MEDVED IN BUČELE

Medved je hodil po gozdu med mogočnim stoletnim drevjem in iztikal za plenom. Pritikal je glavo k zemlji in jo zopet dvigal. Nekaj je zasledil – bučele so nekje. Jel je koračiti dalje, a vedno hitreje, ker mu je bil izvrsten nos porok, da ne izgreši zaželjenega plena.

Obstane blizu orjaškega drevesa. Oči se mu živo posvetijo in se poželjivo vpro v deblo, ki je imelo malo odprtino, skozi katero so se pridno vrstile trudoljubne bučele. Nekaj časa stoji kakor pribit: nato pa se počasi bliža svojemu cilju in mrmra dobrovoljno: „Danes sem jo pa iztaknil! To bode sladčica!“

Oblastno se vstopi pred votlo drevo. Tedaj pa začne z osornim glasom: „Ve, bučele, ste tatice! Nabirate med po mojem gozdu in po mojih cveticah, pa me niti ne vprašate, če smete. Odračunite mi takoj dolžno desetino, sicer vas zmastim z medom vred!“

„Povedale bodemo kraljici!“ zakličejo bučele in odhite v panj.

„Nočem kraljičine milosti, jaz zahtevam svojo reč!“ rohni medved in izkuša vtakniti v vhodno luknjo svojo rejeno taco; to ne gre!

„Kdo je?“ se oglasi močna straža za vhodom in resnobno stopi na dan.

„Gospodar tega okrožja!“ zareži medved. „Zahtevam desetino; toda ker se tako prezirljivo vedete in odvračate desetino, zato bodem porabil silo!“

„Torej sovražnik!“ zašepeta straža in en oddelek odhiti v panj.

Medved pa zopet izkuša spraviti taco v vhod ter ga povečati kolikor mogoče; toda panj je bil še v najkrepkejših letih in se ni nič zmenil za medvedov poizkus.

Medtem pa sprejme medveda straža z vso strogostjo. Medved je odbijal napade v divji jezi: otepa in mahal je s tacama okrog sebe in rentačil silno.

„Sovražnik! Sestre, na noge, naboj!“ zahrumel je po panju bojni glas došlega stražnega oddelka. Tedaj pa je završalo in zabučalo v panju. Vse je drlo skozi vhod, da se čim preje spopade z nevarnim sovražnikom. Tako se je ta hrabra vojska urno vsipala na kosmatinca, da je medvedu postajalo vroče.

Skoro je medved plesal in se vrtil pred panjem tako, da je postal kar vrtoglav. Sovražnik pa ga je napadal v vedno večjem številu. Zdajci se mu pa zapodi ena tolpa kar naravnost v oči!

„Dosti imam! Danes sem jo pa res iztaknil!“ zarjul je opikani kosmatinec in si mel oči. Planil je od nesrečnega drevesa in v divjem ognju lomastil venomer naprej, ne ogibajoč se grmovja in drugih zaprek, češ, sila pa le ni vselej dobra!

Bučele so še nekaj časa hitele za njim in ga neusmiljeno pikale; potem pa so se vrnile in praznovale zmagoslavje.

Zvonimir Masle (Vertec, 1871)