Georg Witfield Demaree (1832 – 1915) je zaslužen za razvoj metode preprečevanja rojenja – demariranje. Demaree, znan tudi pod vzdevkom g. D. iz časa njegovih sodobnikov, je bil pravnik, sodnik, rejec govedi in priznan čebelar na svoji kmetiji v Kentuckyju. Bil je pionir na področju nadzora oz. preprečevanja rojenja, zato so njegovi izsledki omogočili prevoz čebel na zahod na opraševanje pridelkov, kar je pripomoglo k trajni naselitvi.

Postopek ohranja celotno populacijo čebel v matični družini in tako močno poveča pridelavo medu. V bistvu gre za ločitev plodišča na dva dela, med eno in drugo pa vstavimo medišče. Spodnje plodišče postane 'roj' s staro matico, zgornje pa 'izrojenec'.

Metoda demariranja je bila prvič objavljena v American Bee Journal leta 1892. Demaree je opisal tudi drugo metodo preprečevanja rojenja že leta 1884, vendar je bil to sistem z dvema panjema. 

Demaree je le z enim ukrepom pred rojenjem tega popolnoma preprečil, brez dodatnega panja oz. dodatne opreme, premišljeno glede opreme in vloženega dela. Odsvetoval je ločevanje družine na dva panja.

Svojo metodo preprečevanja rojenja je uporabil na najmočnejših družinah. V naklado nad matično rešetko je prestavil zalego, en sat z nepokrito zalego in jajčeci je pustil v starem plodišču skupaj z matico. Prazen prostor je zapolnil z zgrajenim satjem, satnice je vstavljal, če je bilo premalo zgrajenih satov. V 21 dneh se vsa zalega nad matično rešetko poleže, polegajo se že v plodišču pod matično rešetko, zaleganje v družini je brez prekinitve, kot si je zamislil Demaree.

Običajni ukrepi zagotavljanja delovne vneme v družini so širjenje plodišča, zaposlitev mladih čebel za gradnjo satja in dodajanje medišč. Z demariranjem je mogoče prehiteti rojilno razpoloženje, v bistvu simuliramo stanje, kot da je družina izrojila. Prvotna Demareejeva metoda se je precej razlikovala od sedanje.

Pred rojilnim razpoloženjem v panju si čebelar prizadeva za kar največ čebel v panju, ker je veliko število čebel nujno za veliko pridelavo medu, zato je potrebno oboje, dober občutek za predvidevanje početja čebel (rojenja) pa neobhoden. Metoda demariranja je izrednega pomena v nakladnem čebelarjenju, smiselno pa ga je mogoče uporabiti tudi v 3-etažnem AŽ panju. Drugačne metode preprečevanja rojenja seveda obstajajo in mnoge njihove različice, pri katerih se na različne načine izdeluje narejence in odvzema, omejuje ali prestavlja matico, vendar narejenci negativno vplivajo na pridelavo medu zaradi odvzema zalege, čebel in hrane iz panja.

Veliko metod preprečevanja rojenja temelji na ločevanju matice in pašnih čebel od mladih čebel dojilj. V teoriji velja, da bodo pašne čebele doživljale ločitev kot izrojeno družino, če pride v panju do drastičnega upada čebel dojilj, čebele dojilje pa se bodo počutile kot izrojena družina brez matice in/ali ko pride do drastičnega zmanjšanja pašnih čebel. Demariranje se opira na dejstvo, da se čebele krmilke zadržujejo na odkriti zalegi, in da se pašne čebele premaknejo na sate s pokrito zalego ali na mediščne sate.

Metoda demariranja je metoda prevešanja satov in manipuliranja z nakladami in je kot taka delovno intenzivnejša od metod, ki ne vključujejo preurejanja posameznih satov. Posebne dodatne opreme ne potrebujemo, le matičnico za matico. Pri tej metodi je matica omejena na spodnjo plodiščno naklado izpod matične rešetke.

Sodobno demariranje: matica je nameščena v spodnji plodiščni nakladi, skupaj z enim ali dvema satova pretežno pokrite zalege, enim ali dvema satoma zaloge hrane (med in cvetni prah) ter praznimi sati in satnicami.

