Corylus avellana, navadna evropska leska, gospodarsko pomembna rastlina zaradi lešnikov in čebelje paše (prvi cvetni prah). Ime leske izhaja iz grščine: kóris – čelada, zaradi listnatega ovoja, ki ovija plod. Leska je pri nas najpogostejši grm in zacveti še preden ji zrastejo listi.

Leska ali lešniki? Oboje je krasno, lešniki in leskov grm ali drevo imajo svoje benefite na človeka, živali in biodiverziteto v domačem vrtu. Leskove masti smo deležni, če delamo grdobije, pa nas potem kdo namaže z njo za kazen (z leskovo šibo po riti). Ljudska pesem gre takole: … grdobe grde paglave, masti ste vredni leskove ...

Z vitamini in minerali bogati plodovi leske – lešniki – nas razveselijo konec poletja ali v začetku jeseni, in lahko si jih privoščimo svoje, domače. Tekmovali bomo pač z vevericami po sistemu: kdor prej pride, prej melje. Leska je tudi zdravilna rastlina. V resnici ima mnoge uporabne vrednosti, od transformacije v košare ali koše do vzgojne metode.

Leska je pionirska vrsta in zarašča opuščene kmetijske površine. Je ena najprilagodljivejših sadnih vrst. V gozdu preprečuje erozijo in izsuševanje tal, z odpadlim listjem pa izboljšuje njihovo sestavo. Pomembno vlogo ima na gozdnem robu, kjer varuje gozd pred vetrolomi. Rastlina je dvospolna in enodomna.

Lesko v naravi srečamo kot bohoten listopadni grm (4 – 8 m) z močno razvejano in gosto krošnjo ob gozdnem robu ali na zaraščenih kmetijskih površinah. Razširjena je po Evropi, pa tudi v severozahodni Afriki. Pri nas uspeva do nadmorske višine cca 1000 m, na vseh pridelovalnih območjih, tudi na gorenjskem mrazu in na primorski vročini, samo na plitvih in suhih kraških tleh se ni udomačila.

Cvetenje je za večino ljudi težko pričakovan dogodek. Med grmastmi predstavniki, ki med prvimi zacvetijo pri nas in svoje cvetne vrste odprejo še pred pomladjo, je prav zanesljivo leska. Mačice, na katerih včasih že januarja čebele najdejo prvi cvetni prah, so združeni moški cvetovi. Razvijejo se poleti in prezimijo, ob močnejšem mrazu se zaprejo in počakajo na toplejše čase, zgodaj spomladi pa se začno daljšati in iz njih se začne vsipati cvetni prah. Ko se v marčevskem vetru razpotegnejo in zaplapolajo, so resnično zanimivi.

V cvetnih brstih se skrivajo ženski cvetovi, iz katerih izraščajo majhne rdeče brazde, razvijejo se kasneje, februarja ali marca in iz teh 'nastanejo' lešniki. Iz cvetov se razvijejo lešniki, ki rastejo v skupinah od 1 do 5 skupaj. Leska cveti od februarja do aprila, je vetrocvetka in čebel v resnici ne rabi za oploditev, pride pa zelo prav čebelam, ki na mačicah najdejo prvi cvetni prah, neobhoden za mladi zarod v panju.

Gojenje, razmnoževanje – najprimernejši čas za sajenje leske je jeseni. Bolje je zasaditi v vrtu dve vrsti leske, ker največkrat leskovi grmi niso samooplodni. Razmnožujemo s potaknjenci, koreninskimi izrastki ali cepimo na divjo lesko, rodila bo čez tri ali štiri leta. Leska ima rada sveža in globoka peščeno ilovnata tla, bogata s hranili, ker ima plitek koreninski sistem. Navadno so za lesko primerna tla, na katerih uspevajo jablana, slive, oljka, mandelj, vinska trta in podobno. Leska ne potrebuje opore.

Na vrtu jo posadimo na sončno mesto, lepo se poda v kot vrta, z leskovim grmom lahko zakrijemo kompostni kup ali nam služi za senco. Vzdolž ceste, ob robu vrta ali naq neizkoriščeni brežini posadimo leskovo živo mejo. Za nasad izberemo dobro osvetljena JV, Z ali JZ pobočja gričev do nadmorske višini 500 m.

Sadilna razdalja je odvisna predvsem od sorte, nagiba parcele, rodovitnosti tal in gojitvene oblike. Lesko lahko oblikujemo v grm ali drevo; prednost drevesa pred grmom je v lažji obdelavi tal in vzdrževanju čiste površine v vrsti. V živi meji bo razdalja med sadikami 2 – 3 m. Leske v obliki grmov se bodo hitreje sklenile in bo leska služila kot vetrozaščitni pas ali ograja, pridelek pa bo manjši.

