Opravljanje čebel oz. čebeljih družin zahteva dosti znanja, poznavanja življenja čebel in razumevanja delovanja čebelje družine. Pred tem pa seveda obvladovanje samega sebe, obvladovanje strahu pred neznanjem in čebeljimi piki. Šele potem pride na vrsto kooperacija!

Zamislimo si za začetek čebelarjenja trenutek, ko smo čebeljo družino 'usadili' v njihov novi dom, v naš panj in sledi nadaljevanje, ki mu rečemo 'opravljanje' čebel. Usaditev v panj pomeni le to, da čebele kar najbolj prijazno naselimo v čebelji panj, opravljanje čebel pa pomeni vsak opravila, ki so povezana z rejo naših živalic, skrb za čebele, kontroliranje stanja čebel in izvajanje potrebnih ukrepov za ugoden razvoj čebelje družine in pridobivanje rezultatov kooperacije čebel z nami – čebeljih pridelkov.

Po usaditvi čebelje družine v lep nov panj novopečeni čebelar vzhičeno nekaj dni le opazuje izletavanje čebel v vsej čebelarski zaščitni opremi. Sčasoma pa je vendar treba preveriti, kako razvoj čebelje družine napreduje, treba bo z rokami v panj in si stvar ogledati od blizu. Kar se tiče zdravja čebel (odraslih čebel in čebelje zalege) je najboljša izbira nakup suhih čebel z matico, v tem primeru bo prva kontrola, ali je matica sproščena iz kletke in zalega, ali čebele grade satje. Če je vse v redu, najdemo matico na satu in opravlja svoje delo, kar je mogoče zlahka ugotoviti zaradi prisotnosti jajčec oz. ličink. Če matica še ni zunaj, ker je čebele še niso spustile ven iz kletke in še ne zalega, je treba pospešiti odprtje njene kletke kar lastnoročno.

Vsako čebeljo družino je občasno potrebno preveriti, in sicer prisotnost in delavnost matice, stanje in razmerje pokrite in odkrite čebelje zalege, zalogo hrane in vitalnost oz. moč čebelje družine. Ugotovitve je treba 'pretočiti' v smiselne ukrepe oz. posege v panju.

Čebelarju začetniku lahko že načrtovanje pregleda panja in vizualizacija pikajočih čebel povzroči hude navale adrenalina. Kako si pomagati, kako se obvladati, kako nadzirati svoje živce?

Pri tem pomaga znanje in osnovno razumevanje vedenja čebel, to je idealno za začetek. V splošnem naše kranjice niso agresivne čebele. Obstajajo tudi zelo hude čebele, 'hudobne', vendar takih v evropskem prostoru ni in je bojazen, da živijo le zato, da nas umore, povsem odveč. Zastrašenost pred čebelami običajno izvira iz otroštva (v risankah ali filmih nekdo besno beži pred množico razdraženih čebel) in senzacionalnih medijskih novic, morda tudi slaba izkušnja bližnjega srečanja z osirjem na domačem dvorišču, kar je zlahka mogoče preseči, ko malo bolje spoznamo življenje in opravila čebel. Primerjava čebele s sršenom vzdrži le toliko, kot primerjava med jabolki in pomarančami, ne vzdrži niti slučajno. Svoje predstave torej preprogramirajmo na dejstvo, da so čebele večinoma prav nežna bitjeca in se v glavnem zanimajo le za svoja opravila. Z njimi je mogoče sodelovati na način, da se ne bomo počutili ogrožene, vendar je treba usvojiti nekaj faktov.

Mirno in sproščeno

Uravnovesite svoje razpoloženje na stanje 'mirno in sproščeno'. Čebele zaznajo živčnost in živčnost je povpešeno prenosljiva tudi nanje. Miren čebelar ima mirne čebele in obratno. Feromone naše prestrašenosti in živčnosti čebele zaznajo, tako rekoč strah zavohajo. Zavohajo tudi znoj in dišave, ki jih je prav zato bolje ne uporabiti, ko gremo h čebelam. Čebele nas zaradi vohanja ne bodo opikale kar na pamet, bodo nas pa zelo od blizu ovohale, še preden nas bodo sploh pogledale, kar je dostikrat neprijetno ščegetajoče po goli koži in povzroči dvig vseh kocin pokonci. To pa čebelam ni všeč!

Za doseganje mentalne mirnosti in sproščenosti pomaga nekaj preprostih ukrepov: zaščitna čebelarska obleka, čebelarski klobuk in čebelarske rokavice, nogavice potegnemo preko hlačnic. Nadalje še osebna higiena in higiena čebelarskega orodja, čista obleka brez iritirajočih mehčalcev.