Matična rešetka je nameščena nad plodiščno naklado in matico omejuje na spodnjo naklado, vendar omogoča, da se čebele prosto gibljejo med spodnjo naklado in ostalim delom panja. Matična družina, skupaj z vso odprto zalego, je nameščena nad matico. Metoda najbolje deluje, če so mlade čebele krmilke kar najbolj oddaljene od matice, kar dosežemo tako, da namestimo naklado z odkrito zalego na vrh panja med matično rešetko in ostankom zalege v zgornji nakladi pa vstavimo mediščno naklado. Če so prisotni matičniki, jih uničimo. Relativna odsotnost matičnega feromona v zgonji nakladi običajno spodbudi čebele dojilje, da potegnejo zasilne matičnike. Po 7 – 10 dneh uničimo vse zasilne matičnike (pokrite in odkrite), ali pa najmlajše matičnike uporabimo, ko so popolnoma pokriti in dozorijo. Gre za ločitev matice in zalege v del panja, kjer so sati z zgrajenim satjem in satnicami. V praksi se najbolje obnese, če je matica v spodnji plodiščni nakladi. Zaležene sate zložimo čimbolj v istem vrstnem redu kot so bila pred prevešanjem, gnezda lociramo v sredino panja.

Demariranje omogoča ohranitev celotne populacije čebelje družine in tako ohranja dobro pridelavo medu. Prednost tehnike je v tem, da omogoča tudi vzgojo nove mlade matice. Priporočljivo je plodišči ločiti čim dlje narazen, najbolje z mediščem med enim in drugim. Postopek je mogoče ponavljati s prestavljanjem matice v novo plodišče po istem principu vsakih 7 – 10 dni.

Pri nas je postopek 'demariranja' prakticiral in priporočal že Anton Janša (Popolni nauk za vse čebelarje, 2002, § 160 - § 161) s povečanjem prostora z medstavkom, ko „med panj, ki že ima nastavek ali podstavek, dene še en prazen panj, ali med obode še en obod. S takimi dostavki v sredi se najbolj gotovo zadrži roj, kajti čebele praznega prostora v sredi nikakor ne strpe.“ Pri demariranju danes je v postopku nujna matična rešetka.

Za povečanje prostora v gnezdu je uporabljal Janša medstavke, ki jih je vstavljal med dve plodišči, Glavar in Goličnik pa sta uporabljala predvsem podstavke. Uporaba medstavkov je danes znana pod imenom demariranje. (Rihar, 1975)

Uporabna različica je demariranje z uporabo snelgrove pregradne deske. Spomladi pospešujemo razvoj družine do dveh polnih plodišč. Ob demariranju na podnico postavimo naklado z izdelanim satjem in dodamo mlado matico v matičnici (ali zrel matičnik ali sat zelo mlade zalege), dodamo še sat ali dva medu s cvetnim prahom. Na naklado položimo matično rešeto, nanjo pa mediščno naklado, s hrano in čebelami. Nad to naklado damo snelgrove dvojno pregradno desko, z žreli zgoraj in spodaj na prednji in zadnji strani. Na pregrado damo naklado s staro matico z vso zalego, ki je bila prej spodaj, na pregradi odpremo zgornje žrelo, spodnje je zaprto. Pašne čebele se vrnejo v spodnje plodišče, kjer so bile uletene in krepijo spodnji 'naletenec'. Po dveh tednih preusmerimo čebele iz zgornjega plodišča v medišče pod njim, odpremo spodnje žrelo na snelgrove deski in zapremo zgornjega, hkrati odpremo zgornje žrelo zadaj, da lahko pašne čebele izletajo iz zgornjega plodišča in se uletavajo v medišče spredaj.

Še ena različica (dve polni plodiščni nakladi): razdelimo sate in damo zaležene v eno naklado, sate brez zalege v drugo. V tretjo naklado vstavimo matico in en sat odkrite zalege. Panj sestavimo tako, da je na podnici naklada z matico, nato matična rešetka, nato naklada s satjem in satnicami in nazadnje druga naklada z zalego. Matica zalega naprej brez prekinitve, čebele v zgornjem plodišču potegnejo matičnike zaradi občutka brezmatičnosti. Po sedmih dneh potrgamo matičnike, sate iz katerih so se v zgornji nakladi čebele polegle pa izmenjamo s sati iz spodnjega plodišča z mlado zalego. Ponovno bodo lahko potegnjeni matičniki v zgornjem plodišču in postopek ponavljamo, dokler ne mine rojilno razpoloženje oz. možnost izrojitve.

Metoda demariranja s snelgrove desko je primerna kot protirojilni ukrep, dvomatično čebelarjenje, narejanje ipd., na ta način dobimo močno družino za izrabo paš. Matico iščemo le tedaj, če se jo odločimo odstraniti, ni ometanja in čebel ne poškodujemo.

Demariranje se uporablja predvsem za preprečevanje rojenja, mnogi čebelarji pa ga uspešno koristijo tudi potem, ko čebele že potegnejo matičnike ali jih celo že pokrijejo. Nekateri čebelarji imenujejo demariranje tudi rotacijo naklad v zgodnjem spomladanskem času.

