih dogodkih odgovarjamo po tehtnem premisleku, kaj sploh želimo javnosti sporočiti oziroma ob že izoblikovanem sporočilu. Novinarskim vprašanjem po tele­fonu se vedno lahko začasno izognemo (trenutno ne morem govoriti, na vprašanja bomo nemudoma odgovorili pisno ali vas pokličemo nazaj, vprašanja bomo posredovali odgovorni osebi). Pisni odgovor zmanjša možnost citiranja izven konteksta.

Pri komuniciranju z novinarji imamo pred vsako izjavo pravico vedeti: o čem bo govoril prispevek in kakšna bodo okvirna vprašanja; za kateri medij dela novinar, njegovo ime, kdaj bo prispevek objavljen; kdo poleg nas še nastopa v prispevku, na kakšen način obravnava nas in naše delo.

Novinarska praksa in zakon o medijih omogočata odziv na vsak objavljen prispevek, kot pravico do popravka ali odgovora. Vsakdo ima pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega ob­vestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes. S tem ni mišljeno zgolj popravljanje napačnih ali neresničnih navedb, ampak tudi navajanje dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali bistveno dopolnjuje navedbe v besedilu.