Pristop k čebeljemu panju

Vedno pristopamo k čebeljemu panju od zadnje strani, spredaj bi nas na žrelu takoj opazile stražarke in nas hotele pregnati proč. Zagnale se bodo v nespretnega čebelarja, letale okrog glave in opazovale odziv. Že namen obrambnih zamahov z rokami v naših mislih čebelam pomeni veliko grožnjo za njihovo družino in odzvale se bodo s kolektivnim pikanjem. Bolje je opustiti mahanje z rokami in čebele enostavno ignoriramo, ko letajo okrog našega telesa, še bolje pa je, da ne hodimo stražarkam pred žela in pristopamo k panju od zadnje strani.

Kadilnik

Z dimom čebele umirimo. Preden pokadimo, čebele poslušajmo in ogledujmo. Tudi še potem, ko dvignemo pokrov, ko odpremo vratca, še takrat čebele poslušajmo. Če po nekaj sekundah slišimo močnejše hrumenje, glasnejše brenčanje čebel, takrat čebele malo pokadimo. Manj je več tudi pri uporabi kadilnika. Ne puhajmo v čebele premočnega in prevročega oblaka dima, saj je dostikrat mogoče preveriti družino tudi brez uporabe dima.

Izogibajmo se uporabi dima kolikor je mogoče, čebele dostikrat mirno delajo svoje naprej tudi potem, ko jih odpremo in posežemo v satje. Ko dim uporabimo za umirjanje čebel, ga puhajmo nežno, malo vpihov in le po robu satov, nikar med sati. Že malo dima bo prekrilo alarmni feromon čebel, ki se je sprožil v družini zaradi našega 'vpada' in v čebelah prebudil občutek ogroženosti. Kadilnik je posredno zaščitno orodje za čebelarja.

Poslušanje, prepoznavanje slišanega in znati slišati je torej še kako pomembno pri odpiranju panja. Glasno in besno hrumenje čebel se naglo razširi po panju, zato je bolje panj v začetku odpreti le toliko, da vanj puhnemo nekaj dima, in ga takoj spet zapreti za kratek čas. Nato začnemo znova, odpremo panj in poslušamo, čebele bodo verjetno mirnejše, kot so bile pri prvem odpiranju.

Graciozno in nežno

Pri čebelah in okrog njihovega domovanja se premikajmo nežno in graciozno, kot čebele. Vzamemo si čas, zamislimo si načrt, se sprostimo … in čebele bodo začutile našo umirjenost in ostale mirne tudi same. Mirnosti se je mogoče priučiti, kar ni težko ob nasprotni izkušnji. Ko smo mirni, lahko posežemo v panj v glavnem brez težav. Primerna doza naše potrpežljivosti da čebelam čas, da se umaknejo in sprejmejo našo prisotnost. Ko jemljemo sate, nežno spustimo prste med čebele in jih počasi pomikamo s poti. Če prste preveč in preveč naglo premikamo, nas bodo čebele opikale. Pogosto pride do pika zato, ker čebelar spregleda čebelo in jo stisne, pozabi opazovati tudi svoje prste.

Ko nas čebela piči, nikar ne spustimo sata iz rok, programirajmo se že vnaprej, da sata nikoli in nikdar ne spustimo iz rok, eno razburjeno čebelo bomo zamenjali s stotinami še bolj razburjenih!

Čebelji pik

Čebele nas bodo včasih opikale ne glede na vse priprave in usvojene ukrepe za preprečevanje razburjanja čebel. Najprej napihajmo nekaj dima na mestu pika. Zaradi dima se res ne bomo počutili nič bolje, bolelo bo vseeno, si pa pomagamo z dimom prekriti alarmni feromon, ki ga je čebela, ki nas je pičila, uporabila kot tarčni označevalnik za svoje kolegice. Največkrat ta dim prepreči dodatne pike na mestu pika.

Upoštevanje zgornjih nasvetov omogoča uživanje v čebelarjenju. Približanje čebelam bo sproščujoče, brez strahu se bo mogoče gibati okrog čebeljih panjev. Čebelarjenje samo bo postalo resnično terapevtsko in obiska svojih čebel se bomo veselili že vnaprej.

Niso pa vse naše čebelje družine prijazne in nežne s svojim čebelarjem, takrat je treba razmisliti o ustreznosti okolja, kjer imamo čebele, morda jim prav tam nekaj ne ustreza. Poskusimo zamenjati prostor, če pa tudi zamenjava okolja ne bo pomagala, razmislimo o zamenjavi matice.

Zdaj pa smo prispeli na območje odbire pri reji čebel – vzrejni material odbirajmo le iz mirnih družin, iz panjev z dobrim temperamentom. Neprijetna je misel, da bi se morali zaradi ene dobre medarice obleči kot vesoljec, da bi tisto družino sploh lahko pregledali.

Če je družina prehuda, jo pustimo v miru božjem za konec in jo pregledamo zadnjo ali jo odprimo šele prihodnjič.