Seveda je rojenje na vso moč naravni pojav, je razmnoževalni ciklus čebeljih družin, a za pridelavo medu je katastrofa, saj v sezoni ne bo ne od roja ne od izrojene družine prav nič za točenje. Čebelarji lahko skrbimo za dovolj prostora v panju, matica za zaleganje, mlade čebele za gradnjo satja, za skladiščenje medičine in pridelavo medu. Zdrave in močne so lahko družine, s katerimi čebelar dela na njim prijazen način, nekateri ga imenujejo dobra čebelarska praksa in demariranje je verjetno najbolj popularna metoda pri nakladnih panjih. Pričakujemo lahko velike donose medu, ker v bližnji prihodnosti še ne bo odprte zalege, zato se mlade čebele prej rekrutirajo v pašo in se pridružijo pašnim čebelam.

Če naletimo pred demariranjem na matičnike, vzamemo sat z zalego in matičniki, pustimo le dva najboljša in sat vstavimo v sredino spodnjega plodišča. Na robove damo po en sat z zgrajenim satjem, ostali prostor dopolnimo s satnicami. Na spodnjo plodiščno naklado damo matično rešetko, nanjo pa drugi del plodišča. Na zgornje plodišče damo naklado s pokrito zalego.

Naslednji dan v nakladah nad matično rešetko poiščemo matico in jo odstranimo. Če je ne najdemo, je ostala z matičniki, in bo likvidirana takoj, ko se izleže mlada matica iz matičnika. Po nekaj dneh bo uničen tudi drugi matičnik, nato pa rojilno razpoloženje izzveni.

Ko zacvetijo jablane, ex-Juga

Na začetku cvetenja jablane vstavljamo satnice zaradi izločanja starega satja in hkrati dodatno širimo prostor v plodišču, ko dodajamo satnice ob rob gnezda. Istočasno se prakticira še borba proti varojam z uporabno gradilnega sata. Ko jablane cvetijo na polno, 'demariramo' naklade, rotiramo, družina je zaposlena in rojilno razpoloženje uplahne.

Z demariranjem kot protirojilnim ukrepom ne smemo zamuditi, da se ne prebudi rojilno razpoloženje, niti ne preveč hiteti, da bi družina ne zastala v razvoju. Začnemo pri najmočnejših družinah. Z matico ostane le en sat zalege in dva sata cvetnega prahu. Prostor zapolnimo s satnicami. Vso preostalo zalego prevesimo iznad matične rešetke, čebele so zaposlene, zaleganje matice je prekinjeno za kratek čas.

Demariranje v 3-etažnem AŽ panju

Čebele polnijo medišče šele ob srednje močnih pašah, ob min dnevnem donosu nad 1,5 kg, zato v 3-etažnem panju nekaj medu izgubimo, hkrati je tudi v medišču premalo prostora na srednjih in boljših pašah. Rešitev je metoda demariranja z dvema matičnima rešetkama. 10-satni 3-etažni AŽ panj daje večje rezultate, je delovno manj intenziven kot so različice z večjim številom satov, seveda z uporabo metode demariranja. (Zdešar, 2014)

Narejanje naletenca (vmesnega narejenca)

V osnovi gre za identičen postopek, ki ga je začrtal in uvedel Demaree. Razlika je le ta, da matico pustimo skupaj z zalego v zgornjem plodišču, spodaj si čebele same vzredijo mlado matico.

Družino v obdobju močnega rojilnega razpoloženja na izletni dan opoldne ob dobri paši razdelimo na dva dela, prvi je sestavljen iz pašnih čebel in enega sata z zalego ali vzrejnim gradivom za vzrejo matice. Drugi del družine sestavljajo preostanek zalege in medeni sati skupaj s staro matico. Namesto stare matice lahko vstavimo mlado oprašeno matico v matičnici, čebele bodo imele občutek roja. Ločitev po 18 dneh lahko združimo, v tem času pa naletenec lahko izdela 1 – 2 nakladi satja in ga tudi napolni z medom. (Pohl, 2016)

Ločitev družine je mogoča po istem sistemu demariranja (+ snelgrove pregrada) v istem panju, ali ločeno v dveh panjih. Zamrežena veha v pregradi omogoča izmenjavo vonjav, zato je ponovna združitev mogoča brez zapletov. Ob metodi ločevanja z dvema panjema, oba panja postavimo na istem čebelnjaku najmanj za dva dni, da se pašne čebele vrnejo v matični panj – naletenca, ta mora zato ostati na istem mestu, kot je bil pred delitvijo.

Naletenec pridela enako količino medu, kot bi jo sicer nabrala stara družina, preden se je razdelila, metoda ne znižuje donosa medu. Dokončno skladiščenje in predelava medu (zmanjšanje vsebnosti vode) sledi po vnovični združitvi družine.

Ob vsem demariranju in drugačnem preprečevanju rojenja pa ne pozabimo: razmnoževanje je najmočnejši nagon, rojenje tudi!