O bučelah – to so čebele posebne vrste, tiste, ki bučijo, pa so jim kmetijci rekli 'bučele' – so nekoč veliko pisali v kmetijskih časopisih, objavljali so nasvete za rejo čebel, kako postopati s čebelami in tudi, da je v čebelah velik in zlahka zaslužen denar. Čebelam še danes sem ter tje kdo reče bučele (predvsem Gorenjci), le velikih denarjev ni več od njih!

Pisalo se je leto 1887, ko so 'svetovalci' že ugotavljali, da ni tako, da bi med kar sam od sebe tekel iz panjev, da je treba za čebele tudi kaj več postoriti, kot le pred ulnjakom kaditi pipo. Uvideli so, da na večih krajih zmanjka paše takoj potem, ko travniško cvetje odcveti, še prej pa, 'kedar pade trava pod koso'. Takrat pa seveda ni nabiranja strdi, čeprav bi bilo prav poletje najbolj pripravno za tisto nabiranje. Čebelarji, pravzaprav 'bučelarji' so vselej veseli, če jim pride pod roke kaj takšnega, da dajo čebelam za nabiranje. Medovite rastline bi to lahko bile danes, takrat pa so jim rekli 'zelišča'.

Svetovalci v Slovenskem gospodarju so s prstom pokazali na tista zelišča, ki dajo čebelam dobre paše, ob tem pa imajo še čudovito lastnost, da jih je mogoče pripraviti k cvetenju takrat, ko je čebelarju po volji in v naravi ni hrane za čebele. Še več, svetovali so, naj se zelišča sejejo in sadijo posamič ali raztresena med drugo 'silje'. Tako posevkom niso v škodo, čebelam pa dajejo prijetno pašo.

Zelišča, ki so prijazna in rada dajo kaj od sebe in je zanje mogoče dobiti poceni seme, pa še primerna so prav nalašč za čebele, so bila: boreč, balzamica (melilotus coeruleus), facelka (phacella tanacetifolia) in dišeča reseda. Seme teh zelišč naj bi se tista leta 19. stoletja dobilo v vsaki semenariji.

Našteta zelišča vzdrže le leto dni, so enoletna, mogoče jih je saditi ob pletju ali okopavanju krompirja, koruze ipd. Razcveto se prej ali slej, glede na lego polja in toploto, poleti in v jeseni, in takrat dajo čebelam veliko sladke hrane. Kdor ima možnost, da spravi seme v zemljo že marca ali aprila, temu bi zelišča cvetela v juliju in avgustu.

Iz povedanega se vidi, da ima pri zeliščih človek čas cvetenja v svojih rokah in to je zanj veliko vredno. Nekaj zelišč je tudi takšnih, ki zdrže več let, so trajnice in so tudi dobra za čebele. Tako zelišče je gadovec (echium vulgare). Veliko let dobro uspeva na kamnitih, suhih tleh, lahko celo podivja na pustih, neobdelanih krajih. Cvete poleti in jeseni, zato je prav imenitno za čebele.

Potem je še orjaška strdenica (melilotus alba altissima), danes jo imenujemo bela medena detelja in v resnici njen vonj spominja na strd, zato strdenica, pa tudi velike rasti je, celo orjaška na bolj izdatnih tleh. Ima obilo cvetja, posejemo jo kjerkoli in ko podivja, ni treba več skrbeti zanjo.

Veliko je še podobnih zelišč in kako prav store čebelarji, če jih sejejo, tako čebelam olajšajo delo in sebi pa odpravijo mariskaterikrat škodo. Brez truda ni čuda!

Tako so svetovali v časopisih nekoč, ko je bilo vse res, kar je bilo zapisano! Dandanašnji iščemo izdatnejše paše in medovite zasaditve v bistvu za večje donose medu, ker vsi radi med jemo, čebele pa dobijo cukr … Vendar ne vsi, ne vsi čebelarji, ker želimo močne, zdrave in site bučele, ki bučijo, da kar buči okrog čebelnjakov!

Vir: Slovenski gospodar, 1887 (izhajal je večinoma tedensko v Mariboru).