Proti voluharju sadimo sadiko v zaščitno mrežo, na večjih površinah zaplinjamo voluharjeve rove, nastavimo vabe in odganjalce … Leske moramo ograditi zaradi zajcev (zeleni poganjki) in srnjadi (drgnjenje rogovja ob olesenele ogrodne veje ali deblo).

V senci ne bo dobro uspela, ker je rastlina sonca, ima pa rada zalivanje v suši. Nizke temperature v redu prenaša. Ne prenaša dobro podnebja z velikimi nihanji temperatur med dnevom in nočjo ter med zimo in poletjem. Rodi na do 20 cm dolgih poganjkih, zato pazimo, da grma preveč ne krajšamo, pregoste pa režemo konec januarja ali v začetku februarja. Grmasto ogrodje rabi do 8 ogrodnih vej, ki naj bodo osvetljene, torej grm čistimo tudi odznotraj; junija ali v začetku julija odstranimo koreninske izrastke. Gnojimo zmerno, dodajamo zastirko iz lubja ali pokošene trave.

Črvivost plodov povzroča lešnikar, lesko napadata zelena in listnata uš, leskova pršica, ukrepamo z insekticidi, kupujemo zdrave sadike in odporne sorte.

Listi so hrana za gosenice številnih metuljev. Z lešniki se prehranjujejo številne živali. Les leske se uporablja za izdelavo košev, grabelj, košar, za kurjavo, za gradnjo zasilnih bivališč, leskove palice uporabimo za pečenje, puščice in kopja, zobotrebce – les uporabimo za izdelavo česarkoli, a s precej omejenim rokom trajanja.

Leska je tudi zdravilna – pa ne samo v obliki leskove masti. Sveži leskovi listi zaustavljajo drisko – tako rekoč na licu mesta. Pater Simon Ašič priporoča, da liste v primeru driske pojemo surove, najbolje na kosu kruha, ve pa tudi, da so zdravilne tudi mačice in lubje. Mačice so koristne proti gripi in pljučnici, ker povzročajo potenje, čaj iz listov in lubja pa zdravi golenske razjede, hemeroide in ustavlja drisko – če nas ta preseneti v naravi lahko pojemo kar surove liste.

Plodovi - lešniki so oreški dolgi do 2 cm, v nekaterih primerih tudi do 2,5 cm, če so pogoji za rast ugodni. Plodove leske, torej lešnike, obiramo od konca avgusta do konca septembra. Zreli so takrat, ko se obarvajo rjavo in z lahkoto odpadejo. Zreli lešniki bodo sami odpadli, če grm stresemo.

Lešniki so zaradi svojih vsebnosti pravi eliksir zdravja, paziti pa je treba na količino, ker so tudi precej kalorični. Uporabljamo jih v kulinariki, predvsem za sladice in so eno močnejših živil.

Številne klinične raziskave so pokazale, da imajo močno antioksidativno delovanje in varujejo pred rakom. Vplivajo na znižanje holesterola in s tem na manjši pojav bolezni srca in ožilja. Imajo tudi protivnetno delovanje. Dobre, nenasičene maščobe pomagajo vzdrževati telesno težo in preprečujejo debelost, še posebej, če z lešniki nadomestimo del preostalih zaužitih maščob.

Če lešnikov ne moremo pridelati doma, ker nimamo leske v vrtu ali nam jih pojedo veverice, potem lešnike lahko kupimo: izberemo tiste v lupini, ker dlje zdržijo. Na lupini naj ne bo luknjic ali razpok, ker takšen verjetno ni več užiten, če ga potresemo in pri tem jedrce slišimo, je tudi prestar in zanič. Oluščene ali zmlete lesđšnike moramo porabiti naglo, ker zdržijo malo časa na sobni temperaturi. Hranimo jih v hladilniku v dobro zaprti posodi ali pa v zmrzovalniku.

Če hočemo lešnikom odstraniti rjavo kožico, jih stresemo na pekač in damo v pečico za nekaj minut, na vroče, potem jih bomo zlahka olupili.

Preteklost: Leska sodi v družino brezovk, ki naj bi se razvile pred 70 mio leti v kredi na Kitajskem. To območje je imelo takrat sredozemsko podnebje zaradi bližine Tetijskega oceana, verjetno do zgodnjega tericiarja.

Lešnikar: Prileti na lesko, odtrga lešnik, ga stre s svojim ostrim kljunom in poje hranljivo jedrce. Potem odtrga še en lešnik in z njim v kljunu odleti. Lešniki so za lešnikarje (krekovte) pomembna hrana, zato so dobili ime lešnikar. Pred zimo si pripravijo zalogo hrane, lešnike na različnih krajih zakopljejo in jih poiščejo, ko so lačni. Imajo zelo dober spomin, zato zakopane lešnike najdejo tudi pod snegom.